Goriški pesniški obraz o ustvarjanju z besedo

David Bandelj gost srečanja Obrazi slovenskih pokrajin v novogoriški knjižnici Franceta Bevka

Na mednarodni dan poezije, 21. marca, je o čaru besede in umetnosti spregovoril David Bandelj: v novogoriški knjižnici Franceta Bevka ga je književnica Maruša Mugerli Lavrenčič predstavila kot dirigenta, pesnika in prevajalca. Na srečanju projekta Obrazi slovenskih pokrajin je tokrat imel besedo goriški obraz.

Od kod ljubezen do literature, glasbe in umetnosti nasploh?

S tem vprašanjem je pogovor začela vodja večera. David Bandelj je že kot otrok veliko bral, izražanje z besedo pa mu je vedno leglo bolj kot matematika. Na to nagnjenost je precej vplivala šola, ki je bila prava spodbuda tudi k branju poezije. V višješolskih letih se je potemtakem tudi preizkusil v pisanju pesmi. Tako zgodnji študij kot potem univerzitetno poglabljanje sta mladega pesnika spodbujala k ustvarjalnosti. “Glasba in branje pa sta se od vedno prepletala ena z drugim.”

Pišeš pesmi ali zbirke?

“Tretja zbirka je zaključila določeno obdobje in napovedala, da prihaja nekaj novega.” Od takrat pesnik ni več le spravljal pesmi v izbore, temveč je začel ustvarjati prave zbirke. Pesmi od takrat nastajajo okoli določene teme, ki mu “leže v podzavest” in tam čaka, da jo prelije na list. “Včasih je treba samo biti poslušni. Nekaj te predre, usede se ti v podzavest in dušo: to sproži ustvarjanje.”

Navdih navda pesnika med raznimi izkušnjami, kot pri zbirki Enajst let in pol tišine, ki je nastala po potovanju v Auschwitz. Za zbirko Ronin je navdih našel v zgodbi 47 samurajev, po katerih je napisal prav 47 pesmi. Druge pesmi pa so pravi preblisk, kako bi v sodobnem svetu upesnil neko čisto metaforo.

Z besedo se David Bandelj ne ukvarja samo v slovenščini: vešč je tudi v prevajanju v italijanščino, s čimer ima dolgoletne izkušnje. Že na klasičnem liceju je prevajal antična besedila v slovenščino. Takrat je tudi spoznal italijanskega pesnika Daria Bellezzo, pred kratkim pa je izšla Drugačna priča, izbor Bellezzovih pesmi v Bandljevem prevodu.

Raje prevaja v slovenščino, saj je to jezik, ki ga bolje pozna. Prevajanje pesmi pa zahteva določeno občutljivost, bolj kot znanje, in jo lahko ima samo, kdor ima s poezijo nek globlji odnos.

“S prevajanjem sem začel z zelo strogo učiteljico, Jolko Milič. Prevajanja se je lotila iz dobesednosti in tega sem se kar hitro tudi sam naučil.” Skrbi pa ga, da bi njegova slovenščina ne bila dovolj pristna. Živi dve kulturi in dva jezika, ki se med sabo spajata. “Kako naj torej prevedem mediteranskost Bellezze v jezik, ki je razumljiv od Milj do Lendave,” ostaja odprto vprašanje tudi za že izkušenega prevajalca.

Kaj ti daje glasba, česar literatura ne daje, in obratno?

“Glasba in literatura se prepletata, ne kompenzirata ena druge.” Vsaka mu v določenem obdobju nudi energijo, ki jo takrat potrebuje. Zborovska pesem pa združuje oboje: brez interpretacije besedila tudi petje izgubi svoj čar.

Seveda je bil govor tudi o mladih: kot zborovodja MeMPZ Emil Komel in profesor slovenščine na goriškem višješolskem centru jih David Bandelj vzgaja v ljubezen do umetnosti. Prava težava pa je v tem, da mladi pridejo v stik z literaturo v glavnem v šoli, sistemskosti pa se a priori upirajo. Navsezadnje opaža, da je dovzetnost za umetnost pri mladih velika, primanjkuje pa jim bolj kritičen odnos do družbe: “Pravim jim, da svoje življenje lahko živijo kot protagonisti ali statisti.”

“Če pa le enega navdušiš, je potem vse to vredno.” In navduševanje profesorja je včasih tako učinkovito, da nekdanji dijaki že izbirajo literaturo tudi poklicno. Povezovalka večera Maruša Mugerli Lavrenčič je prebrala del intervjuja iz našega tednika s Tadejem Pahorjem, mladim navdušenim profesorjem, v katerem je prav profesor Bandelj vzbudil zanimanje in ljubezen do slovenske literature in jezika.

Trenutno pesnik še čaka, da ga prevzame nova tema. Do takrat se ne bo silil v pisanje, saj bi sicer pisanja oropal pristnosti.

Srečanje so sklenile poezije iz zbirk Enajst let in pol tišine in Ronin, ki jih je prebral goriški obraz, ki je mladim lahko samo navdih. V časih, ko je pristne komunikacije in ubesedovanja čustev vedno manj, je lahko pesništvo prava spodbuda k iskanju globlje resnice s svojimi besedami.