Globoko na strmih bregovih Idrije
Idrska dolina se od Praprotnega proti Kolovratu zožuje v ozko, zaraščeno globel z vse redkejšimi travniki. Pobočja so strma in močno porasla, tako da težko verjameš, da se v tem zelenem objemu lahko lagodno živi. Na italijanski strani je večina vasi skoraj praznih, kamniti zidovi sredi bršljana in robide pričajo, da je bilo nekoč tu življenje. Na slovenski strani, na Kanalskem Kolovratu, je bilo nekoč kar 73 vasi. Nekaj jih je še živih – za to gre zahvala zloglasnemu Anhovemu, kamor je večina prebivalcev po vojni šla iskat zaposlitev. Vsekakor je lepo in divje, ko se voziš po levem bregu Idrije, ki se sem ter tja prikaže izza zelenja v svoji zeleno-modri preobleki. Včasih, po močnem deževju, tako naraste, da jo je slišati tja do Stare Gore in do Marijinega Celja, poleti pa ponekod popolnoma presahne. Idrija je konec koncev hudourniške narave. Zgodi se, da ob suši popolnoma utihne, kot je utihnila Idrska dolina.
Čisto ob vhodu doline je še čutiti pridih Mediterana, vinska trta, divji “šparglji”, do pred nekaj leti so spomladi vas Praprotno krasile bohotne mimoze, ki jih je žal pobrala ena izmed zadnjih zim. Ko se dolina zoži in se peljemo proti Kolovratu, so gozdovi vse bolj mogočni in zelenje kraljuje na teh strmih, ponekod skoraj nedostopnih pobočjih. Cesta se po vasi Podarskije (Podresca) razdeli. Ravno nadaljuje ob Idriji, dokler ne postane makadamski kolovoz, ki dobrega kolesarja pripelje do Klobučarjev, desno pa nas čez manjši mejni prehod pelje v slikovito vasico Britof in nato naprej po pobočju Kanalskega Kolovrata proti Ligu in Kambreškemu. Ob vasici Britof, na desni strani, kjer se začenja makadamska pot za Golo Brdo, je manjša gostilna, bife, če smo natančni. Tiste sive, deževne januarske nedelje, ko sem se mimo peljala proti Melinkom, sem se seveda oglasila še tu, da izvem, kako gre mladima dekletoma, ki sta se odločili za zahtevno obrt v tej zakotni, pozabljeni dolini. Na pultu zagledam iz lesa izdelanega mačka. Tako lepo je izrezljan, da pritegne mojo pozornost. Sara mi prizna, da ga je v dar prinesel Franc Jerončič. Sem v Britof namreč rad zahaja, kljub častitljivi starosti, pove. Saj jih ima kmalu osemdeset, kajne, doda Sara. Nasmejem se. In nekaj čez, pripomnim, ne da bi povedala, koliko je pravzaprav avtor lepega lesenega mucka star. Vem, da mi dekleti vsekakor ne bi verjeli.
Jerončičevega doma ni težko zgrešiti, ko se po cesti dvigaš proti Marijinemu Celju in Ligu, nekje na levi strani cestišča, tam, kjer se razgledi odpirajo na vse strani, celo na Furlansko nižino in tja proti morju, takoj opaziš tablo z napisom Melinki in kažipot za etnološko rezbarski muzej. Le nekaj hiš je v vasi, poti za muzej ni mogoče zgrešiti, niti Jerončičeve hiše, ki gleda dol na dolino, iz katere se v meglenem dnevu otožno oglaša Idrija. Tako lepa in tako žalostna obenem, pozabljena dolina, kjer se končuje Benečija in začenja svet, ki ne ve, kam sam s seboj.
Pred vhodom v Jerončičev dom ni zvonca, le pes, privezan v kotu, blago zalaja, ko se prikažeš ob vhodu na dvorišče. To je dovolj, da se na vratih prikaže nasmejan Jerončičev obraz. Že od daleč je videti, da je vesel mojega prihoda, pa čeprav me ne pozna, čeprav je čisto zoprna deževna nedelja in čeprav sem se dolgo obotavljala, češ, ravno ura kosila je mimo, večina ljudi zdaj počiva. Na hitro se predstavim in že me vabi, naj vstopim. Pred vrati odložim dežnik, menda tako, da ga potem, ko odhajam, sploh ne vidim in ga seveda pozabim. A pravijo, da je to nekaj podzavestnega. Pozabiš, zato da se boš moral vrniti.
Vstopim v prijetno dnevno sobo, toplo je in lepo urejeno, miza pa polna knjig in revij. Nekaj o zgodovini naših krajev sem ravno prebiral, mi kaže knjigo o Tigru, lovske revije in ostali časopisi pa ležijo zraven na kupu. Franc Jerončič mi prizna, da že nekaj dni ni prijel za delo, ker je nekoliko prehlajen in ga daje nadležen kašelj. Drugače bi bil ob tej uri zagotovo v delavnici.
Sedem, skušam mu na kratko razložiti, kdo sem in po kaj sem prišla. Povem mu, da sem bila na predstavitvi njegove zadnje knjige, ki jo je na papir spravil sin Zoran, in da iščem ljudi, ki bi znali še kaj zapeti v tukajšnjem narečju. Izvirne pesmice, izštevanke, nekaj, kar so peli tu v Idrski dolini. Za prijateljico Furlanko, ki zbira in tudi poje stara besedila iz naše dežele.
Zdi se, da se poznava od nekdaj, Franc Jerončič je oseba, ki te, kljub svoji častitljivi starosti, takoj sprejme. V njegovi družbi se počutim sproščeno, zaklepetava se in sploh pozabiva, da bi lahko kaj pila. Skupna nama je ta nesrečna dolina. Idrska. On je tu rojen in od nekdaj živi na desnem bregu, ki ga je bližnja tovarna nekako obdržala pri življenju in je kljub težkim vojnim letom nekako ušel tistemu morečemu ustrahovanju, ki je popolnoma utišal breg, na katerem živim jaz. Tja v Seuce, Cladrecis, sem se preselila pred štirimi leti… prelepa narava in občutek ujetosti, utesnjenosti. V dolini, ki se še vedno ni znebila teže železne zavese in meje, ki je ljudi odtujevala. Jerončič zna o tej meji povedati veliko. Benečija mu je od nekdaj pri srcu. To vem iz njegovih knjig. In čutim, kako težko mu je še zdaj, ko mi ponavlja, da je treba Benečanom pomagati, da so del naše Primorske, naše skupne domovine. Ne smemo jih pozabiti, me gleda. Skoraj prosi. Skupaj nizava spomine. Moji sicer sploh niso spomini, so samo utrinki iz posameznih pripovedi ljudi o vojni, o dveh bregovih, o sovraštvu, o streljanju, o dveh državah in dveh političnih režimih. Franc se spominja posameznih imen, tistih, ki so bili pri partizanih, in tistih, ki jih je že kot najstnike pritegnila v svoje vrste italijanska Gladio. Tiho sva, oba gledava nekam skozi okno v meglo. Kljub sivini je neresnično lepa, ta nesrečna, žalostna dolina. Menda najlepša izmed tega niza, ki jim pravijo Nediške doline. A toliko bolečine je v teh strminah. Vsak kamen ve zanjo, vsaka bilka. Uboga moja Idrska dolina! Koliko let bo še minilo, preden bo tu zadonela pesem, preden se bo po bregovih razlegal smeh, preden bomo vsi spet sproščeno zaživeli. Skupaj. Če bomo sploh kdaj.
Jerončič pripoveduje tudi o prvi svetovni vojni. Ni je doživel, a jo pozna iz pripovedi. Zapoje mi pesem o mladih fantih, ki ne vedo, ali se bodo vrnili. To boleče slovo, ki ga prinaša s seboj vojna. Slovo od življenja. Slovo od svobode.
Tako prijetno mi je, ko se pogovarjava. Kot bi ne bilo nobene razlike v letih. Franc Jerončič je živahen, duhovit sogovornik, ki zna poslušati in razumeti. Vem, da je tudi njemu prijetno, saj me sprašuje, ali bom še prišla. Seveda bom, mu obljubim in vem, da bom obljubo držala. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Suzi Pertot / Neresnično lepa, ta nesrečna, žalostna dolina