Gore, ki sanjajo o Nepalu (1)

To, da sem doma povsod in nikjer, že vsi vedo. Korenin nimam, v srcu pa nosim kraje, ki so nekako prešli vame, na katere sem se mimogrede navezala. Postali so utrinek na moji poti. Ali morda celo več. Morda celo del življenja. Trst ostaja moje rodno mesto, kljub temu da težko shajam s Tržačani, kljub temu da prometa in onesnaženja ne prenašam. A vendar na tistih ozkih prometnih ulicah še vedno lebdijo vsi moji spomini. Tam nekje je moje otroštvo. Tam so vse neizsanjane sanje. In ko pomislim na Trst, na mesto mojega otroštva, me nekje v prsih zaščemi.
Sicer ljubim gore. Morda zaradi lepote. Ali zaradi samote, o kateri sem ravno danes razpravljala s prijateljem Jurijem. Da nisem samotar, sem trdila. On pa, da jo nosim v sebi. Kot jo nosimo vsi. Najbolj tisti, ki nam je bolečina prirojena. Kljub temu največkrat bežimo pred njo. Pred samoto. Strah in opojnost neizbežne tišine. Tako težko jo včasih prenašamo, a vendar jo potem iščemo znova in znova. Bežimo od nje, da se potem vračamo v njegovo naročje. Ljubim samoto. In ravno zato ljubim Benečijo, kjer živim in bom morda po številnih selitvah tudi ostala. In Karnijo. Kamor se skrijem, ko si zaželim najžlahtnejše samote z izbranim okusom. Tam, med gorami je samota doma od vedno. Večna je.
Moj prvi spomin na Karnijo je spomin na otroško kolonijo v Rigolatu. V furlanskem jeziku Rigulat. Mama me je vpisala tja, da bi bila nekaj tednov v gorah, daleč od mestne vročine, predvsem pa od problemov, ki smo jih imeli v družini. Ni pa vedela, kako težko mi je, šestletni deklici, ko čakam v vrsti v temačnih, zatohlih prostorih nekje v ulici san Nicolo’. In se, medtem ko otroci stopamo na avtobus, tesno oklepam mamine roke in velikega kovčka. In jočem. Karnije tedaj nisem razumela in Rigolato mi je bil bolj ječa kot gorsko letovišče. Spominjam se, da nam učiteljice, mlade in neizkušene, niso veliko povedale o vasici sredi gora in o življenju v njej. Kraja nismo spoznali, gora v okolici, ki so prelestno lepe, se sploh ne spominjam. Sprehajali smo se največ po glavni cesti, še zdaj čutim vročino, ki nas preganja, ko se pomikamo mimo številnih ovinkov ob cestni varovalni ograji, ki se kot kača vije med pregretim asfaltom in smrekami. In spominjam se nedelj, ko so me zaman silili k maši in sem skrivaj ušla k glavni cesti, kjer sem nestrpno čakala na starše. V prvi razred sem hodila takrat in Karnija mi je bila preveč tuja, da bi jo začutila.
Rada bi se vrnila v Rigolato, sem letos, neke poletne nedelje, rekla možu. Zahlepela sem po spominih. Po otroštvu. Zaželela sem si, da bi spet zašla v tišino pozabljenih vasic, do katerih sem kot otrok čutila nekak nerazumljiv odpor. Zaradi preglasne tišine, razpadajočih kamnitih hiš, samote in ujetosti v ozka grla pozabljenih dolin.
Tolmeč je na poti v Karnijo zadnje večje središče, kjer lahko najdeš vse kar potrebuješ za udobno življenje. Lekarne, veleblagovnice, gradbeni material, celo bolnišnico imajo, pa večjo industrijsko cono. Pot pelje še skozi trg Villa Santina, nekje na robu med nižino in Karnijo, ki se začenja počasi vzpenjati. Nato se dolina zoži, prikažejo se gore, vse boj mogočne in navadnemu smrtniku nedosegljive. Pokrajina je vse lepša, a vse bolj daleč od tega, kar imenujemo civilizacija. Peljemo se v osrčje Karnije.
Ovaro, Davar v furlanščini, je lična vasica sredi mogočnih gora in očarljive pokrajine. Kazi jo le hrupna prometna cesta, ki gre skozi središče in deli naselje na dva dela. Škoda, obvoznica bi bila tu, kjer je dolina še vedno široka, odlična rešitev. Na neki steni je lepak s prelepimi skalnatimi balvani. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot / Kje sem doma?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme