Suzin svet

Gore, ki sanjajo o Nepalu (2)

Gore, ki sanjajo o Nepalu (2)

Piše Suzi Pertot / Kje sem doma?

Zaželim si, da bi spoznala gore v okolici Rigolata. Kot otroku mi ni bilo dano, saj smo se v času kolonije vedno zadrževali v dolini. Sredi vasi se odcepi cesta za planinsko postojanko, katere ime je nam Slovencem skoraj nemogoče izgovoriti: to je koča Chiampizzulon. Po strmem asfaltu se lahko peljemo do parkirišča, od tu pa gresta do koče dve poti, krajša skozi gozd ter daljša in veliko bolj razgledna, ki nas popelje pod skalnate grebene na odprto kamnito pobočje, od koder se odpirajo neverjetni razgledi na greben Volaia, na Coglians, Peralbo in druge vrhove. V koči so prijazni, polento kuhajo na dvorišču v bakrenem kotlu na odprtem ognju. Frika je okusna, taka, kot so jo baje nekdaj jedli po vseh okoliških planinah. Neverjetno je, kako znajo Karnijci postreči gostom. Industrijsko pripravljenih jedi v teh krajih skoraj ne poznajo. Izbira slaščic, ki jih sami pečejo, je velika, hrana je taka, kot smo je vajeni doma. Karnijci strežejo s srcem in vsak gost je prijatelj. Mlado dekle, ki upravlja postojanko, nama veliko pove o sebi ter potrpežljivo sprašuje in posluša o naju, o kraju, v katerem živiva, o najinem psu, ki zaradi artroze ne more več v gore. Na hrano in pijačo, ki je v ponudbi, je ponosna. Avstrijsko biološko pivo, bezgov sirup, ki ga doma pripravlja nona, prav tako kot odličen domači liker iz rušja. Prijetno nama je, kot bi bila med prijatelji. Za ostale goste je videti, da se redno vračajo, saj nekatere nagovarjajo po imenu. Toplina, ki bi je človek ne pričakoval, tu, med neizprosnimi skalami. Pustiva nekaj napitnine. Ker sva na poti h koči srečala moža, ki je na izpostavljeni strmini kosil travo ob stezi. Da bo ljudem lepše… Karnija.
Naslednjega dne se z možem in edino psičko, ki še caplja po gorah za nama, Nino, podamo k magičnemu jezeru Volaia. Wolayer See, ker leži na meji z Avstrijo med skalnatimi vrhovi, cvetočimi visokogorskimi tratami in nebom. Jezero edinstvene lepote v objemu neokrnjenih karnijskih gora. Peljeva se do vasice Collina. Slikovita naselja, ki se zajedajo v strmino, cvetje in lepo vzdrževane hiše, na višini, kjer bi malokdo živel. In vendarle ne morem mimo občutka, da je tem ljudem težko, da nimajo veliko, da nimajo dejansko skoraj ničesar. A si po vsej verjetnosti tudi ne želijo veliko. Prelepe so gore, ki se zlivajo z obzorjem. Prelepi so vrtoglavi razgledi, ujeti v modrino neba.
Pod do jezera, ki se nahaja nekaj pod dvatisoč metri, je sicer strma, a ne pretežka ali izpostavljena. Vzpenjamo se uro in pol, nekaj več, če hodimo predvsem zaradi užitkov, ne zaradi hitrostnih rekordov. Gori, nekaj korakov od nebes, sta dve zavetišči, eno na avstrijski strani jezera, prvo, ki še gleda proti dolini, pa na italijanski. Koča Lambertenghi-Romanin leži le nekaj korakov od sedla nad jezerom pod stenami Cogliansa, ki je s svojimi 2.780 metri najvišja gora v Furlaniji Julijski krajini. V njej nam je spet prijetno in domače, čeprav se pred kočo kar tre otrok in najstnikov z nahrbtniki, ki so baje tu prenočili. Nagovorijo naju zaradi Nine, mi pa izvemo, da prihajajo iz najrazličnejših krajev Italije, po večini gore šele spoznavajo, vso gorniško opremo so dobili na posodo v koloniji. Prijazni so, radi kramljajo z nami, ko odhajajo, skrbno poberejo vse smeti, ki jih nato v veliki rumeni vreči odnesejo s seboj v dolino. Predsodek, da so italijanski otroci hrupni in neolikani, sploh ne velja, pomislim, in skoraj žal mi je, ko mladina izgine za skalovjem.
Midva z možem naročiva bezgov sok in slaščico. Vse je spet domače, kepica smetane na krožniku pa je okrašena z raznobarvnimi cvetnimi listi, ki jih v tem gorskem raju ne manjka. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!