Goriške zvezde na še meglenem svodu ...

Anonimni četrtek, sredi aprila, 21., če sem po datumu natančen. Vrsta pred gledališčem Verdi je dolga in se vanjo postavim, prepričan, da gre za množico ljudi, ki nestrpno čakajo na vhod v dvorano, a me kaj kmalu občutki razočarajo, ko vidim, da gre za običajno kontrolo zelenih potrdil, ki zaenkrat še omogočajo vstop na kulturne prireditve. Prešine me, da bi le lučaj stran od meje teh abotnih procesij ne bilo, a sklenem, da to zgodbo pustim zaenkrat pri strani. Z osemletno pianistko, ki jo spremljam na koncert Goriške zvezde (Le stelle di Gorizia), si nadeneva masko (ko bi bila le lučaj stran od meje, bi tudi tega ne bilo treba, pa naj še kdo reče, da to niso politične odločitve … Nak, tiho, rekel sem, da o tem ne bom govoril …) in vstopiva v dvorano, ki jo počasi polni veliko, a še vedno ne dovolj ljudi. Tu sva s hčerko predvsem zaradi nastopa Alexandra Gadžijeva, ki ga je mesto videlo rasti v glasbeni kvaliteti in osebnosti in ga izstrelilo v veliki svet, kjer je pokazal svoj nesporni talent z zmagami na različnih vrhunskih tekmovanjih, ki mu trenutno omogočajo glasbeni razvoj, vreden svetovnega merila. Ob njem nastopa novopečena solopevka Claudia Mavilia, katere ime težko zasledim v svetovnem merilu, a morda bo tja še prišla. Nastop obeh solistov spremlja orkester FJK ali FVG Orchestra, ki jo tokrat vodi njen umetniški vodja Paolo Paroni.

Večer veliko obeta, toda skali ga nespoštljiva zamuda dvajsetih minut na začetku, po kateri nastopita župan in njegov odbornik za kulturo, ki je sicer na odru v tišini, medtem ko župan razloži, da koncert zaključuje sklop praznovanj ob stoti obletnici prenosa ostankov neznanega vojaka. V vzdušju, ki še enkrat retorično potrjuje, kako je Gorica v bistvu začela svojo zgodovino v prvi svetovni vojni, omeni, kako sta nocojšnja nastopajoča trdno vezana na mesto, ki ju je rodilo. Škoda, ker zgreši pri naglaševanju priimka Alexandra Gadžijeva, ampak treba mu je odpustiti, saj ni glasbenik …

Po protokolni izvedbi italijanske himne, po kateri publika neuko ploska, se končno večer lahko začne.

Že po prvih taktih Mozartove uverture v opero Don Giovanni me prijetno preseneti izjemna ekspresivnost orkestra, ki uigrano in suvereno obvlada željo po pristnem poustvarjanju glasbenega sporočila in medsebojno korespondenco med glasbeniki in dirigentom, ki večinoma izvaja partituro na pamet in izkušeno ter elegantno podaja svoja hotenja in videnja. Ne navduši me zvok, ki je za Mozarta nekoliko premalo artikuliran in romantično nastavljen, kar pa ne vpliva na glasbeno sliko, ki do konca ostane jasna in ekspresivna. Na oder pride nato mlada sopranistka Claudia Mavilia, ki izvaja dve znani ariji iz Puccinijevih oper. Tu se orkester zvokovno izjemno razživi, glasbenici pa repertoar leži. Njena moč je vidna v interpretativni vnemi, ki je zelo gledališka, tudi ko arije izvaja koncertno. Če bi morda nekaj več energije namenila artikulaciji teksta, bi zagotovo pridobila na učinkovitosti. V višinah je njen glas pronicljiv, v nižinah topel, dramatičen, a bolj vezan na učinek kot na sporočilo, a ne dvomim, da bo z izkušnjo umetnica znala razviti tudi ta potencial, ki ga nosi v sebi. Izbira dveh svetovno znanih arij, kakor sta Mi chiamano Mimì (iz opere La Bohéme) in O mio babbino caro (iz opere Gianni Schicchi), vsiljuje primerjavo s svetovno znanimi izvedbami, kjer je še jasno, da je mlada umetnica v fazi iskanja lastnega izraza, ki bi njeno interpretacijo še dodatno poosebilo.

Orkester nam za predah ponudi Mascagnijev Intermezzo iz Cavallerie rusticane, kjer se ponovno pokažeta uigranost in muzikalni okus ansambla v spretnem oblikovanju spevnih fraz in nizanju različnih orkestrskih barv. Claudia Mavilia stopi nato še enkrat na oder in tokrat učinkoviteje odpoje arijo Io son l’umile ancella iz Adriane Lecouvrier Francesca Cilee. Spogledovanje z italijansko opero je mladi glasbenici očitno pisano na kožo, dialog med njenim petjem in orkestrom je ubran in ustvarja primerno vzdušje za publiko, ki je italijanskemu belcantu predana in izvajalko nagradi z burnim aplavzom.

Pred koncem prvega dela se orkester še enkrat izkaže v virtuoznosti pri izvedbi znamenite Rossinijeve uverture v opero La gazza ladra. Glasbeniki vidno uživajo, dirigent jim tudi pušča potrebno svobodo, nakazuje dinamike, barvne kontraste, posledica je včasih izguba nadzora nad vrtoglavostjo tempa, ki pa so ga glasbeniki vseeno uspeli obvladati, kljub zanosu, ki je poslušalce navdušil.

Po daljši pavzi je drugi del koncerta v polnosti posvečen glasbeniku, ki je že dosegel status svetovne zvezde. Z zmagami na prestižnih tekmovanjih, kakor sta Sidney in Hamamatsu, ter z izjemno predstavo na Chopinovem tekmovanju, kjer je z izvedbo Sonate op. 35 postavil nov mejnik v pianizmu, prihaja Alexander Gadžijev tokrat v Gorico s Chopinovim klavirskim koncertom št. 2 v f-molu, mladostnim delom, ki priča o genialnosti Chopinove skladateljske roke. Gadžijev se poslanstvu ne izneveri, s klavirjem sta enovit binom, ki v dialogu z orkestrom pokaže tehnično brezhibnost in muzikalno premišljenost, jasno je, da je vsaka fraza v pianistovi pripravi popolnoma asimilirana in osmišljena, kar tudi orkestru omogoča prilagajanje solistovemu hotenju. Prvi stavek izzove v publiki nepremišljen aplavz, kar povzroči prekinitev emotivne povezave, ki jo Gadžijev uspe vsekdar najti v odnosu s poslušalci. Vendar v čudovitem drugem stavku je linija ponovno vzpostavljena in traja vse do ognjevitega in tehnično izjemno zahtevnega zaključka tretjega stavka, ki prevzema elemente poljske narodne glasbe, ne brez za tisti čas bolj ko ne eksperimentalnih učinkov, kot je igranje godal na lesu loka. Veličastno pianistovo muziciranje, kateremu bi sicer boljši klavir in bolj premišljena priprava akustike dvorane pripomogla k polnejšemu občutju zvoka, je seglo v samo bistvo glasbe, ki ji je Gadžijev predan in je uspel s svojo predanostjo pritegniti tudi orkester in njegovega izjemno muzikalno pripravljenega dirigenta. Bučni aplavzi so seveda izzvali dodatek. V duhu časa in lastnega pristopa do glasbe je Gadžijev v popolnem nasprotju s pričakovanji ponudil ruskega avtorja – Aleksandra Skrjabina, ki je verjel v etično moč glasbe in zaigral dva izmed njegovih preludijev. Odobravanje se tudi po dodatku ni nehalo in pianist je sklenil krog s (tokrat pričakovano) Chopinovo etudo, ki je še enkrat pokazala njegovo čisto, jasno, globoko in premišljeno klavirsko igro in glasbeno idejo. Ta nikdar ne zapade v klišeje, temveč ostaja vseskozi na umetniški višini in v filozofski globini.

Taka konstelacija osebnosti, kakršno je Gadžijev ponovno pokazal, bi si zaslužila v Gorici večjo (in bolj glasbeno vzgojeno) publiko ter koncertno strukturo, ki bi mu bila kos.

Glasbeniki so pustili seveda izjemen vtis, a vidno je, kako nazadnjaško je pojmovanje glasbe v družbi, v kateri živimo. Čemu pripisati krivdo? Šolskemu sistemu? Informativni poplavi banalnosti?

Odgovora ni. Le ob vprašanju, kaj se ji je zdelo, ki sem ga postavil svoji mali pianistki, mi je z glasbeno zrelostjo, kakršna je lastna otroku, navedla cel kup detajlov, ki jih je zaznala ob orkestru in solistki. O pianistovem igranju ni bilo besed. Že Wittgenstein je vedel: “O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati.”

Presežnost je namreč stvar dolge poti.

In pota.

Upati je le, da bo uradna Gorica znala v prihodnosti bolje ovrednotiti svoje zvezde, kot to dela do sedaj. Ne le v reklamne in propagandne namene, temveč predvsem v umetniške, razvojne in vzgojne.