Goriški teolog in pesnik Karel Vladimir Truhlar

Bil je osmorojeni in zadnji sin v družini uslužbenca avstrijskih železnic Františeka Truhlarja, po rodu Čeha, in Marije Malnerčič, doma iz Divače.
Prvi zakrament mu je v cerkvi na Placuti po vsej verjetnosti podelil David Doktorič. Zaradi soške fronte se je morala družina izseliti na Jesenice, kjer je Vladimir obiskoval šole vse do prvega letnika gimnazije. Ker je bil izjemno nadarjen, je šolanje nadaljeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Iz istih razlogov ga je po prvem letniku bogoslovja prof. Aleš Useničnik usmeril na papeško univerzo Gregoriano, kjer je Truhlar dokončal študij filozofije in teologije s tezo o ruskem krščanskem mislecu Vladimirju Solovjovu. V Rimu je prejel mašniško posvečenje in se leta 1941 vrnil v domovino. Leta 1946 je vstopil v jezuitski red, ki ga je ponovno usmeril na Gregoriano, kjer je nato poučeval duhovno teologijo, ustanovil istoimenski inštitut in v latinščini, italijanščini, francoščini, nemščini ali slovenščini objavil 15 samostojnih knjig, dve v soavtorstvu in okrog 250 znanstvenih prispevkov. K temu je treba prišteti še literarno ustvarjanje, ki je nastajalo v sozvočju z izkustveno teologijo, saj se dojemanje in doživljanje prisotnosti Absolutnega razodeva preko govorice znamenj in simbolov. Leta 1958 oz. 1961 sta pri Slovenski katoliški akciji v Buenos Airesu izšli zbirki Nova zemlja in Rdeče bivanje, pri celjski Mohorjevi pa zbirki V dnevih šumi ocean (1969), s Kocbekovo spremno besedo, in Luč iz črne prsti (1973). Glede Truhlarjevega leposlovnega ustvarjanja je Denis Poniž pronicljivo zapisal, da se je “zelo malo slovenskih poezij znalo s tako malo besedami povzpeti v tako visoko estetsko govorico, kjer stanj duha ne motijo nikakršne redundantne podobe, kjer je vsa pesem skrita, iz globine svoje biti izvirajoča primera, ki zmore z neslišno ljubeznijo poimenovati vse, kar tvori celoto stvarstva”.
Leta 1974 se je Truhlar predčasno upokojil in se decembra vrnil v domovino, vendar je bila vrnitev vse prej kot enostavna in v skladu s pričakovanji. Knjigi Pokoncilski katoliški etos (1967) in predvsem Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970) sta vzbudili določen odpor, celo dvom o sami veri avtorja, saj sta z njima “v dokaj mirne vode slovenskega cerkvenega prostora pljusknila pokoncilsko vrenje in pokoncilski nemir”, kot je zapisal msgr. Oskar Simčič, ki je bil med Truhlarjevimi zadnjimi slušatelji v Rimu. Nesporazumom znotraj Cerkve je bilo treba prišteti še naraščajoče težave z oblastjo, ki so dosegle višek leta 1976, ko so v Sloveniji ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja vrhniškega pisatelja enoglasno proslavljali kot socialista. Prelomilo se je ravno v Gorici. 18. maja se je Truhlar odzval povabilu SKAD-a in v slavnostni dvorani palače Attems ponovil predavanje o Cankarjevi duhovnosti in religioznosti, ki ga je dan prej imel pri tržaški Slovenski prosveti. Goriški večer – poroča Katoliški glas – je bil lepo obiskan in se je končal s široko diskusijo. Ko se je naslednjega dne Truhlar vračal v Ljubljano, so mu na mejnem prehodu v Rožni Dolini zasegli brošuro Borisa Pahorja in Alojza Rebule, kjer je bil objavljen Kocbekov intervju: bil je zadosten razlog, da ga je UDBA za šest ur zadržala v uradih mejne policije.
Avgusta je Truhlar zapustil domovino in se zatekel v kraj Langmoos nad Bocnom, kjer je navadno preživljal poletne dopuste. Tam sta ga na dan sv. Štefana obiskala msgr. Simčič in danes že pokojni prof. Silvan Kerševan: 4. januarja 1977 je nepričakovano umrl. Po smrti sta v Sloveniji izšli zbirki esejev o Doživljanju Absolutnega v slovenskem leposlovju (1977) in poezij Kri – motnordeči glas (1979).
Leta 2002, ob 90. obletnici rojstva in 25. obletnici smrti, se je Gorica oddolžila rojaku z mednarodnim simpozijem, ki sta ga priredila rimski Center Aletti in goriški Študijsko raziskovalni forum za kulturo: zbornik razprav je izšel pri celjski Mohorjevi pod naslovom Od izkustva do teologije (2004). V istem letu je založba Lipa, ki deluje v Centru Aletti, ponatisnila Truhlarjeve pesniške zbirke v izvirniku in italijanskem prevodu. Tega je priskrbel Luigi Michieletto, ki se je s Truhlarjevo poezijo srečal na univerzi v Padovi, kjer je diplomiral pod mentorstvom prof. Martina Jevnikarja. Truhlarjev leposlovni opus pa je bil končno uvrščen med Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev: v lanskem letu je prof. France Pibernik uredil prvo knjigo.
100-letnico rojstva Vladimirja Truhlarja bodo obeležili na ljubljanski Teološki fakulteti, kjer je za 30. oktober napovedan mednarodni simpozij.
Saša Quinzi

Dne 3. septembra 1912 se je v Gorici, v nekdanji ul. del Camposanto 55, današnji Škabrijelovi, rodil teolog in pesnik Karel Vladimir Truhlar.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme