Gospodova volja je prebivala v njenem srcu

Openska župnijska cerkev sv. Jerneja je bila v torek, 15. januarja 2013, polna vernikov, ki so se z molitvijo zbrali ob spominu na sv. Bernardko Lurško. Pred glavnim oltarjem v prezbiteriju je bil namreč relikvarij s svetinjami francoske svetnice, ki so bile prej razstavljene v tržaški cerkvi Novega svetega Antona in v nekaterih drugih mestnih cerkvah, tudi v tržaškem zaporu.
Lik sv. Bernardke je v zgodovini katoliške Cerkve priljubljen zlasti zato, ker se v njej zrcali predanost vernikov Materi Božji. To je prišlo docela do izraza na Opčinah, ko so verniki ob molitvenem čaščenju zatopljeno poslušali zgodovinski oris lika sv. Bernardke, ki ga je podal domači duhovnik g. Franc Pohajač.
Bernardka Soubirous se je rodila leta 1844 v Lurdu kot najstarejša izmed šestih otrok mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki revščini. Bernardka je bila bolehna in je večkrat živela pri tujih ljudeh. Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazovanj. Marija se ji je prvič prikazala, ko je nekega mrzlega februarskega dne s sestro Tončko in sosedovo Ivanko nabirala suhljad. Ob prikazovanjih je ‘neznana gospa’ govorila Bernardki: “Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem”, in spet: “Moli za grešnike”! – “Pokora, pokora, pokora”! “Pojdi k studencu, pij in umij se”! Ker ni vedela, kje je ta studenec, ji je Marija pokazala, naj gre v votlini na levo stran. Tam je začela kopati in pritekla je voda. Šele 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, ji je “neznana gospa” razkrila svojo identiteto: “Jaz sem Brezmadežno spočetje”. V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti, predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati; mnogi med njimi so poskušali odkriti “prevaro”. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v daljnem Neversu. Tu je prav tako veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 pa za svetnico.
Paul Claudel v svoji knjigi Skrivnost Lurda pravi, da lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med tistimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.
In ravno na tem prepričanju je slonela homilija, ki jo je škofov vikar za Slovence g. Tone Bedenčič imel med slavnostnim bogoslužjem, ki je sledilo molitvenemu obredu. G. Bedenčič je izhajal iz samega lika sv. Bernardke, ki ji je srečanje z Božjo Materjo razjasnilo obličje. Prav tako naj bo njena izkušnja tudi današnjim vernikom v spodbudo, da Jezusa Kristusa sprejmejo vase in da se na njihovem obličju prepozna, kako Gospodova volja prebiva v njihovih srcih. Openski verniki so med molitvenim trenutkom in med slovesnim bogoslužjem izpričevali svojo vero tudi s petjem celotnega besedila izvirne lurške pesmi, ki obsega 28 kitic. Iz openske cerkve so nato relikvije nesli v cerkev na Vejno.
IG

Opčine / Relikvije sv. Bernardke v cerkvi sv. Jerneja

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme