“Gorica je čebelam prijazno mesto”

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Pogovor / P. Jan Cvetek ob svetovnem dnevu čebel

Pater Jan Cvetek že tretje leto opravlja duhovniško službo v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici in Števerjanu. Poleg tega je tudi izkušen čebelar. Ob svetovnem dnevu čebel sva se srečala na travniku za cerkvijo sv. Ivana, kjer ima nekaj panjev. Tam je za naše bralce spregovoril o izjemnem poslanstvu marljivih žuželk ter njihovem očarljivem svetu.

Od kdaj čebelariš?

Če me spomin ne vara, sem začel v 12. letu. Ko sem obiskoval višjo šolo in fakulteto, sem to dejavnost prekinil in se k njej vrnil, ko sem bil že pri frančiškanih, diakon v Mariboru. Potem so me čebele spremljale na vseh postojankah, kamor sem šel. Da bi se večkrat vrnil domov, mi je oče postavil čebelnjak v Bohinju; rad mi je pomagal, tam sva skupaj čebelarila. Zadnja leta je zame preveč zahtevno spremljati čebele na Goriškem in v Bohinju, zato jih v rojstnem kraju nimam več. V Gorici čebelarim v panjih Langstroth, s katerim sem čebelaril že doma; poleg tega pa uporabljam tudi francoske panje Dadant-Blatt, ki jih veliko uporabljajo v Italiji.

Kje si se naučil čebelariti, doma?

Ne, oče ni bil čebelar, v to dejavnost je bil sicer zaljubljen, a ni imel priložnosti, da bi se z njo ukvarjal. Bil pa je zraven. V čebelarsko društvo sva se vključila in se samoizobraževala z bratrancem Andrejem. Znanje sem pridobil z leti, malo tudi iz knjig, največ pa iz izkušnje. Način čebelarjenja se sicer razlikuje tudi glede na pokrajino, zato vedno izveš kaj novega.

V našem prostoru je od nekdaj prisotna avtohtona kranjska čebela, na Goriškem pa se meša že tudi z italijansko, kar je precej posrečena kombinacija …

V Bohinju, Kanalski dolini in nasploh v Julijcih je bolj značilna kranjska čebela oz. sivka, na Goriškem pa čebelarimo z nekakšno mešanico kranjske sivke in italijanske čebele, ki se malo drugače obnaša. Zanimivo je, da v panju včasih naletim na matico italijanske sorte, ki je rumene barve, drugič na sivko; tudi čebele so ali malo bolj rumene ali pa bolj sive.

Tvoje čebele so torej prav “zamejske” …

(se posmeje) Ja …

Nekje sem bral, da so kranjske čebele krotke, delavne, skromne in imajo odličen smisel za orientacijo. Drži?

Kranjska čebela je malce enostavnejša za delo in bolj obvladljiva. Je tudi manj napadalna, zato jo italijanska, ki je bolj dominantna, ponavadi izpodrine. S sivko, ki je po svetu zelo popularna, je lepo čebelariti. Naši stari slovenski čebelarji so že v 18. stoletju razširjali čebelarsko znanje in z njim matice kranjske sivke po vsem svetu. Sivka še danes velja za eno najbolj razširjenih medonosnih čebel na svetu.

V Sloveniji je čebelarstvo močno zasidrano v domačo tradicijo in ljudsko zavest. Po številu čebelarjev na prebivalca smo v samem vrhu EU. Matična domovina je v okviru OZN pred 10 leti predlagala, da se 20. maj razglasi za svetovni dan čebel, države članice OZN so konec leta 2017 predlog soglasno potrdile.

Pobudo je dal predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, čebelar v Žirovnici na Gorenjskem, iz krajev, kjer je bil doma tudi Anton Janša (1734–1773), poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Noč je želel, da bi spodbudili zavest o pomembnosti te živali in bi jo zaznamovali z dnevom čebele 20. maja, na Janšev rojstni dan. Menim, da je čebela izjemno pomembna žival, saj je eden od glavnih opraševalcev, ki zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo in biotsko raznovrstnost. Zaščita čebel prispeva k zmanjševanju revščine, lakote in ohranjanju zdravega okolja ter biotske raznovrstnosti. Danes čebela žal ne more preživeti brez čebelarja, ker ima nevarnega sovražnika, to je varoja (varroa destructor), zajedavska pršica, ki napada medonosne čebele. Čebelarji moramo zelo paziti, da število teh parazitov ne preseže določene vrednosti. V nasprotnem primeru družina propade.

Sicer pa je čebela tudi indikator onesnaženosti okolja; na čebelah se hitro pozna, če je okolje preveč onesnaženo, če se v intenzivnem kmetijstvu uporablja preveč pesticidov, herbicidov in podobnih škodljivih snovi. Na vse to nekako opozarja svetovni dan čebel.

Čebele so torej neke vrste domače živali. Kako jih neguješ?

