Intervju

“Glasbenik navsezadnje ni samo glasbenik”

“Glasbenik navsezadnje ni samo glasbenik”

Pogovor / Petra Grassi

Petra Grassi je znana vsestranska glasbenica, ki je zlasti v zadnjih letih nanizala celo vrsto izjemnih dosežkov. Znana je najprej kot zborovski dirigent, poleg tega pa je tudi pianistka, glasbena pedagoginja in skladateljica. Njen curriculum je posebno dolg in bogat. Kjerkoli se pojavi, preseneča s svojim izjemnim znanjem in profesionalnostjo, sončnim temperamentom in energijo, ki jo zna vlivati tako pevcem kot sogovornikom. Zaprosili smo jo za pogovor, na katerega se je prijazno odzvala, za kar smo ji iskreno hvaležni.

Zrasli ste v družini, ki je od nekdaj “živela in dihala slovensko glasbo”, smo brali v nekem intervjuju. Kakšni so vaši prvi “glasbeni” spomini?
Kot sem že večkrat povedala, je bila pri nas doma glasba vedno prisotna. Vedno smo peli v večglasju in še danes skupaj pojemo ob praznikih. Vedno mi je bilo naravno peti drugi glas, “delati terco”. Peli smo ob vseh priložnostih, na družinskih izletih, ob jaslicah na božično vigilijo, za Božič, pojemo pri maši, ob pomembnih praznikih v vasi tudi orglam. Glasbo sem vedno doživljala kot povezujoč element, kjer se prepoznavamo kot slovenska skupnost, kjer se počutiš varno, ko slišiš kakšno ljudsko melodijo, ki te spravi v varen, družinski ambient. Mama je vedno pela v zborih, oče je igral klarinet pri godbi in v ansamblih, tako da je bilo zelo naravno, da sta otroke poslala študirat glasbo.
Študirali ste na Glasbeni matici in konservatoriju Tartini v Trstu, na konservatoriju v Trentu, na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kdo so pedagogi, ki so še najbolj vplivali na vašo glasbeno izobrazbo in pot?
Najprej moram izpostaviti svojo profesorico klavirja Beatrice Zonta, ki me je spremljala od malih nog skoraj do diplome, saj sem se morala v osmem razredu vpisati na konservatorij, ker takrat na GM nisem mogla diplomirati kot privatist. Glasbena matica mi je zaupala že v času, ko še nisem bila tako prepoznavna. Prvi stik z glasbo v širšem pomenu sem našla ob lekcijah harmonije s prof. Hilarijem Lavrenčičem, ki mi je odprl svet harmonije in vertikalnega gledanja na partituro. Nadalje bi nujno omenila dirigenta Matjaža Ščeka, ob katerem sem dobila prvi stik z dovršeno umetniško stvaritvijo. Povedati moram, da sem kot pevka začela svojo pot v otroškem zboru Ladjica v Devinu z gospo Olgo Tavčar. Zaradi študija klavirja na višji ravni in zaradi tekmovanj sem opustila petje v srednješolskih letih; v zadnjem letniku višje šole sem se vključila v zbor Kraški slavček, ki ga je takrat vodil Mirko Ferlan. Tako sem se navdušila nad dirigentsko vlogo. Prijavila sem se na avdicijo za Italijanski državni zbor, šla sem v Ljubljano na posebno izmenjavo na Akademijo za glasbo, na konservatoriju sem začela študij glasbene pedagogike. Med italijanskimi profesorji bi rada izpostavila skladatelja Stefana Bellona iz Benetk: bil je moj profesor kompozicije. To je bil moj prvi stik s karizmo umetnika in genialca; v njegov lik velikega intelektualca sem se zaljubila, popolnoma me je “preplavil”. Komaj sem čakala na njegove lekcije, ker je bil eden tistih profesorjev, ki ne posreduje samo tehnične zadeve, kot so npr. analiza kompozicije, pisanje, abeceda glasbenega “jezikoslovja” in “oblikoslovja”, ampak je bil učitelj življenja. Ko si star 20 let, čutiš potrebo po takih velikanih, po osebah, ki bi jim rad bil podoben. Eden mojih velikih mentorjev