Kultura

Gorica je naša, literarni prvenec mladega tržaškega pisatelja

Gorica je naša, literarni prvenec mladega tržaškega pisatelja

V petek, 15. junija, bo predstavitev knjige Primoža Sturmana v Tržaškem knjižnem središču

Da je Trst naš, to že vemo ali v to vsaj verjamemo ali hočemo verjeti. Navadno pa ne slišimo, da je tudi Gorica naša. Gorica je naša je naslov literarnega prvenca Primoža Sturmana; izšel je letos pri mariborski založbi Litera in zajema 11 kratkih zgodb in novelet. Zgodbe so po tematiki zelo različne, segajo tudi v različna časovna obdobja prejšnjega stoletja in današnjih dni, združuje pa jih skupen širše pojmovan dogajalni prostor, ki sega od furlanskega jezikovnega ozemlja do kraških vasi v današnji Sloveniji in istrske obale. Prostor ob meji. Ta prostor oblikujejo jezikovno in narodnostno mešana populacija, nekdanji in sedanji migracijski tokovi, hudi zgodovinski trenutki in v njih rojene težke politične izbire in gospodarske odločitve, katerih breme vsak dan nosijo navadni ljudje.
Naslov zbirke je zavajajoč: pričakovali bi n-to literarno delo z domoljubno tematiko, toda knjige ne sodimo po platnici. Motiv domoljubja ali vsekakor narodne pripadnosti in zavesti srečamo skoraj v vsaki noveleti, vendar se avtor ne spušča v pretirano čustvovanje in zato tudi nikoli ne izpade patetično ali suhoparno.
Prav tako nič patetičen in niti suhoparen ni pripovedni jezik, ki je tekoč. Izražanje je neposredno, brez nepotrebnih okraskov, kar pa avtorju ne onemogoča, da bi ustvaril tudi trenutke liričnosti. Sturmanov jezik je prej občevalen kot pa strogo knjiž(ev)ni, če za jezikovni standard imamo jezik ostalih slovenskih avtorjev v Italiji. V tem oziru je Sturman, kot predstavnik najmlajše generacije tržaških pisateljev, zelo blizu sodobnim ustvarjalcem iz matične Slovenije in torej v današnjem času krepi ali celo ustvarja zavest o enotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Tako kot je Gorica je naša parafraza znanega reka, so tudi življenjske zgodbe Sturmanovih junakov parafraza zgodb tradicionalnih junakov naše t. i. zamejske literature. Če boste pri Sturmanu iskali epigona tržaškega proznega izročila, ga ne boste našli. Avtor to izročilo spoštuje, odpira pa za tržaško književnost povsem nove perspektive na pripovednem področju nasploh in zlasti pri karakterizaciji likov. Maloobmejnega človeka, ki ga večno tareta narodn (ostn) o in identitetno vprašanje, pri Sturmanu pestijo še osebni strahovi, duševne tegobe, finančne težave, vse do skrajnejših primerov patologije in družbene odrinjenosti. Zaradi tega je vendar ta človek tudi tako človeški.
Meja je nepogrešljiva sestavina življenja vsakega Sturmanovega književnega lika: življenje na vasi ali v mestu ob meji, delo na mejnem prehodu, obisk sorodnikov na drugi strani meje, tihotapstvo, nezakonito prečkanje meje, prost prehod v obdobju Schengena… Ti liki pa se srečujejo tudi z drugimi mejami, jezikovno mejo, mentalno omejenostjo, mejo osebne sreče in svobode, mejo dolžnosti, mejo krivde, in se na vse kriplje tudijo, da bi jih prestopili, saj je za obmejnega človeka prestopanje meje tako rekoč bistvo njegove biti.
O meji govori tudi noveleta Šverckomerc (Pa ne samo) , v kateri kot glavni lik nastopa delavec z okolice Dutovelj, ki se ob sobotah odpravlja čez mejo v Trst prodajat domače mesnine, zelenjavo in žganje za dodatek v družinsko blagajno. Iz Trsta enkrat mesečno pritihotapi v Jugoslavijo nekaj izvodov argentinske in kanadske revije, ki mu jih izroča profesor na slovenskih šolah dr. Vinko Bes, in jih potem predaja naprej domačemu župniku. Če vsaj malo poznamo našo tržaško sodobno zgodovino, si lahko predstavljamo, da sta lik dr. Vinka Besa navdahnila Vinko Beličič in Franc Jeza.
Neko soboto pa ne gre vse po pričakovanih načrtih in (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Nina Pahor

13.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!