Goriški steg med Dolomiti
V zgodnjih jutranjih urah 8. avgusta 2024 smo se klanovci goriškega stega SZSO-ja zbrali pred tržiško železniško postajo. Čakal nas je vsakoletni poletni potovalni tabor. Z vlakom smo se najprej popeljali do Verone, kjer smo prestopili na drugi vlak, ki nas je popeljal do Bocna. Tu smo se posedli na avtobus, ki nas je po ovinkasti cesti, ki se je vila po pobočju hriba med mogočnimi iglavci, pripeljal do parkirišča Zumis.
Sredi sončnega popoldneva se je tu začela naša pot. Čakalo nas je šest dni hoje po Dolomitih. Odločili smo se, da bomo hodili po že začrtani poti – sentiero Dolorama. Po dobri uri hoje smo na planini našli primeren prostor, kjer smo si za čez noč postavili šotore in pripravili večerjo. Po tej smo uvedli tematiki tabora: spoznavanje čustev in iskanje sreče z odlomki iz knjige Badna Powlla.
Noči so na nadmorski višini dva tisoč metrov precej hladnejše, zato smo se zjutraj vsi zbudili nekoliko premraženi. Med neskončnimi pašniki s kravami, kozami, ovcami in konji ter zasenčenimi gozdovi smo drugi dan tabora prehodili 21 kilometrov. Bilo je kar naporno, predvsem je bil težak vzpon na Monte Muro, trud pa je bil poplačan, saj smo na vrhu imeli prekrasen razgled na druge gore. Nato smo se spustili do koče ter si zraven nje postavili šotore.
Druga noč ni bila mrzla kakor prva. Tretji dan nas je zopet čakalo veliko hoje, še posebno v popoldanskih urah, ko smo nestrpno čakali, da dosežemo gorsko kočo Genova. Ko smo jo končno zagledali in se ob njej zasluženo odpočili, smo se napotili proti koči, ob kateri naj bi prenočili, vendar nas je lastnik poslal proč. Tako smo spali na jasi sredi gozda, kamor smo dospeli po dvanajstih urah in po 25 prehojenih kilometrih. Pred spanjem smo sklenili, da zapustimo gorske razglede in se spustimo v dolino, ker nismo več mogli skupinsko vzdrževati takega tempa in ker smo zanemarjali pogovore in dejavnosti, ki tudi spadajo k taborom.
Naslednji dan je bila nedelja. Prvič je pot potekala ves čas navzdol. Hodili smo približno dve uri, ko smo zagledali potok ob makadamu. V tisti mrzli deroči vodi smo se umili, ob njej pa smo imeli še sveto mašo z Matteom, novopečenim župnikom, ki je bil z nami ves tabor. Kosilo smo imeli v vasi, kjer pa nismo našli prenočišča. Tu smo se tudi poslovili od zadnjih letnikov, ki so odšli na hike. Ostali smo se z avtobusom odpeljali v Briksen, kjer so nas sprejeli v oratoriju Don Bosco. To so bili prvi gostoljubni ljudje, ki smo jih srečali na našem potovanju.
Končno smo imeli čas tudi za globlje pogovore in deljenje močnih izkušenj. Po tabornem ognju smo imeli še nočno bdenje, ki je primerno zaokrožilo popoldansko debato. Vsak od nas je imel na voljo 45 minut, da se poglobi vase in razume, kako blizu ali daleč je od svojega ideala odraslega skavta. Naslednji dan smo se po deljenju razmišljanj o bdenju z vlakom odpeljali do Bocna.
Ko smo prišli na kraj prenočišča, tamkajšnji skavtski sedež, smo sprejeli zadnje letnike, ki so se vračali s hika. Skupaj smo imeli kosilo. Po obedu so imeli hikovci daljši pogovor z voditelji, v tem času pa je bila za ostale klanovce na voljo spoved z Matteom. Ker je bil to zadnji večer, smo si za večerjo privoščili pice.
Naslednji dan smo imeli pospravo – pogovor, v katerem smo predebatirali potek tabora in pripravo nanj. Ko smo zaključili, smo se odpravili do železniške postaje in se odpeljali proti domu. Na prvem vlaku smo srečali klan iz Mirandole, na drugem smo večerjali. V Tržič smo prispeli po enajsti uri. Zapeli smo Pesem slovesa in tako sklenili tabor.
