Suzin svet

Golobi pismonoše

Golobi pismonoše

Križi in težave s pošto ...

Odkar bivam nad Idrijo, v prelepi dolini med Brdi in Benečijo, je menda najbolj žalostno vsakodnevno opravilo ravno odpiranje poštnega nabiralnika. Tako brezupno prazen in samoten je vsak dan, medtem ko jaz nestrpno čakam, da bom dobila tednike, na katere sem naročena, uradno pošto iz Slovenije in te dni celo volilnico za Slovence, ki bivajo v tujini. Nabiralnik pa ostaja prazen, danes sem iz njega pobrala le neko vabilo na očesni pregled, ki je bilo naslovljeno na ime Giordano Grison. Giordana nisem nikoli spoznala, umrl je nekega novembrskega jutra leta 2013, ravno tistega dne, ko sva z možem zašla nekje na poti na Staro Goro in naključno našla njegovo hišo. Bila je na prodaj že veliko let, kajti Giordano je bil prestar, da bi zahajal sem na počitnice. Bila je hiša s pogledom na gozdove, kot sem jo sanjala že leta. Zdaj, ko sem tu in sem za to hvaležna njemu in usodi, se sprašujem, kako je po petih letih njegova pošta sploh zašla v moj nabiralnik. Nič čudnega, pomislim. To je italijanska pošta. To je sad privatizacije, kotacije na borzi in varčevanja pri zaposlovanju. To sta konkurenčnost in lov na dobiček. Mi pa ostajamo žrtve tržne ekonomije in njenih interesov.
Pošta k nam v Benečijo ne prihaja. To ne samo zdaj, ko so se v Italiji odločili, da bodo ljudje pošto prejemali vsak drugi dan, na priporočena pisma pa naj bi v nekaterih primerih čakali celo tri do pet dni. Ne, že prej je bilo tako in že prej smo tu med vinogradi in gozdovi na pošiljke čakali pet, deset, dvajset in tudi več dni. Za nekatera pisma pa sem trdno prepričana, da so se nekje na poti izgubila, izginila so v kakem smetnjaku ali pa jih je kdo odvrgel v robido, ki je v naših dolinah nikjer ne manjka. Med njimi je tudi moja letošnja davčna odločba iz Slovenije, s položnico seveda.
Prijateljica iz Rečanske doline mi je pripovedovala, da je bila pred leti naročena na Primorski dnevnik, a se je časopisu kmalu odpovedala, saj je na dom prihajal enkrat na teden ali celo na deset dni, in to kar v kupih, ki jih je poštar puščal pred pragom. In že kmalu potem, ko sem prišla živet v te prelepe, a popolnoma pozabljene doline, so me opozorili, da se mi ne splača plačevati naročnine za tukajšnje slovenske tednike, saj jih ne bom prejemala pravočasno. Jaz jih prebiram kar v Špetru ali Čedadu, mi je razložil znanec. Ker sem trmasta in mislim, da je dolžnost vseh nas, da podpiramo manjšinski tisk, pa sem vseeno plačala in oddala naročilnico. Časopisa, skupaj z Novim glasom, ki sem ga že prej prejemala, prihajata na moj dom v najboljšem primeru z nekajdnevno zamudo, zgodilo pa se je že, da sem na tiskano besedo čakala tri ali štiri tedne.
Obrnila sem se seveda na poštni urad. Uslužbenka mi je s sarkastičnim nasmehom ponudila listek s telefonsko številko. Kar tega pokliči, mi je jezno svetovala. In še nekaj pripomnila, a tu njenih besed ne bom ponavljala. Seveda sem ubogala, pri tem pa pozabila, da je ravno moj sosed zaposlen na pošti v Vidmu, in to na vodilnem položaju. Prepoznal me je takoj in seveda tudi razorožil z nasmehom. Kaj hočemo, tako pač je, to ni nič hudega, konec koncev, če nekaj dni čakamo na pošiljke, imamo pa internet in ne vem še kaj. Glavno je zdravje, vsekakor, je končal svoj monolog… Mojo pripombo, da bo v Sloveniji, Nemčiji in drugih sosednjih državah, vsaka navadna pošiljka s stoodstotno gotovostjo že v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne prišla v roke naslovnika, ni odgovoril. Saj se trudimo, me je miril, samo včasih je več poštarjev bolnih ali na dopustu, zaradi pomanjkanja denarja pa nimamo nikogar, ki bi jih nadomeščal. Pa ne izplača se, je dodal. In še enkrat mi je razložil, brez vsakega občutka krivde seveda, da so te naše beneške vasi že popolnoma prazne in nima smisla, da bi najemali nadomestnega pismonošo za eno razglednico s pozdravi, namenjeno neprisebnemu devetdesetletniku. Odpisani, obsojeni na smrt, torej.
To, da so naše beneške vasi že popolnoma prazne, da mladih ni več in da bo čez dvajset let vse te zidove in njive popolnoma prerasla robida, slišim že vsak dan od vsepovsod. Kot bi bilo naravno, kot bi ne bilo škoda, kot bi ne bilo več nobene rešitve. Kot bi bil razlog, da pošta ne prihaja, neobljudenost. Pa ni tako, ravno nasprotno. Mladi odhajajo iz Benečije, ker tu enostavno ne morejo živeti. Ker pošta ne prihaja, ker interneta ni, javnih prevozov seveda še manj, telefonske kable pa so že zdavnaj pretrgala in poškodovala padajoča drevesa, popravljati pa se jih seveda ne izplača. Tudi signala za mobilnike ni, še dobro, da ga imamo iz sosednje Slovenije in ga lahko, zahvaljujoč se novim zakonom, tudi uporabljamo brez podražitev. Italijanskega signala namreč ni dobiti skoraj nikjer. Brez vsega smo. Odpisani. In brez denarja seveda. Denarja, ki bi jih občine prejemale za javne usluge, za prevoze, za pluženje cest, ni od nikoder. Obsojeni na smrt. Odvečni in nezaželjeni drugorazredni državljani. Povrhu še pripadniki slovenske manjšine. Zato se praznijo beneške vasi…, ker nihče ni tako nor, da bi plačeval davke in v zameno živel brez vsega. Z upanjem, da vsaj zdravje ne bo odpovedalo, kajti v zadnjih letih smo prepogostokrat prebirali in poslušali, kako je rešilec, žal, prišel v naše doline prepozno. Ljudje naj se preselijo v mesta, naj živijo v blokih, v tesnih hrupnih cementnih ječah. Brez avtomobila, ker ga v mestu ne potrebujejo več. In naj delajo za nekaj evrov na uro, na petek in svetek. Pomemben je dobiček, pomembno je, da družba proizvaja čim več z najmanjšimi stroški. Da ljudje živijo v majhnih, samotnih vasicah, se državi in špekulantom ne izplača več.
Moj boj za časnike in poštne pošiljke se nadaljuje. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Suzi Pertot

17.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!