Gorica in Nova Gorica, “prestolnica evropske kulture”

Objavljamo prevod homilije, ki jo je goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli imel v stolni cerkvi ob praznovanju mestnih zavetnikov, sv. Hilarija in Tacijana, dne 16. marca 2021. 

“Praznik zavetnikov nekega mesta se ponavlja vsako leto, a vsakokrat je nekoliko drugače obarvan. Utelešanje v mestni vsakdan mu omogoča, da ne postane nekaj abstraktnega in izven časa. Konec koncev, če zavetniki opravljajo dobro svoje «delo» naših priprošnjikov – v kar trdno verujemo -, je razumljivo, da oni ne prosijo na splošno za naše mesto, ampak prosijo na podlagi tega, kar doživljamo prav v tem zgodovinskem trenutku.

Takoj pomislimo na pandemijo, ki nas muči že več kot leto in se v teh tednih zaskrbljujoče širi. Molitev svetih Hilarija in Tacijana, skupaj z mestnimi zavetniki celega sveta (saj je ta nadloga prizadela celotno človeštvo), nam je nadvse potrebna in jo želimo izprositi za bolnike, njihove družinske člane, zdravstvene delavce in tiste, ki si v boju proti pandemiji  prizadevajo na različne načine, ter za tiste, ki so zaključili svojo življenjsko pot.

Vendar je še ena okoliščina, ki se dotika na poseben način našega mesta in je na srečo ugodna, saj vsebuje velik potencial. To je imenovanje Gorice skupaj s sestrskim mestom Novo Gorico za eno od dveh evropskih prestolnic kulture za leto 2025. Rad bi se zaustavil pri tem dejstvu, gotovo ne zaradi tega, da bi se izognili skrbi, ki jo vsi imamo glede pandemije, ampak da z upanjem gledamo v prihodnost.

Izhajal bi iz misli, za katero menim, da ni banalna. Naša zavetnika sta mučenca. A kaj je povzročilo njuno mučeništvo? Na podlagi treh beril iz Evangelijev je na to vprašanje lahko odgovoriti. Prvo berilo poudarja obrekovanje in laž nasprotnikov resnice. Sveti Pavel v drugem berilu pravi, da krščanski mučenci so taki zaradi Jezusa in zvestobe do Njega. Isto podčrta Evangelij, ki poudarja dejstvo, da učenec, ki žrtvuje življenje za Jezusa, meni, da je vera v Gospoda pomembnejša od lastnega življenja in celo od celega sveta in zato se ne sramuje Jezusa in njegovih besed.

Vse to je res, a če iz zgodovinske perspektive pogledamo na preganjanja kristjanov v času rimskega cesarstva, moramo priznati, da so ta nastala predvsem zaradi kulturnih vprašanj. Rimljani namreč niso bili tako kruti ali sadistični, da bi se zabavali ubijati ljudi… in vemo, da je rimsko cesarstvo bila država, ki je v mnogočem varovala pravice in stremela k pravičnosti. Če so bili kristjani preganjani do te mere, da so bili številni obsojeni na smrt – posebno kdor je v sklopu krščanske skupnosti imel vodilno mesto, kot je primer naših zavetnikov – je bilo zato, ker je bil krščanski način življenja, lahko bi rekli krščanska kultura, občuten kot alternativen rimski kulturi.

Jasno je, da se nanašam na visok pojem kulture, ki je mišljena torej kot forma mentis, zmožna usmerjati življenje, način biti, mišljenja, čutenja (tudi na čustvenem nivoju), delovanja. S tega vidika to, kar je temelj neke kulture, je zmožnost osmisliti življenje na podlagi skupka vrednot, ki mu dajejo globlji pomen, edini pomen, ki lahko razloži, zakaj je življenje vredno živeti.

Krščanstvo najde ta globlji smisel v Jezusu in Evangeliju. Smisel, ki ne izhaja samo iz seštevka modrih vrednot – Jezus ni samo modrec -, niti iz vrste moralnih pravil – Jezus ni samo učitelj – in tudi ne iz premočrtnosti- Jezus ni samo nekdo, ki je umrl zaradi svojih idej -,  pač pa iz spoznanja, da je Jezus Božji Sin, ki je postal človek iz ljubezni in je v darovanju samega sebe na križu, poveličanem z vstajenjem, razkril to, kar je bistvenega za vsakega moža in ženo na tem svetu.

Rimljani so ta kulturni in ne samo verski okvir razumeli kot alternativo njihovemu načinu dojemanja življenja in so se zato nasilno odzvali. V resnici se je alternativa nanašala predvsem na istovetenje cesarstva in religije. Kristjani so bili paradoksalno obtoženi ateizma, ker niso častili bogov, ki so bili temelj cesarske oblasti, in so predlagali, prav tako paradoksalno, kar bi danes lahko imenovali posvetno vizijo državne oblasti, ki so ji od vedno želeli biti vdani podložniki (danes bi rekli pošteni državljani), v kolikor se ne bi istovetila z božanstvom.

Vendar v vsem ostalem alternativa med krščanstvom in rimsko kulturo ni bila tako radikalna in vsa zgodovina Evrope od Konstantina do današnjih dni je to obilno dokazala. Krščanstvo samo je velikodušno sprejelo prispevek rimske kulture ali, bolje, grško-rimske, vcepljene v korenine hebrejskega razodetja.

Podal sem samo nekaj bežnih in prav gotovo površnih namigov, vendar je bila moja želja podčrtati dejstvo, da kulture ne smemo zreducirati le na kak dogodek, na kako ovrednotenje umetniških del, na kako obnavljanje zgodovinskih dogodkov in tako dalje. Kultura, katere visok simbol bo čez kakšno leto prav naše mesto skupaj z Novo Gorico, je namreč nekaj mnogo bolj pomembnega in zahtevnega in postavlja pred veliko odgovornost naše mesto, če seveda hoče biti prestolnica kulture. Še posebno, če izraz obrnemo. Da pojasnim: pravilno pravimo, da Gorica in Nova Gorica bosta «evropska prestolnica kulture». Če pa bi rekli, da bosta Gorica in Nova Gorica «prestolnica evropske kulture»?

Jasno je, da bi se vse spremenilo. Pomenilo bi namreč, da moramo prevzeti odgovornost, ki nam jo nalaga vprašanje kulture današnje Evrope. Seveda v okviru naših sposobnosti, a vendar iskreno. Kakšno vizijo sveta imajo Evropejci? Kateri je smisel našega življenja? Katere vrednote so podlaga našega življenja in določajo izbiro v težkih časih – in to so težki časi – in tudi v tistih bolj normalnih? Vrednote, za katere mislimo ali bi morali misliti, da jih lahko ponudimo celotnemu človeštvu v ustvarjalnem dialogu z drugimi celinami in kulturami.

So to prezahtevna vprašanja za nas? A dejstvo, da naši dve mesti nista postavljeni na obrobje, ampak v središče Evrope, pravzaprav na mejo, kjer se latinski svet od vedno pogovarja, se sooča in meša s slovanskim svetom, nas prisili, če si to želimo ali pa ne, da si prevzamemo to odgovornost. Ko sem prejel lastnoročno pismo Predsednika Republike – ki se mu zahvaljujem za večkrat izkazano pozornost našemu mestu -, me je zelo prevzela njegova trditev, ki se mi je zdela skoraj pretirana, glede vzornosti obeh mest za novo in koristno skupno prihodnost cele Evrope. Vendar je ta trditev resnična, zahtevna in privlačna perspektiva za delo, ki nas čaka v prihodnjh letih.

Vsemu mestu želim povedati, da se tej obvezi goriška krščanska skupnost noče izogniti. Kot potrjuje današnji praznik, ta skupnost je dedič tisočletne tradicije, o kateri obstajajo pomembne priče velikega zgodovinskega in umetniškega pomena. Z zavestjo svoje današnje skromnosti ve, da v tem času zahtevne tranzicije lahko nudi lepoto in svežino evangeljskega sporočila. Tisto sporočilo, zaradi katerega sta umrla naša zavetnika, tisto sporočilo, ki je okrepilo kulturo naše Evrope in ki je že stoletja utelešeno v kulturi vseh narodov sveta, zaradi njegove vesoljne katoliške razsežnosti. Tisto sporočilo, ki ga prinašajo Velika noč, ki jo bomo čez nekaj dni praznovali, in Jezusova smrt in vstajenje, ki nudita možnost, da tudi v vsakem porazu in krizi vidimo edinstevno priložnost odrešitve in obnovitve, po zaslugi Božjega rešiteljskega posredovanja. Bodimo s preprostostjo priče tega sporočila, prilagojenega danšnjim dnem s pridihom vesoljnosti in novosti, ki nam ga papež Frančišek predlaga, z življenjskimi odnosi našega občestva, z vzgojnim delom za nove generacije, z obvezo usmiljenja za uboge, z ohranjanjem in ovrednotenjem tistega, kar nam je iz preteklosti bilo lepega in vrednega dano, z iskrenim in poštenim sodelovanjem z institucijami, s soočenjem in iskanjem resnice z vsemi osebami dobre volje.

Sveta Hilarij in Tacijan naj danes podpreta naše namene in tiste od vseh in naj blagoslovita naše mesto, da bo živelo s pogumom, zaupanjem in upanjem, z odgovornostjo do sebe, lastne zgodovine in prihodnosti v evropski stvarnosti.”

Preberi tudi

Spotikavec za Placida Corteseja

Kristjani in družba

Umrl je g. Renzo Boscarol

Goriška

Postni govori 2021 na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme