Goriški prostor je zelo zanimiv!

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR / Zoran Freiberg, frizer

Lastnik salona “Figaro” na Bazoviški ulici v Novi Gorici je Zoran Freiberg, frizer, ki ga dobro poznajo in cenijo tudi mnogi Goričani. Zoran je zanimiv in prijeten sogovornik, ki ima rad ljudi in prav tako rad veliko razmišlja. Tudi zato smo ga povabili na sproščen razgovor.

Od kdaj sploh delaš kot frizer?

Že kar dolgo! Začel sem ob koncu 80. oz. v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ko sem se šolal, sem veliko iskal, kam bi se usmeril. Odkril sem, da imam smisel za kiparstvo. Enostavno sem začel – krojiti! Krojim frizure. Moja žena, ki je dober kritik, mi je rekla, naj igram na svojo najboljšo karto, krojenje. Dober sem bil tudi v opazovanju morfologije obrazov; tudi zato sem se usmeril v frizerstvo. Obstajajo “kompletni” in naučeni frizerji, ki so “popolni”, od spenjanja las do barvanja in vsega ostalega; jaz sem šel bolj v krojenje. Na svoji facebook strani že ciljno prikazujem stranki, kaj želim. Zadnja leta mi gre zelo dobro barvanje: postal sem zahteven glede tega, da želim posebne barve, ki jih je zelo težko kombinirati. Če daš veliko neke ekstremne barve, ne bo v redu. Kako naj jo “začinim”, da ženska lahko gre v kavbojkah na pijačo, zvečer pa v fini obleki v opero, frizura pa je kljub vsemu drzna? To je zame kot frizerja največji izziv. To je najtežje doseči, to pa si najbolj želim, to iščem. Srečujem se z ljudmi, ki jim moram spremeniti stilski izziv. Velikokrat se pregovarjam s stranko, ki nekaj hoče, pa ji povem: “Pa zakaj? Saj to nisi ti!” To samozavest sem pridobil s časom, pred leti bi to zame bilo “misija nemogoče”.

Kdaj si odprl svoj salon?

Salon je začel delovati ob koncu leta 1993.

Kako si se izučil poklica?

Izšolal sem se na neki zasebni šoli v Italiji. Poleti sem tedaj delal tudi v Lignanu, a to je bilo bolj izkoriščanje študentov. Opravil sem dober staž pri neki gospe v Vojvodini: bila je res dobra frizerka, znana v krajih, kjer je živela. Potem sem bil na Dunaju pri dveh velemojstrih: najprej sem bil pri enem, potem pa še pri konkurenci. Ker je nato Slovenija stopala na pot osamosvajanja itd., sem odločil, da se vrnem domov in tu začnem svojo dejavnost. Želel pa sem biti sam sebi gospodar, to je bilo moje vodilo.

Sprejemaš tako moške kot ženske?

Da. Ponavadi jih imam pol in pol.

Po čem te stranke najbolj povprašujejo?

V glavnem bolj ali manj vedo, za kaj prihajajo. Zato nove kliente vprašam, kdo jih je poslal, kako so prišli do mene, kaj jim je všeč. Po novem se dogaja, da prek socialnih medijev kar prihajajo tudi novi. Ta oblika je zelo zanimiva, zame je novo odkritje, funkcionira! Skoraj se zdi, da socialnim medijem delam reklamo …, a v bistvu mi omogočajo, da prek svojih objav privabim take ljudi, kakršne si sam želim. Žena, moj kritik, mi je rekla: “Igraj na svojega paradnega konja, na to, kar najbolje obvladaš! V tistem bodi specializiran! In tako je.” Kot se npr. dogaja z oblekami znamke Max-Mara, ki, kot znano, niso za nizke ženske …

Nudiš tudi brivske storitve? Je moških z brado v zadnjih letih več ali manj?

Brivske storitve so po mojem zrasle za 20-30%, sicer pa stalno nihajo. Glavni val hipsterstva je že v zatonu. Vsekakor lahko “naštimam” bradice in podobno, to pride rutinsko zraven. So pa saloni, ki so za hipsterje bolj specializirani kot jaz.

Kaj se je v tvojem poklicu najbolj spremenilo od časov, ko si začel delati, do danes?

Trendi se spreminjajo, to se vidi že pri oblekah. Vedno bolj, ko se staram in “postajam zrel”, odkrivam funkcionalnost. Če je bil do leta 2000 aktualen modernizem oz. minimalizem, ki je nato šel v zaton, se zdaj dogaja to, da se – kot iz naftalina – spet vrača. Spet se uveljavljajo funkcionalne stvari. Kar je dobro, pušča sled. Armani je kot modni velikan pred časom povedal nekaj, kar me je šokiralo: moderno je, da si kupiš hlače Valentino, srajco Armani in jakno tretjega ustvarjalca. S tem je hotel povedati, da moderno pomeni biti individualist. Če pogledamo hollywoodske igralce, ugotovimo, da so individualisti: ni treba, da so lepi; pomembno je, da imajo nekaj svojega, prepoznavnega. Zakaj ne bi smel tudi “navaden” človek biti tak? Vsakomur bi rad pomagal, da pride to tega. Eni gledajo na obleke in frizuro kot na nekaj, s čimer kaj skrijejo oz. nekam spadajo, toda to je na njih pravi tujek. V Sloveniji imamo kar nekaj izredno dobrih frizerjev; čudim se, kako se nekateri zelo uveljavljajo, čeprav na glavah “delajo” izredne tujke. Kot bi koga oblekli v tujek. Dokler delaš minimalistične stvari, se to sicer še obnese.

Po naravi si iznajdljiv, umetniška duša, ki ima rada posebne stvari. Se to odraža tudi v tvojem salonu oz. poklicu?

Vsekakor! Za ljudi so zanimive barve salona, kjer prevladuje pastelna, ubito temno-zelena. Tisti zid malo spominja na safari. Kdor vstopi, opazi tudi dišečo svečo ali eterična olja. Saloni so večinoma beli ali srebrni, kovinski, hladni. Jaz sem želel udariti nekaj drugačnega. V salonu je parkirano vintage kolo, ljudem je všeč. Tam je pa samo zato, ker ga nimam kam dati … Ker je lepo, na koncu izpade kot nekaj zanimivega, del interiera. Če bi zdaj prenavljal, bi se vrnil v minimalizem, imel bi več betona, reflektorje na stropu kot v kakšnem fotografskem studiu, zraven pa žameten fotelj.

Ko si odprl salon, ti ga je uredila sestra.

Da, takrat ga je oblikovala sestra, ki je arhitekt. Odločila se je za tipičen stil 90. let, še pod vplivi iz konca 80. let, ko so dosti rabili črn lak in pohištvo se je bleščalo. Bilo je zelo zanimivo! Nato sem sam šel v minimalizem, kasneje pa v že omenjene barve. Za ljudi je to zanimivo, ker že ob vstopu v salon opazijo drugačnost. To sem želel.

V vaši družini ste vsi ustvarjalni in nekam posebni …

Naš oče je bil bohemski tip, izredno modra in markantna osebnost. Bil je človek, ki se ga zapomniš, ko ga vidiš. Veliko je potoval: ko se je vračal domov, je vedno prinašal kakšne specialitete, ki smo jih nato sami ustvarjali.

Si morda že imel kakšnega frizerja med predniki?

Teta je bila frizerka. Po mamini strani je bil tudi neki stari brivec, ki sem ga dobro poznal. Saj to, da sem frizer, je “ratalo” slučajno. To je dozorelo počasi.

Ko bi ne bil frizer, kaj bi bil?

Uh … Zdaj sem odkril, da bi bil tudi kuhar. In po mojem bi bil zelo dober in iznajdljiv kuhar! Sicer pa priznavam samo tretjino zagovornikov slow fooda: vsi ostali so toliko obremenjeni z videzom, da je okus zanje skoraj drugorazredno vprašanje. Zame je prvo okus! Tudi če ni lepo na pogled, je pomembno, da boš hotel lizati krožnik.

Pogosto je frizer za stranko tudi zaupnik, psiholog, “spovednik”. Si oseba, ki zna poslušati, to vem. Kako doživljaš svoj poklic s tega vidika?

