Goriški klanovci v morju svetlomodrih skavtskih srajc

Od 1. do 10. avgusta je v Italiji trajal t. i. Route nazionale. Šlo je za potovalni tabor, ki je potekal po vsej Italiji: v skoraj vsaki deželi so pešačile skupine, sestavljene iz klanov iz različnih krajev države, zadnje tri dni pa smo se vsi zbrali na stalnem delu v Toskani.
Roverji in popotnice Slovenske zamejske skavtske organizacije iz Gorice, ki smo se udeležili tabora, smo se pridružili klanom iz Pescare, Cave dei Tirreni in Albe ter se odpravili na pot v okolico Assisija, kjer so nas sprejeli in vodili domači klanovci. Zadržanost in sramežjivost, ki sta nas sprva ovirali, sta kmalu minili in začeli smo se spoznavati, najprej kot posamezniki, nato kot klanovci in pripadniki širše družbe. Že prvi večer je na primer vsak klan predstavil kulinarične dobrote iz svojega dela Italije. Primerna priložnost za spoznavanje in druženje pa je bila tudi pot, ki nas je načeloma vodila po stopinjah sv. Frančiška Asiškega. Med potjo smo se namreč družili s tistimi, ki jih nismo poznali, in si pripovedovali zgodbe, vsak večer pa smo podrobneje spoznali po en klan kot celoto. Vsaka skupina roverjev in popotnic je namreč predstavila podvig, ki ga je v minulem letu izvedla, ob tem pa tudi okolico, v kateri deluje. Zanimivo je bilo izvedeti, kako različna so okolja od kraja do kraja in kako različni so odzivi nanja. Tudi sami smo jim z igro in skečem prikazali svojo kulturo, ki se od njihove nekoliko razlikuje. Naša predstavitev ni naletela na brezbrižnost, ravno nasprotno: roverji in popotnice iz italijanskih klanov so bili navdušeni nad našo, za njihove pojme nekoliko nenavadno situacijo in nam z zanimanjem postavljali vprašanja ter se učili slovenskih besed.
Seveda je bilo med dnevom, poleg hoje in večernega programa, še veliko časa za druženje in zabavo. Med takimi trenutki ni manjkalo skečev, skavtskih pesmi in bansov.
Potovalni tabor smo kronali s t. i. stalnim delom, ki je potekal od 7. do 10. avgusta v kraju San Rossore v Toskani. Tu smo se zbrali vsi skavti, ki smo se udeležili tabora: bilo nas je kar 33.000. Pogled na številne šotore, ki so bili razvrščeni po podtaborih, je bil vznemirljiv in navdušujoč. Spominjal je na pravo mesto iz šotorov: vsepovsod je mrgolelo ljudi, slišala sta se petje in smeh… Po štiri kilometre dolgi cesti, ki je povezovala glavni vhod in konec tabornega prostora, so skavti pešačili, se vozili s kolesi, večkrat so se po njej potepale skupinice roverjev in popotnic, ki so prepevale ob spremljavi kitare.
Poleg druženja s prijatelji, ki smo jih spoznali na potovalnem delu v okolici Assisija, smo imeli priložnost ustvariti nove prijateljske vezi, saj smo se udeležili treh različnih delavnic oz. okroglih miz. Tematike so bile zanimive, ker so se nanašale na današnjo družbo in na realnost, v kateri živimo. Ker pa so bila ta srečanja predvidena za manjšo skupino ljudi, si takrat še nismo dejansko predstavljali, koliko je 33.000 ljudi. To pa smo spoznali, ko smo se zbrali na velikem travniku na koncu tabornega prostora. Sem smo namreč zahajali ob pomembnih trenutkih, npr. ob odprtju stalnega dela tabora z dvigom zastave, ob večernem srečanju ali ob zaključni sveti maši. V vseh teh skupnih trenutkih smo vsi klanovci gledali na oder, od koder so nas sprejeli z uvodnimi pozdravi in kjer so zadoneli akordi, ki so spremljali glasove roverjev in popotnic ter voditeljev, zbranih na travniku. Pogled na morje svetlomodrih skavtskih srajc je jemal dih; tudi poslušanje ploskanja in petja je bilo enkratno. Ozračje je bilo napolnjeno s prav posebnim skavtskim duhom, ki je izžareval navdušenje in radost.
Praznično in slovesno vzdušje je doseglo višek med nedeljsko sveto mašo, ko se je na tisoče glasov zbralo v molitvi in petju. Vsi prisotni smo nestrpno pričakovali klic papeža Frančiška, ki smo ga sprejeli z bučnim aplavzom. Nato pa je nad travnik legla tišina: vsi smo poslušali bodrilne besede, s katerimi nas je papež napolnil z upanjem v prihodnost ter nas spodbudil k delu in vztrajanju, tako v molitvi kot v aktivnem družbenem življenju. Maša se je končala s papeževim blagoslovom in petjem. Sledila je predstavitev t. i. Listine poguma (Carta del coraggio), ki so jo sestavili predstavniki vsakega potovalnega sklopa; ta listina predstavlja vse klane, ki so se udeležili tabora. V njej smo predstavili razne podvige, ki jih bomo opravili, ter določene vidike družbe, ki jih bomo skušali izboljšati. Listino smo nato izročili predstavnikom skavtov, Cerkve in države. Pred sklepnimi govori je spregovoril še predsednik vlade, Matteo Renzi, ki nam je zagotovil, da nam zaupa in da verjame v mladino.
Ob govorih in pesmih se je prireditev počasi iztekala. Še zadnjič smo zapeli himno tabora in z rosnimi očmi spremljali spust zastave, s katerim se je uradno končal tabor. Nahrbtniki, ki smo jih nosili do avtobusov, so bili polni novih prijateljskih vezi, spominov, izkušenj, smeha in pesmi, ki nas bodo vodili na naši skavtski in življenjski poti.
Nika Cotič

Skupina mladih iz Goriške na t.i. Route nazionale

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme