Goriška, zgodovinska delavnica pod milim nebom

Piše: Danijel Devetak

Pogovor / Timothy Dissegna, urednik spletnega dnevnika Il Goriziano

Timothy Dissegna se je rodil v Tolmeču leta 1995. Višje šole je opravil v Vidmu, leta 2015 je prišel v Gorico, kjer je diplomiral na fakulteti za mednarodne in diplomatske vede tržaške univerze. Rad ima nogomet, politiko in zgodovino, njegova največja ljubezen pa je časnikarstvo. Od leta 2019 je publicist, leto kasneje pa je postal urednik spletnega dnevnika Il Goriziano. Mlademu, a zelo razgledanemu in res zanimivemu sogovorniku smo hvaležni, da se je odzval na naše vabilo in se predstavil našim bralcem.

Pri 15 letih si začel pisati za šolsko prilogo dnevnika Messaggero Veneto, nekaj let kasneje si postal njegov zunanji sodelavec, v času univerzitetnega študija urednik revije Sconfinare. Pred dobrim letom je nastal spletni dnevnik Il Goriziano, katerega glavni urednik si ti. Kako se je rodila tvoja ljubezen do časnikarstva?

Rodila se je v šolskih klopeh. Že v mladih letih sem rad pisal, pravzaprav sem želel postati pisatelj. Kmalu pa sem razumel, da je za pisanje knjige potrebno imeti več časa, medtem ko je časnikarstvo nekaj bolj vsakdanjega, ki pa zahteva vztrajnost. Zato sem se usmeril v drugo. Pomembna je bila tudi spodbuda profesorice v prvem letniku višje šole, ki mi je predlagala, naj pišem v šolsko prilogo dnevnika Messaggero Veneto. Res sem poskusil, udeležil sem se prvih sestankov v uredništvu in tako sem se še bolj zaljubil v časnikarsko pisanje in okolje. Vsak teden smo se v uredništvu srečevali, skupaj izbirali argumente in načrtovali mesečno prilogo. To je bila zame odlična telovadnica, v kateri sem lahko bolje spoznal novinarski poklic.

Kako pa se je začela pustolovščina spletnega dnevnika Il Goriziano?

Izvirno idejo je imel moj družbenik Ivan Bianchi, ki je že prej sodeloval s Telefriuli in Il Friuli. Sredi pandemije sva ugotovila, da je bilo že v času pred njo v glavnih sredstvih družbenega obveščanja vedno manj novic o goriškem ozemlju oz. o različnih niansah dogodkov ne le na ozemlju goriške pokrajine, temveč v goriškem zgodovinskem prostoru prostoru, tudi na slovenski strani. Zdelo se nama je, da so tradicionalni italijanski mediji to nalogo opravljali z velikimi težavami oz. jih te teme sploh niso zanimale. To je bil pravi absurd, saj je Gorica z Novo Gorico že hodila po poti kandidature za Evropsko prestolnico kulture 2025. Zato sva začela načrtovali nov medij. Prvotno smo sicer bili trije, poleg naju še Fabio Bergamasco, ki se je posvečal predvsem ustvarjanju fotografskih in video posnetkov, a kmalu se je odločil za drugo pot; tako sva pri projektu ostala sama z Ivanom. Na začetku poletja 2020 smo se lotili urejevati papirje za ustanovitev založbe in dnevnika. Konec oktobra istega leta je založba začela izdajati Il Goriziano.

Il Goriziano je torej spletni dnevnik, ki se je rodil v času covida. Premišljen projekt ali izziv?

Morda je bilo več naivne nezavednosti kot pravega načrtovanja. Najino izhodišče je bilo tudi dejstvo, da je vse več ljudi vsakodnevno uporabljalo internet na pametnih telefonih, tablicah in računalnikih. Stanje jih je pač sililo k temu, da so iskali informacije po spletu. To okno se je, v primerjavi s tradicionalnim medijskim obzorjem, čedalje odpiralo, zato sva se vrgla v to pustolovščino. Nisva imela jasnih predstav o tem, kako bo zadeva stekla v prvih časih; veliko sva si prizadevala, da bi nas spoznal čim širši krog ljudi. Ugotavljam, da so se naša pričakovanja uresničila in morda sva dosegla še kaj več. Osebno sem nekak deloholik oz. “taleban”, ki bi rad, da časnik stalno raste in se razvija. Vem pa, da sta potrebni delovna metoda in vztrajnost.

Opažam, da ste zelo delavni. Vaša prisotnost tudi na družbenih omrežjih je – po dobrem letu izhajanja – zelo močna. Na profilu Facebook imate 10.400 sledilcev, na Instagramu več kot 1200, prek Telegrama večkrat na dan pošiljate povezave za dostop do novic skoraj 1300 osebam. Utegnete ohranjati take ritme?

Za zdaj ja, dela pa ni malo. Na Facebooku smo v začetku objavljali tudi sponzorirane vsebine. Ugotovili smo, da je na družbenih omrežjih najmočnejše sredstvo, če hočemo, da nas ljudje spoznajo, to, da se vsebine delijo. Svet informiranja pa se po mojem preveč naslanja na socialna omrežja; že smo doživeli “blackout” oz. mrk Facebooka, ki je npr. povzročil ponastavitev števila ogledov številnih spletnih portalov. Zato si bolj prizadevamo za dobro indeksiranje našega portala na Googlu in drugih iskalnikih.

Spletno časnikarstvo daje – v primerjavi s tiskom – več svobode; če pa se zanašaš na zasebne strukture, kakršne so konec koncev družbena omrežja, tvegaš, saj se sistemi lahko sesujejo. Zato skušamo čim bolj razlikovati načine širjenja našega medija in ciljnega območja.

Ste kdaj razmišljali o tiskani izdaji?

Ko sem vodil Sconfinare, sem skrbel tudi za paginacijo tiskane izdaje, ki je izhajala samo dvakrat letno; vem pa, da sem se kar potil. Poznam težave in stroške tiskane izdaje. Za zdaj so to za nas samo lepe sanje, ki ostajajo v predalu. V prihodnosti … kdo ve. Osebno sem ljubitelj tiska, z njim sem zrasel in se formiral, zato menim, da papirnati mediji morajo obstati, nujno, morda pa le v manjšem obsegu. Državni ali večji krajevni dnevniki imajo tudi po 70 strani; kdo ima zjutraj čas, da prebere vse to? Prepričan sem, da se bodo papirnati mediji ohranili, pa čeprav bo prišlo do nujnih sprememb. 

Katere so prednosti in katere morda slabe plati spletnega dnevnika?

Naš dnevnik je brezplačnik, “free press”, zato je prednost gotovo ta, da nas lahko bere široka paleta spletnih uporabnikov, ki naše novice tudi hitro delijo in širijo. Negativna plat je gotovo ekonomsko vprašanje. Osebno nisem zelo naklonjen tiskanim oz. spletnim brezplačnikom; z etičnega vidika se mi zdi bolj smotrno, da bralec plača novico, saj je na tak način bolj ozaveščen in odgovoren. Bralec, ki plača časnik, ceni novico na drugačen način kot bralec, ki nekaj prebere slučajno, ne da bi segel v denarnico. Bralec, ki plača, ima tudi nekak nadzor nad informacijo; kdor piše, ve, da je bralec na neki način tudi njegov delodajalec. Z druge strani, če ni nekakšnega ekonomskega odnosa med piscem in bralcem, razpade tudi zgodovinski odnos, ki je bil od vsega začetka prisoten na trgu informiranja. Mi smo mlad medij, še smo v fazi, ko si prizadevamo, da bi nas ljudje spoznali. Zato skušamo črpati sredstva iz drugih virov, kot je npr. reklama. V prihodnosti bi lahko uvedli “paywall” oz. dostop do vsebin proti plačilu.

Utegnete shajati z reklamnimi oglasi?

Za zdaj ja. Poleg običajnega oglaševanja nudimo klientom tudi druge uredniške usluge, promocijske video posnetke, na različne načine krijemo dogodke itd. Družba, ki smo jo ustanovili, nam nudi možnost, da smo glede tega zelo prožni. Javnih prispevkov ne prejemamo, naš komercialist pa išče nove poti. Ta vidik sicer pobliže spremlja Ivan.

Kdo so člani vašega uredništva? Kako ste organizirani?

Ustanovna člana sva Ivan Bianchi in jaz. Kar se tiče pisanja, sva si nekako razdelila ozemlje: jaz krijem Gorico in severni del Goriške, Ivan pa južnejši del, Laško in vse do Gradeža; zgodovinska Goriška zajema tudi del nižje Furlanije. Nekaterih območij žal ne utegnemo kriti, kot bi želeli. Imamo dva sodelavca, ki imata vsak svojo rubriko. Vanni Feresin v Alfabeto Goriziano prek anekdot ali obletnic pripoveduje o zgodbah z našega ozemlja. Ferruccio Tassin pa v rubriki Cronache di Contea pripoveduje o bolj ali manj oddaljeni zgodovini našega ozemlja. Na osnovi proračuna za leto 2022 razmišljamo o tem, ali bi razširili mrežo sodelavcev. Zelo bi si želeli okrepiti našo ekipo.

V slovenščini “Il Goriziano” lahko pomeni “prebivalec Gorice” ali pa “goriško ozemlje”. Kateri pomen dajete vi imenu medija?

Izvirni pomen, ki ga dajemo naslovu, je gotovo zgodovinsko goriško ozemlje, področje nekdanje goriške grofije. Nikdar nismo mislili samo na mesto, temveč na širše območje, ki zajema tudi kraje na slovenski strani meje. V začetku te pustolovščine smo se srečali z župani tega območja. Šempetrski župan Milan Turk je poudaril, da je naslov posebno posrečen, saj bi npr. izraz “Isontino” (“Posočje”) izključeval več krajev nekdanje Goriške.