Zanje je treba seveda skrbeti, paziti moram, da imajo dovolj hrane, da je v bližini vir vode, da je tudi dobra paša in dovolj sonca. Pomembno je budno spremljati odpad varoje, da vem, ali je slučajno družino treba zdraviti, da bi v pašno sezono ne šle s prevelikim številom tega zajedavca. Nato je pomembno jesensko krmljenje; ker čebelam jemljemo med, hrano, ki si jo pripravljajo za zimo, jih moramo krmiti, potem ko se zaključi pašno obdobje. Paziti je recimo treba tudi na cvetenje bršljana, ki ga je v naših krajih kar dosti: čebele ga imajo rade, toda njegov med se strdi in ga ne morejo jesti; zato moramo novembra, ko bršljan cveti, dokrmiti sladkorno raztopino, da bo med zanje bolj prebavljiv.

Pomembno je, da čebel ne izkoriščamo. Mislim, da moramo imeti zmeren pristop do njih. Ne smemo jih izčrpavati za zaslužek. Čebelariti je treba tudi iz veselja in za korist, ki ga čebelarjenje prinaša svetu. Z nekaj spretnosti pa se seveda pridelajo tudi med in druge dobrine.

Koliko čebel imaš in kje?

Na travniku za cerkvijo sv. Ivana v Gorici imam šest družin čebel, še štiri imam v Števerjanu. Skupno torej deset družin. Gospodarne družine, od katerih pričakujem kaj medu, so samo štiri. Druge družine so rezervne oz. podporne, če se z gospodarno družino kaj zgodi. Številčno naj bi bilo v panju nekaj deset tisoč čebel. 

Kakšno je življenje čebel?

Čebela ima več faz razvoja. Ko matica zaleže jajčece, se iz njega najprej izleže ličinka oz. žerka, ki jo čebele prehranjujejo in v približno osmih dneh pokrijejo, ko ličinka zabubi. Tako ostane vse do “rojstva”, ko se prerine iz celice, in to je 21. dan od začetnega jajčeca. Čebela v panju najprej opravlja preproste čistilne funkcije, v naslednji fazi hrani zalego, v tretji fazi brani vhod v panj – straži, v četrti pa leti na pašo, ponavadi do štiri kilometre od panja. Najstarejše čebele običajno nosijo vodo, ki jo panj potrebuje. Poletne čebele živijo okrog 40 dni; zimske čebele, ki jih matica začenja zalegati v avgustu, pa ponavadi živijo vse do pomladi, do nove pašne dobe. Poletne čebele živijo manj, a letijo daleč, zimske pa bolj ohranjajo družino pri življenju pozimi – jedo in z vibracijami grejejo gnezdo. Vsi daljši leti, tudi iskanje vode, čebele izčrpajo, zato je dobro, da imajo čim bliže panja vse, kar potrebujejo, da se družina bolje razvija.

V najbolj aktivnem obdobju, od srede marca pa do julija, je treba biti bolj pozorni, ker čebele lahko tudi rojijo. To je njihov način razmnoževanja družine, ko stara matica s pašnimi čebelami zapusti panj in ustanovi novo družino. Najprej leti približno 100 metrov od panja, ker je pretežka, da bi letela dlje; v tem času jo čebele pripravijo za daljši let. Po nekaj urah zletijo do končne destinacije, ki jo ves ta čas čebele izvidnice iščejo. V tem času – ponavadi okrog 11. ure dopoldne, ki je kot nekakšna “čebelja ura”, in do približno 16. ure – je treba roj ujeti, sicer je izgubljen. Preden matica zapusti panj, v njem predhodno pripravi mlade matice, ki jo bodo nasledile. Roj se zgodi, ko se izleže mlada matica. Potem ko roj odide, mlado matico pripravijo čebele na svatbeni let skupaj s troti. Na koncu se oplojena vrne v panj in v nekaj dneh jo čebele pripravijo na njeno poslanstvo. Ko je matica oplojena, čebele izločijo trote iz panja, ker niso več koristni. Matica lahko preživi tudi več let, a se s časom njena plodnost manjša. Zato jo je dobro vsako leto zamenjati.

Čebele vodiš na pašo?

Ponavadi ne. V mestu je redna zmerna paša, zato panjev načeloma ne premikam. Lahko bi jih prestavil na pašo, ko cveti akacija, lipa ali kostanj, vendar je treba imeti primerna stojišča in prevozna sredstva.

Urbano čebelarstvo je v velikem razcvetu po vsem svetu. Raziskave dokazujejo, da so mestne čebele – zaradi biotske pestrosti, prehranske raznolikosti in odsotnosti pesticidov – celo bolj zdrave, dolgožive in medonosne od podeželskih.

Sam mislim, da je Gorica čebelam prijazno mesto, saj je veliko lipe, akacije, kostanja in nasploh veliko vrtov in parkov, tako da imajo čebele tu v pašni sezoni ugodne razmere. Problem je edino poleti, ko je včasih prevroče.

V lanskem letu so se na zahvalno nedeljo pod oltarjem cerkve sv. Ivana znašli tudi kozarci medu z etiketo Svetoivanski med …

Ob 50. obletnici Slovenskega pastoralnega središča smo si zamislili, da bi naredili med prav iz tega kraja. Paša ni bila zelo obilna, tudi kozarci so bili zato manjši, pa vendar je nekako uspelo. Ob praznovanju smo jih jeseni podarili škofu Antonu Jamniku, župniku Marijanu Markežiču in raznim sodelavcem. Med je bil pretežno lipov.

Je priprava medu zapletena?

Čebele si v panju spodaj pripravijo gnezdo, na vrhu – najdlje od vhoda v panj – pa skladiščijo med. Zato je treba panj z matično rešetko ločiti na plodišče (gnezdo) in medišče (med). Ko napolnijo satje v medišču, ga je treba vzeti iz panja in s točilom (centrifugo) spraviti med iz satja. Ko ta pozori, ga lahko točimo v kozarce.

Kako pa bo letos?

Veliko so nanosile akacijevega medu. Problem je, da so ga zaradi slabega vremena precej že pojedle. V tem času je v panju veliko čebel, zato veliko prinesejo, a tudi veliko pojedo. Vsak deževen dan zato zmanjša zaloge medu, ker čebele ne morejo na pašo.

Sedaj seveda upamo na dobro medenje lipe in kostanja.

Poleg medu čebelarji pridelujejo tudi cvetni prah (hrana za ličinke), propolis, matični mleček (hrana za ličinke matic), vosek, strup.

Čebele pozitivno vplivajo na celoten ekosistem in so pokazatelj stanja okolja. Kaj jih najbolj ogroža?

Največji sovražnik je uporaba fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu. V mestu ni te težave; na podeželju, kjer so večji nasadi, pa je to pogost problem. Spodbuja se, da zato kmetje škropijo polja popoldne in proti večeru in seveda da uporabljajo primerna škropiva.

Je torej mestno okolje paradoksalno za čebele bolj zdravo?

Dejansko ja. Paša je konstantna, sicer ne preveč obilna, je je pa dovolj. Za same čebele je dobro, da ljudje po vrtovih nasadijo medovite rastline, ki so v splošnem dostopne po vrtnarijah in imajo posebno oznako na etiketi – malo čebelico.

Kako naj se približamo čebelam?

Čebela začuti človekovo razpoloženje, predvsem pa vonj, po katerem se najpogosteje orientira. Če imaš močan vonj oz. si prepoten, hitro napade. Zato jih z dimom lahko pomirimo oz. zmedemo njihovo zaznavanje in tudi medsebojno komunikacijo. Matica izdaja ukaze čebelam s pomočjo feromonov – kemičnih snovi, ki čebele usmerjajo pri tem, kakšen naj bo njihov odziv. Poleg dima je uporaben tudi domači kis, ki ga lahko pršimo po čebelah in si z njim navlažimo roke. Tako potem čebele ne pikajo.

Je čebelji pik vedno škodljiv?

Če človek ni alergičen, naj bi bil pik do neke mere celo zdravilen. Strup, v katerem so nevrotoksini fosfolipaze, sicer povzroči poškodbo in oteklino, toda tkivo se odzove z regeneracijo, poveča se obtok krvi, toplota, kar ponavadi dobro vpliva na mesto pika. Znani so pozitivni učinki v primeru revmatizma. Temu postopku, poleg drugih, pravimo apiterapija. V apiterapijo spada tudi poslušanje šumenja čebel, ki deluje pomirjevalno, in pa tudi vdihavanje zraka, ki je v panju, ob primerni zaščiti seveda.

Kaj je po tvojem “duhovno” sporočilo čebel za današnjega človeka?

Čebela je pokazatelj kondicije okolja ali stvarstva, kot mu pravimo kristjani. Klimatske spremembe se tudi v čebelarstvu zelo poznajo. Ko človek čebelari, postane pozoren na naravo. Sam pogosto opazujem, kje kaj cveti, kakšno bo vreme in kakšne nevarnosti obstajajo za čebele. Večkrat ob koncu maše dam vremenski blagoslov. Mislim, da čebela pomaga človeku razumeti, kaj je prava mera. Tudi ni vedno obvladljiva in zato te nauči, da je ne smeš izkoriščati za bogatenje, ampak sodelovati z njo za preživetje sebe samega in drugih. Moram priznati, da je zelo neprijeten občutek, ko doživiš, da čebelja družina zboli in propade, ker si pretiraval, ji recimo vzel preveč medu. Glede na to, da čebele letijo povsod in dosežejo vse, lahko ob njih razumeš, kako pomembno je usklajeno delovanje človeške družbe in kako drug drugega potrebujemo za preživetje. Moj vrt, tvoja jablana, sosedov sadovnjak in vinograd, gozdovi, potoki in travniki – čebela vse to lahko doseže v enem dnevu, in čeprav oddaljeni, so vsi ti delčki narave v bistvu tesno povezani med seboj.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme