Gorica je edinstveno mesto!

Pogovor / Laura Fasiolo, županska kandidatka

Nekdanja šolnica in senatorka Laura Fasiolo se bo 12. junija letos na občinskih volitvah v Gorici na čelu levosredinske koalicije, v kateri je tudi Slovenska skupnost, potegovala za mesto županje. Sogovornica, ki smo jo povabili pred mikrofon, je zelo prijazna in pozorna, ljudi zna sprejemati in povezovati, sploh pa je po značaju zagnana, motivirana in odločna.

S kakšnim duhom ste sprejeli to kandidaturo?

Kandidaturo sem sprejela – kot vedno v življenju – v duhu služenja. Za sabo imam dolgo izkušnjo na različnih področjih šolstva, najprej sem poučevala in vodila podporni pouk, skrbela sem za izobraževanje šolnikov, dolga leta sem bila ravnateljica na šolah različnih stopenj, nato senatorka, ki je svojo vizijo našega prostora ponesla v Rim. Vedno sem poudarjala čezmejno posebnost Gorice in njene lepote ter si prizadevala, da bi vse to še bolj ovrednotili. Zato se ne morem vdati temu, da ne bi zapustili Goričanom dediščine te izkušnje in da bi jim ne pomagali se rešiti žalostnega stanja, ko pa le imam zelo jasne zamisli o tem, kako lahko to storimo.

Kar se tiče let, sem “drugače mlada”, gotovo bi imela dosti bolj sproščujoče alternative; rada namreč pišem, slikam in še marsikaj drugega. Mož me ni ravno spodbujal k temu, saj je razumel, da se bo moral odreči marsičemu; za sabo namreč imava več let kot pred sabo. In vendar spoštuje mojo zavzetost, želi, da naredim to, kar mi je pri srcu. Prepričana sem, da me – sicer zelo diskretno – podpira.

Gorica je majhno in zapleteno mesto, ni lahko ga upravljati, saj je z leti izgubila veliko priložnosti. Katere so po vašem mnenju njene največje težave, potrebe in potencial, ki bi ji omogočil, da se spet postavi na noge?

Gorica je res izgubila veliko priložnosti. Po mojem je bila velika napaka skrčiti osebje na županstvu, kar je okrnilo delovanje občinskih uradov. Zmanjkale so sposobne in kompetentne osebe, mnogi so izgubili motivacijo. Mislim, da se dobra uprava mesta začenja z dobrim upravljanjem kadrov in z ovrednotenjem najboljših. Če se obljube ne konkretizirajo, je seveda odvisno od občinske blagajne, to je vedno problem. Če mi bo dovoljeno, bi rada čim bolj okrepila občinsko osebje; ustanovila bi urad, v katerem bi skrbeli za nabiranje najrazličnejših finančnih sredstev iz programa Interreg, iz Državnega načrta za okrevanje in odpornost ipd. Potem pa je potrebno imeti sposobne odbornike in sodelavce, ki bi uresničevali projekte. Za to so bistveni človeški viri, strokovno usposobljeni kadri.

Problem v Gorici je posebna ekonomska cona: prvi projekt sem zasnovala jaz, predsednica FJk Debora Serracchiani ga je podprla, kasneje so ga spremenili v cono poenostavljene logistike. To bi morala biti posebna cona, ki bi bila zaradi debirokratizacije privlačna za podjetja. Mnogim se namreč dogaja, da na dovoljenja čakajo mesece in celo leta, zaradi česar vržejo puško v koruzo. V Sloveniji je birokracija preprostejša, obstajajo pa tudi številne davčne ugodnosti, zaradi česar je naše ozemlje osiromašeno. Cono poenostavljene logistike, ki so jo okrepili še z davčnimi olajšavami, je vzel v roke Fedriga, “zgradila” pa sem jo jaz, doma, ko nisem bila več senatorka. Projekt sem izpopolnila in ga zaupala Demokratski stranki. Določili smo tudi posamezne cone, v poštev bi prišla ne le Gorica, temveč tudi Tržič, pa San Giorgio di Nogaro, Červinjan, Videm in Pordenon, da bi bilo za podjetja zanimivo širše deželno območje. Naš glavni cilj pa je bila Gorica, zlasti zato, ker je ob meji in ker so pogoji na slovenski strani ugodnejši. Zgodilo pa se je, da je projekt osvojila Dežela, ki je z drugačno porazdelitvijo območij spravila Gorico v najmanj ugoden položaj. Župan bi tedaj moral udariti po mizi, se pogajati z Deželo, zahtevati revizijo obsega Gorici dodeljene cone, ne pa ostati tih in sprejeti tako klavrno stanje.

Problem je tudi ta, da mladi iz Gorice bežijo, ker mesto ne nudi priložnosti za zaposlitev, poleg tega zanje ni dovolj privlačno. V njem ne najdejo krajev, kjer bi se družili. Dve univerzi sta okrepili ponudbo, mladi pa se tu ne ustavijo, ker mesto je prazno in bedno. Raje gredo v Slovenijo ali Trst. Sami so prosili, da bi nekatere univerzitetne oddelke prenesli v Trst … Mnogi so prišli v Gorico z velikimi pričakovanji, so pa našli mesto, ki umira. Prizadevati bi si morali, da bi v Gorico prihajalo več ljudi od zunaj. Prirejati bi morali več dogodkov. Gorica in Nova Gorica naj postaneta unicum ne zato, ker bi morali imeti isto identiteto, temveč zato, ker ljudje tu mirno prehajajo mejo, ker nudi priložnosti, ki privabijo ljudi iz bližnjih področij. V Gorici bi lahko organizirali dan goriške rože, v Novi Gorici praznik čevapčičev ipd. Izmislimo si nov način pojmovanja meje, ki bi zaobjel širše območje: na Goriško bi lahko pogosteje prihajali ljudje iz Gradišča, Krmina, Vidma itd. Goriška lahko ponudi ogromno, je lepa! Imamo Kras, Kalvarijo, Sabotin, Brda, Panovec itd. Smo blizu hribovskega sveta in hkrati morja. Organizirajmo avtobus za mlade, ki želijo iti v Gradež, zamislimo si posebno ugodne vozovnice za mlade, pa tudi vstopnice za muzeje itd. Povežimo se in si zamislimo bolj privlačno mesto!

Kar 30% Goričanov je ostarelih, tri tisoč jih ima več kot 80 let. To je čudovito, saj pomeni, da ljudje v Gorici dobro živijo. Ostarelim moramo tudi omogočiti, da se družijo v dnevnih središčih, da ne ostajajo osamljeni in zamorjeni, temveč kar se da dejavni. To so ljudje, ki lahko še veliko dajo mladim. Niso spomin za v muzej, so pomembni posredovalci spomina, obrti, človečnosti. Moja mama je umrla stara 80 let, prezgodaj. Bila je učiteljica, v soseski pomembna oporna točka za vse, ki so kaj potrebovali. Samo ostarelih s kognitivnimi težavami je v Gorici kar tisoč tristo: to so visoke številke. Tako pomoč je najbolje prejemati doma, starejši človek se čuti bolj varnega v domačem okolju, zato moramo postaviti na noge primerne storitve nege na domu. Postali smo družba skrajnega individualizma: zametujemo dušo in srce, oseba postaja zgolj blago … Na to ne pristajam. Zato sem sprejela ta izziv.

Vaša poklicna izkušnja je bogata in dragocena predvsem zato, ker v to, kar delate, vnašate navdušenje in dušo. “Izkušnja in ljubezen do mesta”, geslo na volilnih plakatih, je neobičajen, zanimiv binom …

To je izhodiščna točka mojega programa. Izkušnja in kultura pomagata gledati v prihodnost. Preteklost, ki je imam dosti, mi omogoča, da interpretiram sedanjost in imam vizijo prihodnosti. Sem prevzetna? Mislim, da ne. Želim izpeljati to, kar je zame pravo poslanstvo. Me ne zanima stolček, ne potrebujem ničesar, imam veliko izkušenj, v življenju sem naredila vse, kar sem lahko storila. Mislim pa, da za to mesto lahko naredim še kaj. Vse naše delovanje bi morala prežemati ljubezen do našega mesta. Ogorčena sem nad tem, kar se je pred nekaj leti dogajalo v Bombijevem predoru ljudem, ki so prišli do Gorice, potem ko so preživeli vojno in so jih doma preganjali. Mladi priseljenci na naših ulicah so vedno bili urejeni, diskretni, tihi. Potem ko so prehodili balkansko pot, niso bili vredni niti vode iz javnega pitnika … To, da so ga zaprli, je bilo nečloveško. Ne pravim, da bi morali priti vsi priseljenci v Italijo skozi Gorico, menim pa, da je treba tokove priseljencev načrtno uravnavati in hkrati razumno presojati svetovne probleme, globalizacija je tudi to. Ne moremo biti tako majhni, da bi gojili politiko po logiki oz. ne-logiki iracionalnosti strahu. Razmišljajmo z glavo, upoštevajmo pa tudi srce! Ne moremo mimo spoštovanja človekovih pravic.

Trije stebri, na katerih je doslej slonelo vaše delovanje, so skrb za šolstvo in mlade, močna zavezanost družbenim vprašanjem in mednarodna razsežnost …

Velik del življenja sem preživela za šolo tudi zato, ker izhajam iz družine šolnikov. Moja oče in mati sta bila inovativna učitelja, rada sta raziskovala nove metodološke prijeme. Tako jaz kot sestra, zdravnica, sva vedno bili socialno čuteči. V časih, ko je še bila v rabi prepustnica, sem kot ravnateljica peljala svoje šolnike na izobraževanje v Šempeter oz. Vrtojbo. Tam so se lahko soočili s slovenskimi kolegi. To sodelovanje sem več let koordinirala, organizirala izmenjave tudi z Madžari in Avstrijci. Kasneje sem navezala plodne stike tudi z gimnazijo v Novi Gorici. Moji študentje so pri njih študirali ruščino in sodelovali pri košarkarskem turniru Arčon, slovenski so k nam prihajali študirat kitajščino, imeli smo tudi izmenjave šolnikov. Klanjam se kolegom, ki so mi nasledili in to delo prepričano nadaljujejo do današnjih dni. Mislim, da se take vezi še najbolje tkejo med mladimi: oni morajo prvi razumeti, kaj so pristni medčloveški odnosi, kulturne izmenjave, spoštovanje raznolikosti. Mednarodna dimenzija je pri nas temeljnega pomena.

Kako gledate na slovensko prisotnost v mestu? In kaj lahko naša narodna skupnost še prispeva mestu?

Želim si, da bi našli način, kako bi naše študente bolj vključili v spoznavanje slovenskega jezika, da bi v italijanskih šolah bolje spoznali to specifičnost. Slovenske šole delujejo zelo dobro, so dobro opremljene, ponudba je zelo kakovostna. Rada bi, da bi bilo med šolami več izmenjav, več osmoze. Izmislili bi si lahko tudi popoldanske dejavnosti, na katerih bi mladi, pa tudi odrasli in starejši, lahko spoznavali slovenski jezik. Nekaj podobnega bi lahko naredili tudi za furlanščino, ki izginja, kar me zelo boli. Rodila sem se namreč v Podturnu, doma sem slišala vse goriške jezike. Naša nona je znala slovensko, moja tašča je bila slovenskega rodu itd. Lepo bi bilo, ko bi Slovenci “zapustili svoja gnezda”, ko bi bili bolj pogumni. Razumem, da se manjšinska skupnost brani in obstane, če se strne. To je jasno. Je pa potreben korak naprej, da vzpostavimo več stikov.

Projekt EPK2025 je odločno spodbudil čezmejno povezovanje. Kako gledate na prihodnost Gorice in Nove Gorice, enovitega mesta

z več središči?

Mesti pripadata različnima državama in sistemoma. Razmejitvena črta ne sme biti zlom, rez ali ločnica, spremeni naj se v obzorje. Ta meja naj bo odprta pregrada. Prehajanje ljudi naj ustvari skupno mesto, ki ima skupne javne storitve, skupno urejeno cestno omrežje, logično povezane kolesarske steze, koordinirano vzajemno ovrednotenje dogodkov in struktur. Tudi otroci naj se družijo in igrajo skupaj, tako se lahko naučijo sosodovega jezika. Nekateri temu pravijo slavizacija; ne mislim, da se to lahko zgodi. Mi smo svet, večkulturen del tega sveta. Z druge strani bi to lahko bila italijanizacija. Gre za to, da spoznamo jezike in kulture, ne pa za to, da se jeziki in kulture med sabo bojujejo. To so cvetice, ki morajo cveteti! So semena, ki nas bodo popeljala daleč, bodo prinesla prijateljstvo, bratstvo, mir. Samo strahovi malih ljudi, ki živijo v mržnji, onemogočajo, da bi na tej čudoviti zemlji živeli v sožitju in sodelovanju.

Že se govori o balotaži. Ste že razmislili o možnih zavezništvih?

Iskreno povedano, o teh zvezah se še nismo pogovarjali. Slišala sem neke govorice. Idealno bi bilo, ko bi niti ne bilo potrebno iti v drugi krog, a ne bo lahko … Gotovo pa bomo morali razmisliti pri isti mizi z osebami in gibanji, ki so nam najbolj sorodni.

Pa še to: ste v primeru izvolitve že pomislili na občinski odbor?

Ne. O tem želim razmišljati potem. Res že krožijo glasovi in imena, a iz mojih ust ni prišlo nobeno ime. Razmišljam le o tem, da bi združila najboljše osebe, kar jih premoremo, usposobljene in kompetentne; za kulturo gotovo ne bo skrbel izvedenec s področja kolesarstva. Na mesta odbornikov bi rada postavila sposobne ljudi, ne nujno na osnovi izobrazbe in pridobljenih nazivov, temveč na osnovi zavzetosti, znanja, sposobnosti upravljanja, resnosti in doslednosti. To so lastnosti, ki jih ljudje pokažejo v letih. In okrog nas je takih oseb veliko.