Katere so temeljne smernice vaše uredniške politike?

Prva je ta, da Gorica sama po sebi ne more obstati. Obstaja Gorica, povezana z Novo Gorico. Ne more obstati mesto, ki se zapira, kot se je npr. dogajalo do konca 80. let prejšnjega stoletja. Ko pripovedujemo o tem, kar se dogaja tu, moramo gledati tudi na to, kar se dogaja na oni strani meje, vsaj dokler ne bomo dokončno odpravili izrazov “tostran” in “onstran” in bomo uporabljali samo “tu”, v mestu oz. – kot rad pravi novogoriški župan Klemen Miklavič – skupnem “somestju”. To je torej glavna os našega pisanja. Želim poudariti, da nismo politično oz. strankarsko opredeljeni; časnikarstvo pa je itak politično, saj se obrača na ljudi. Skušamo poročati o dogodkih prek svoje vizije ozemlja, ki mora gledati na svoje korenine in torej odpraviti državno mejo, ki je v preteklosti povzročila veliko škodo. Razumeti moramo, da moramo razmišljati kot širše ozemlje. Če si danes majhen, ne prideš nikamor; s kulturnega, trgovskega, družbenega in političnega vidika moramo nujno razmišljati širše.

Obiskuješ magistrski študij iz diplomacije in mednarodnega sodelovanja. Kako gledaš na Goriško z vidika zgodovine in politike?

Eh, vprašanje vprašanj … Za študenta mednarodnih odnosov je goriško ozemlje prava zgodovinska delavnica pod milim nebom. V preteklosti bi tu lahko marsikaj naredili bolje; lahko pa smo srečni, ker so bile nekatere stvari narejene dobro; za nekatere lahko upamo, da bodo v prihodnosti narejene še bolje. Izziv za študente je obravnavati ozemlje, kjer se združujeta ne le dve državi, temveč dve kulturi, latinska in slovanska, zraven so še vplivi germanske, ki je bila tu prisotna v preteklosti; in ob tem odkrivati korenine furlanske kulture, pa tudi nemške, ki se je izgubila po prvi vojni. Ko so v Gorici odprli fakulteto mednarodnih in diplomatskih ved, so se študentje ukvarjali z življenjem ob železni zavesi, z razvojem države, ki se je ločevala od Jugoslavije in stopala na pot osamosvajanja; danes je ta zgodovinska delavnica prav tako pomembna, saj dve obmejni mesti postajata neki unicum, ki skuša vedno bolj usklajeno sodelovati zlasti na ekonomskem področju. Dosti je lepih besed in govorov o kulturi, a konec koncev brez gospodarstva kot gonilne sile, ki pospešuje vsestranski razvoj, žal ne pridemo daleč. To je veliki laboratorij, ki ga želim opazovati ne le do leta 2025, temveč še naprej, do 2035, 2045.

In kako gledaš na EPK2025?

Če primerjamo dve mesti, ima dolgoročno vizijo danes gotovo Nova Gorica. Dovolj je pomisliti, kaj vsega delajo na Kromberku okrog nove industrijske cone. EPK je vlak, na katerega moramo nujno in brez pomislekov stopiti. Tak vlak pa je potrebno tudi znati dobro voziti, drugače tvegamo, da na prvem ovinku iztiri; tako pa ne iztiri samo eden od dveh, temveč celoten sistem. Mislim, da je bil 18. december 2020, ko so dve Gorici razglasili za Evropsko prestolnico kulture 2025, zgodovinski dan prav tako kot 1. maj 2004, ko je Slovenija postala polnopravna članica EU. Ko bi pred dobrim letom ne bilo covida, mislim, da bi bilo pri razglasitvi prisotnih veliko mladih in sploh drugih občanov, da bi skupaj praznovali. Upam, da bo Transalpina postala simbol teh sprememb: bila je območje na robu dveh mest, naj res postane epicenter celotnega sistema.

Kaj ti osebno pomeni “prestopiti mejo” (it. “sconfinare”)?

“Prestopiti mejo” je pojem, zaradi katerega sem se zaljubil v Gorico. Iz mestnega središča v Gorici stopiš na novogoriško alejo z doprsnimi kipi zaslužnih mož, prideš do nebotičnika in zdi se ti, da si v drugem svetu. “Prestopiti mejo” je najboljši izraz, ki prikazuje goriško novejšo zgodovino; je okostje vizije prihodnosti tega prostora.

Tvoj slog je jasen, živahen in poglobljen, nikdar površen. Kaj ti pomeni – pisati?

Po značaju sem precej introvertiran, nisem tip, ki bi silil v ospredje. Pisanje je zame že veliko let način, da presegam to shemo in se opogumim, pretveza, da presežem svojo sramežljivost. S pisanjem obenem dajem glas svoji radovednosti in radovednosti vseh. Časnikar je namreč glasnik splošnih radovednosti, ljudje hočejo vedeti, kaj se dogaja. Pisati mi torej pomeni presegati samega sebe kot pisca in odkrivati novo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme