Goriška išče svoj obraz
Gorica / Valentino Cappella o Gorici, meji in identiteti
Gorica je bila ves povojni čas in vse do osamosvojitve Slovenije mesto ob meji. Nato je začenjala doživljati nekakšno krizo identitete, iz katere se še ni izvila. Tako meni Valentino Cappella, Goričan, rojen leta 1998, ki je julija 2023 dosegel magistrski naslov iz zgodovine na Univerzi v Trstu. Svojo magistrsko nalogo, posvečeno Gorici in meji iz leta 1947 ter njenemu iskanju identitete, je 13. marca letos predstavil na javnem srečanju v župnijskem središču Pastor Angelicus. Tudi to je bil eden izmed dogodkov ob letošnjem praznovanju mestnih zavetnikov, ko so prireditelji želeli postaviti pod drobnogled Gorico in pogled mladih nanjo.
Ni nujno, da ima Gorica danes eno samo identiteto, kot je to veljalo do prve vojne. Danes ima namreč pluralno, mnogovrstno identiteto, je nadaljeval Cappella. Gorica in Nova Gorica sta lahko, kot svetuje nadškof, “mesto miru”, mesto ob meji, ki jo tukajšnji prebivalci skupaj presegajo. Državna meja obstaja in bo obstala, saj obstajata dva različna državna sistema; meja med Goricama pa je danes zelo prepustna in prožna. EPK dokazuje, da sta dve mesti lahko ena sama prestolnica. Pomembno je, da se ljudje na obeh straneh vedno bolj spoznavajo, da si postavljajo skupne cilje. Okrepiti je potrebno poznavanje jezikov: poučevanje slovenščine kot drugega jezika v italijanskih šolah in italijanščine v slovenskih bi bilo v tem smislu zelo pomembno. Gorica je lahko tudi “mesto dialoga”, nekak laboratorij, “vzor mirnega sožitja in sodelovanja”. Enotnost različnih je lahko nekaj zelo velikega. Gorica in Nova Gorica upravno ne moreta biti eno samo mesto že zato, ker pripadata dvema državama; velike korake pa lahko naredita v luči vzajemnega spoznavanja in vedno večjega sodelovanja.
Valentino Cappella je pred tem seveda v širokih obrisih povzel zgodovino Gorice in Goriške od časov zadnjih grofov do današnjih dni. Na poseben način se je zaustavil pri prvih povojnih letih in ključnih vprašanjih, ki so se postavila z vzpostavitvijo nove meje, predvsem pri težavah z javnimi deli, vodovodom in s prosto cono. Nenazadnje je poudaril, da je z magistrsko nalogo želel ne le kronati petletni akademski študij, temveč da želi sad svojega raziskovalnega napora tudi darovati mestu in vsem občanom. Prepričan je namreč, da mora Gorica po zgodovinskih pretresih zadnjega stoletja nujno najti svojo novo identiteto.
Zanimivo je bilo, kar je poudaril stolni župnik Nicola Ban: spominjati se lastnih korenin in lastne zgodovine od oglejskega patriarhata prek avstro-ogrskega cesarstva do danes nam pomaga razumeti, kdo smo, nam pomagati osmišljati svoje življenje, bolje razumeti svojo istovetnost in svoje poslanstvo, je dodal. Če je Gorica nekdaj ležala na skrajnem robu države, smo po širitvi EU proti vzhodu v samem osrčju Evrope: od tod do Lizbone ljudje govorijo romanske jezike, od tod do Vladivostoka slovanske, od Trbiža do Severnega tečaja germanske. “Zares smo v središču Evrope!”
Prav tako zanimiva je bila pripomba občinskega odbornika Maurizia Negra, ki je uvodoma prinesel pozdrav župana Ziberne, ob tem pa je dodal, da je meja leta 1947 tako globoko zarezala v naš prostor, da še vedno ne vemo, kdo smo, še vedno se iščemo in tuhtamo, “kaj bomo, ko bomo odrasli”. V tem smislu upa, da nam bo v pomoč EPK2025. Obenem pričakuje, da bo prav generacija Valentina Cappelle prispevala k temu, da bomo izšli iz slepe ulice, saj rod sedanjih upraviteljev z veliko težavo vidi dalje od svojega nosa, od svojega vrtička. “Evropa nam bo lahko pomagala, samo če bomo pripravljeni sprejeti ta izziv in uresničevati te velike sanje.”