Ljudje so različni, zato je kar pisano. Opraviti imam z zanimivimi ljudmi, z nekaterimi imamo kar globoke debate. Opažam, da priklicujem kar precej sebi podobnih. Mnogi se kar izpovejo. Najbolj mi je všeč, ko mi pripovedujejo o svojih izkušnjah. Neka gospa, izredna ženska, mi je povedala, da je po res uspešni menedžerski karieri šla na camino. Njeni nasveti so mi dragoceni, saj je marsikaj doživela; ko pride k mani, je to balzam za dušo. K meni je prišla po naključju, ker je njena frizerka zbolela, pa je tu rada ostala. Običajno je v salonu veliko zanimivih razprav. Povejo marsikaj, kar moram seveda tudi držati zase. Tudi jaz sem kar zgovoren, tudi jaz marsikaj povem. Zaupnost je za nekatere zelo pomembna. Frizer je kot družinski zdravnik: nekateri bi ga lahko tudi zamenjali, če se je on ali pacient “izpel”, tudi to se zgodi. Nekateri pa ostanejo, če to rabijo. Se pa ne užalijo, če nimam časa zanje; ko imam na drugem stolu drugo stranko, ne zamerijo.

Pri meni je standard, da stranki, ki npr. pride na pramene ali barvanje, skuham čaj, da se umiri in usede. Zanjo si vzamem čas. Ko je več dela, pač delam nadure; ko ga ni, si vzamem čas za družino, počitek, karkoli.

Vidim, da je v Novi Gorici preveč frizerjev. Velikokrat so še pretirano dobro opremljeni. Nova Gorica je agresivno okolje, ogromno je divjanjaja za denarjem in samouveljavljanjem. V tem neoliberalnem okolju vidimo eno samo drvenje. Vem pa za kolege, ki so šli na drug pristop, individualen, in so veliko več dosegli kot tisti, ki se grebejo.

Kako si delal v zadnjem letu, ki ga je zaznamovala pandemija?

Nekaj izpada je bilo. Zaprt sem bil lani spomladi, od srede marca do konca aprila. Meseca maja je bil seveda naval. V drugem valu, jeseni, smo bili zaprti več časa, kar mi je delalo sive lase. Gotovo trpim, ker moram biti pokrit in se ravnati po predpisih.

So varnostni ukrepi v časih, ko je bil salon odprt, močno ovirali tvoje delo?

V začetku sem bil paničen, saj bi moral nositi vizir in masko. Nemci in Švicarji imajo samo vizirje: ta pa ščiti mene, ne stranke. Maske imamo, v začetku sem jih strankam nudil tudi sam. Ljudje so se navadili, stvar ni zapletena. Lahko rečem, da opazujem “fenomen” dveh polov: za skrajneže, ki zagovarjajo ukrepe, sem zanikovalec, vi bi rekli “negacionist”. Obžalujem neko srednjo pot. Vidim, da obstajata dva ekstrema razmišljanja, pogrešam pa sredino. Osebno menim, da se bo dolgoročno razodela resnica, ki je nekje vmes. O virusih morda premalo vemo; čez nekaj časa bomo nanje gledali drugače. Z vsem tem se bomo morali navaditi živeti. Všeč mi je Sgarbi, čeprav ni nujno, da je kdo na njegovi ideološki strani: je intelektualec in kolerik, velikokrat ima tudi prav. Brez ukrepov bi gotovo bilo slabše; nihče pa ne zna povedati, koliko slabše.

Imaš kakšnega uslužbenca?

Ne. Odločil sem se, da bom sam. Diši pa mi ponudba, da bi komu dal stol v najem: to pomeni, da bo on imel v salonu proste roke in delal s svojimi ljudmi. To sem že poskusil, se je dobro obneslo. Njegove stranke čakajo njega, moje mene. Frizerji, ki imajo več zaposlenih, imajo v tem trenutku kar nekaj težav.

Si zaradi pandemije utrpel škodo?

Hvala Bogu škoda ni bila velika. V začetku je bilo katastrofalno, ker smo v tistem trenutku doma imeli veliko stroškov. Vse skupaj se je pojavilo nekako “zahrbtno”. Kmalu pa smo si opomogli.

Kaj pa stranke iz Italije? So prihajale? Prihajajo?

Te stranke pogrešam. Januarja je kar veliko Italijanov in zamejcev prišlo k meni peš preko Trga Evrope. V lanskem spomladanskem valu sem izgubil nekaj strank, italijanski frizerji so se prav potrudili … A to je bilo pričakovati. Konec oktobra smo spet zaprli, delati smo začeli šele teden pred Božičem. Potem nas niso več zaprli, ker nas niso imeli za skrajno rizične, razen v malem lockdownu v prvi polovici aprila. Lani spomladi zame ni bil lockdown, pač pa pravi shutdown: vladala je neverjetna tišina …

Je država kaj pomagala?

V Sloveniji smo v prvem valu prejeli mesečno 700 evrov neto, v drugem valu še strošek za prispevke. To imamo pravico uveljavljati, tudi če menimo, da imamo izpad dohodka.

Lahko si predstavljamo, o čem največ govorijo stranke v salonu v zadnjem letu … Kaj menijo na splošno?

Preblem je globalen, ker je polariziranost prevelika in sredine ni. To me skrbi. Všeč pa mi je, da vedno bolj čutim dve Gorici kot eno samo mesto, kot celoto. To se vedno bolj čuti in to je dobro. Jaz živim, kot da ni meja. Upam, da je EPK2025 samo začetek nečesa večjega. Naš župan bo dal ljudem nekaj, kar se vidi, pripravljajo se lepe stvari. Cenim ga, ker je izobraženec in zelo sposoben, ima to dodano vrednost; ostali so bolj politiki oz. politikanti. Osebno bi želel, da bi si Gorici izborili poseben status, da bi to postala zaščitena, posebna cona. V naslednjih letih bo svet še bolj zanimiv. Gorici lahko to dobro izkoristita. Novogoričani imamo radi staro jedro Gorice, pa tudi za vas je verjetno zanimivo prihajati k nam. Ljudje kar svobodno prehajajo mejo, s kolesi se radi vozijo po naših kolesarskih stezah, ki jih bo kmalu še več. Mislim, da smo kot Berlin: imamo mejo, ki nas je delila, ter ideologije in obremenitve, ki so brezvezne in za katere mlade generacije niso krive. Rojen sem leta 1970: zakaj bi me moral dedek obremenjevati z nekimi zamerami?! Ta prostor je zelo zanimiv! Nekoč je bil celo pod Beneško republiko, danes pa imajo tu Albanci več otrok kot mi … Ne vemo, kako bodo ti kraji izgledali čez 150 let. Dovolj je vzeti v roke zgodovinski atlas srednjih šol in pustiti pri kraju emocije: kdo pa je rekel, da bo ta meja obstala? Evropa je nekaj dosegla. V zakonu župnik reče novoporočencem “v dobrem in slabem …”; zdaj je slabo, vsi smo na preizkušnji, to pa je treba izkoristiti. Župani bi morali s strokovnjaki pripraviti dober projekt, da zaščitijo ta kraj. In bom še bolj srečen, da sem Novogoričan!

Zakaj ti je ta poklic všeč?

Ta poklic je ustvarjalen, “naredim izdelek”. Podoben užitek ima verjetno vrtnar: postriže grmičevje, poreže travo, še več: nekaj postavi, vse preuredi. Ali oblikovalec, ki preureja prostore. Ne moreš verjeti, kako lepo je videti zelo zanemarjeno glavo ali nekoga, ki reče: “Redkokdaj si privoščim frizerja, zdaj pa bom!” Pride k meni in mi reče: “Naredi mi nekaj!” Skupaj premisliva, še kaj naredim po svoje. Če mi uspe, gre stranka iz salona in je “nova”. Je pa res, da lase rastejo in frizura se pokvari … Ljudje mi sicer pravijo, da moja striženja dolgo trajajo. Vsak pa te ne hvali: nekateri tudi blatijo, tudi to je normalno. Jaz pa stavim na svojega paradnega konja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme