Gorazd Pučnik o mladih pribežnikih

O pereči in aktualni problematiki priseljencev so udeleženci na ponedeljkovem srečanju Društva slovenskih izobražencev slišali govoriti iz ust osebe, ki je med najbolj poklicanimi, da o njej govori, saj se že dolgo intenzivno in konkretno spopada z njimi. Gre za Gorazda Pučnika, ravnatelja Dijaškega doma Srečka Kosovela v Trstu, ki se že 25 let v okviru projekta “Ptički brez gnezda” posveča mladoletnim priseljencem. V Trstu se s sprejemanjem mladih pribežnikov ukvarjajo še ustanove: Karitas, Civiform in konzorcij ICS.
Pred 25 leti je bila glavna motivacija za nastanek projekta “Ptički brez gnezda” pričakovanje, da bodo iz razpadajoče Jugoslavije pribežale velike množice beguncev. Do tega pa ni prišlo, saj je iz nekdanje Jugoslavije prispelo le manjše število mladih. Pribežalo pa je dosti mladoletnih iz Albanije ali Romunije. Kasneje pa so se k njim zatekli predvsem prišleki s Kosova, iz Bangladeša, Pakistana in Afganistana.
Ime “Ptički brez gnezda” so si izposodili iz naslova mladinskega dela Frana Milčinskega, ki je kot sodnik za mladoletne prišel v neposreden stik s socialnimi in psihološkimi problemi otrok, ki nimajo svojega “gnezda” oz. družine.
Na podlagi pogodbe z občino ima ravnatelj Pučnik nalogo, da že takoj prvo uro po prihodu mladih izmučenih prišlekov pride do njih in jim nudi prvo pomoč: jih umiri, jim da možnost, da lahko kličejo, kogar želijo; jim nudi zatočišče, obleke, jed, zdravniški pregled. V naslednji fazi pa morajo vzgojitelji poskrbeti tudi za izobrazbo, saj je za mlade tujce obvezno določeno število ur učenja italijanščine; potrebno je namreč, da se naučijo osnovne komunikacije in da znajo vsaj izpolniti dokumente. Toda poleg tega so si vzgojitelji zadali tudi nalogo, ki presega dolžnosti, ki izhajajo iz pogodbe: prišleke želijo razumeti in sprejeti posebnosti njihove drugačne kulture (ne bi bilo dobro, da bi se ji morali odpovedati oz. da bi jih skušali “evropeizirati”); obenem pa jih skušajo naučiti novih pravil, ki jih je treba v naši kulturi spoštovati in ki so morda zanje novost, npr. spoštovanja do žensk. Kjub temu jih je težko obvarovati pred nekaterimi stiskami in razočaranji, ko npr. ugotovijo, da (še) ne zmorejo pošiljati domov denarja.
Predavatelj Pučnik je razkril, da je za prišleke privilegirana pot po kopnem prav skozi Slovenijo, ki jih ne ustavlja. Edini dokument, s katerim potujejo, je vinjeta. Predel od Trsta do Nanosa je naravnost idealen za prehod. Včasih potujejo s kombijem, včasih peš; včasih jih na prehodu meje čaka obleka, včasih pa ne, odvisno, s kolikšno vsoto denarja razpolagajo.
Vsako leto v Italiji registrirajo do 17.000 priseljenih mladoletnih tujcev; a neprijavljenih je baje še vsaj dvakrat toliko. 90 % vseh teh pa se ne ustavi v Italiji, temveč nadaljuje pot na sever, večinoma je njihov cilj Nemčija.
V kraju izvora je za domače odhod mladoletnega sina investicija. Za njegovo pot morajo plačati okoli 10.000 evrov, ki jih velikokrat dobijo s prodajo tega, kar premore cela družina, npr. riževega polja. Iz veččlanske družine gre na pot tisti, ki je najbolj sposoben.
Pučnik opravlja svoje delo s srcem; med pripovedovanjem o izkušnjah z mladimi življenji se spusti v statistiko, da nam bolje predoči obseg in visoke številke pojava prihoda mladih zdomskih prišlekov. Toda obenem nikoli ne pozabi, da gre za življenjske usode posameznikov.  (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Anka Peterlin: V Društvu slovenskih izobražencev

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme