Goriška

Goriški izobraženci povezujejo naš prostor

Goriški izobraženci povezujejo naš prostor

Piše Katja Ferletič: Občinska knjižnica Sovodnje / Predstavitev zbornika

“Dajemo, pozvani ali nepozvani, od tega, kar imamo, svojemu narodu, saj mu samo vračamo, kar smo prejeli od naroda kot posojilo, ne kot dar”. To je bilo življenjsko geslo dr. Antona Breclja, Goričana, katoliškega izobraženca, zdravnika, politika in krščanskega socialista (9. 6. 1875 – 22. 9. 1943). Brecelj je bil pripadnik tiste politike, ki je za Slovence najbolj pomembna, človek, ki je že desetletja zelo pritegoval pozornost tudi dr. Stanka Grande, ki je o njem spregovoril tudi v torek, 29. januarja, v občinski knjižnici v Sovodnjah ob Soči, med predstavitvijo zbornika Goriški izobraženci skozi zgodovino. V zborniku je dr. Granda prispeval zanimivo in poglobljeno študijo o velikem Slovencu, ki se je razdajal za ljudi, ki je ogromno pisal in predaval, širil znanje ter ljudi neposredno izobraževal; bil je človek moderne dobe in se ni izogibal nobeni temi. Granda je spregovoril o Brecljevem duševnem razvoju, njegovem delu in krščanskem opusu, o tem, kako je bil politično angažiran in kritično vpet v slovenske razmere svojega časa. Bolj kot politik je bil osveščen in odločen katoličan, član politične skupine, ki ni bila protijugoslovanska, pač pa samoslovenska in komunizma ni sprejemala. V življenju in delu predstavlja nekega “goriškega sredinca”, zvestega slovenstvu, izrazito proti okupatorju, ki pa ni bil filokomunist in ni podpiral revolucije. Iz revne družine se je povzdignil na politični vrh zaradi svoje pridnosti in poštenosti. Dr. Stanko Granda je med drugim opozoril na potrebo po raziskovanju, spodbudil je goriško mladino, mlade generacije goriških Slovencev, naj preučujejo in raziskujejo monumentalno zgodovino Goriške in njenih izobražencev, njenih vseslovenskih, skupnih podob in njenih posebnosti, goriško specifiko. “Zavedati se moramo, da je bila Goriška, poleg Kranjske, najbolj slovenska dežela in z razliko od Trsta, ki je bil predvsem “slovenska denarnica”, je bil na Goriškem izjemno velik slovenski duševni potencial. Zgodovinarji si slovensko zgodovino težko zamislimo brez goriških Slovencev”. Dr. Granda je mnenja, da je bila velika tragedija, da smo Slovenci po prvi svetovni vojni izgubili to, kar je danes Primorska, kar je zelo vplivalo na duhovni slovenski prostor, v katerem je potem prevladala kranjska zadrtost. Njegov prispevek o Antonu Breclju pa naj bo spodbuden začetek za mlade intelektualce in raziskovalce goriških izobražencev.
Izobraženci so gotovo najbolj prepoznavna skupina, najbolje povezujejo naš prostor. S knjigo, ki jo je izdala Založba Univerze v Novi Gorici in sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, so sodelujoči na simpoziju ob 70-letnici Nove Gorice in izobraženci s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici hoteli počastiti praznovanje obletnice ustanovitve mesta. Zbornik je razdeljen na tri sklope. V prvem sklopu z naslovom Meščani po izobrazbi so prispevki Neve Makuc, Tatjane Peterlin Neumaier in Renata Podbersiča. Drugi sklop študij nosi naslov Rodoljubi dežele in vključuje zapise Stanka Grande, Roberta Devetaka in Urše Prša, ki je na sovodenjskem večeru predstavila lik in delo domačina, sovodenjskega rojaka Franja Rojca. V zadnjem sklopu zapisov z naslovom Izvirajoči z dežele lahko preberemo študije Petre Testen Koren, Željka Oseta, urednika zbornika, in Aleksandre Gačič.
Oset je na sovodenjski predstavitvi orisal lik kemičarke in univerzitetne profesorice Marije Perpar (1904-1990), ki spada v skupino slovenskih znanstvenic, ki so svoje raziskovalne ambicije lahko udejanjile šele po drugi svetovni vojni. Perparjeva je poučevala v srednji šoli in raziskovala na Kemičnem inštitutu. Njeno raziskovalno delo je, zaradi udejstvovanja v ženskih društvih, prekinila kazenska premestitev na realno gimnazijo v Celje. Po letu 1946 se je na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani posvetila raziskavam na področju organske kemije in vzgoji akademskega naraščaja. Bila je poštena profesorica, ki je vplivala na generacije kemikov.
Največ pozornosti pa so na torkovi predstavitvi namenili Sovodenjcu Franju Rojcu, zavednemu Slovencu, pesniku, ilustratorju in velikemu rodoljubu, ki ga je Urša Prša izbrala za svojo študijo. Franjov sin Marko, ki je na predstavitvi občuteno spregovoril o svojem očetu in poudaril trud, ki ga je oče vlagal v študij slovenščine, in njegovo navezanost na slovenski jezik, je Urši Prša izročil zaboj rokopisov, tipkopisov, fotografij in ilustracij, s pomočjo katerih je strokovnjakinja preučila bogato intelektualno zapuščino Sovodenjca. Franjo Rojec se je rodil 10. septembra 1914 na Peči. Življenjska pot ga je privedla v begunstvo v tujino, leta 1947 pa se je vrnil domov in dobil najprej službo na računskem oddelku finančnega urada v Gorici, leta 1965 pa se je zaposlil kot višji funkcionar na deželnem uradu v Trstu. Bil je izredno kulturno in socialno angažiran, poleg slovenskega in italijanskega jezika je govoril še nemško, francosko, angleško in furlansko. Imel je izreden občutek za strukturo lepote in besede, ki se izražata v njegovem pesniškem ustvarjanju. Ljubiteljsko je rad preučeval krajevno zgodovino, predvsem antično, bral knjige, zbiral strokovne članke. Ob upokojitvi se je popolnoma posvetil pisanju čustveno nabitih pesmi, risanju, izdelal je pravi slovarček sovodenjskih narečnih besed. Rojčevih pesmi je v celotni zapuščini več kot 500. V njih se zrcalijo tematiki rodoljubja in močne narodne identitete, impresije narave in severnoprimorskih krajev, vrednote in podobe, na katere smo prebivalci Goriške, izobraženci in ne, mladi in starejši, vsekakor navezani.

08.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!