je tudi maestro Stojan Kuret, ki sem ga spoznala, ko sem zmagala na tekmovanju za dirigente v Arezzu. Od takrat se nisva več pustila. Med pedagogi bi omenila še nekoga, ki ni glasbenik v ožjem pomenu besede: to je Alenka Rebula, moja profesorica na nekdanjem družboslovnem liceju. Vsak teden smo imeli kar precej ur njenih predavanj: ona mi je odprla glavo s sociologijo, antropologijo, z vprašanji, ki so se mi takrat morda zdela preprosta; npr. kako se počutiš, kako živiš, kakšen odnos imaš do sebe, svojih čustev, svojega veselja, bolečine… Bila je čudovita profesorica! Na splošno je bil licej Slomšek prava “šola s srcem”, ki mi je pustila zelo lepe spomine. Rada bi omenila tudi profesorico Marijo Škerk, ki je bila pravi velikan. Vsakič, ko je stopila v razred, smo vedeli, da prihaja z voljo delati z mladimi. Posredovala nam je ljubezen do pedagoškega poklica in na sploh veliko ljubezen in spoštovanje do lastnega prostora, okolja, naroda. To še vedno zasledujem s svojim možem: zelo sva vezana na prostor, kjer živiva, stalno iščeva, kaj naše področje ponuja kakovostnega. Imam srečo, ker je moj mož intelektualec, ena “močnih glav”, ki jih imamo v zamejstvu; ne zato, ker je moj mož … Nisem tip, ki rada hvali, je pa on gotovo eden vidnejših izobražencev v našem prostoru. Ko si v paru in se moraš kositi s takimi glavami, tudi ti zelo napreduješ. Tudi zato je zame posebno pomembna močna zveza z mojim možem, ki mi tudi intelektualno stoji ob strani, me podpira. To, česar ne znam, skušam pridobiti pri njem. Glasbenik navsezadnje ni samo glasbenik, temveč izobraženec širšega nivoja, ki mora obvladati vse: ne le glasbo, ampak tudi zgodovino, antropologijo, sociologijo, filozofijo itd. Gospod Janko Ban je tudi velik intelektualec, ki se veseli vsakega mojega uspeha in mi vedno odpre vrata v svojo bogato knjižnico oziroma arhiv. Rada bi omenila še gospo Mojco Šiškovič, profesorico klavirja na Glasbeni matici, ki mi je dala občutek za širino, samostojnost in ženskost; tudi ona je umetnica, pa tudi oseba z veliko žensko samozavestjo, ki jo tudi sama skušam graditi. Ona je v meni ozavestila to žensko moč. Ne morem pozabiti na svojega najboljšega prijatelja, Danjela Vidmarja. Tako moža kot prijatelje si izbereš, da bodo del tvojega življenja. In Petra Grassi je vse to: zmesek vseh teh vezi in stikov. Iz družine vse izhaja. Svoji družini, ki me od nekdaj moralno spodbuja, se moram zahvaliti predvsem za “trdna tla”, za močan in bogat humus, poln mineralov in dobrih vrednot, humus, iz katerega lahko zrastejo ljudje.
Leta 2015 ste prejeli prvo nagrado na tekmovanju za zborovske dirigente v Arezzu. V istem letu ste v Turinu osvojili tretjo nagrado in posebno nagrado občinstva na mednarodnem natečaju za mlade dirigente (ECA-Europa Cantat in Feniarco). Novembra 2016 ste kot dirigent osvojili prvo nagrado na natečaju Zvok mojih rok v Ljubljani. Odličij je bilo še in še… Katera vam največ pomenijo?
Ne vem zakaj, a v trenutku, ko prejmem nagrado, ne utegnem uživati ob tem. Kot da bi nagrada zame ne bila pomembna. Zame je pomemben umetniški trenutek, ko sem na odru. Če potem nagrada pride ali ne, ni bistveno. Ne bi bila iskrena, ko bi rekla, da se je ne veselim. Toda ob prejemu ne utegnem uživati; to je moj problem. Nekateri mi pravijo, da se zdi, da ob prejemu nisem zadovoljna, kot da bi raje ne bila tam. Včasih sem v zadregi. Z glasbo se res ne ukvarjam zaradi nagrad. V začetku kariere je bilo zame seveda zelo pomembno, da sem bila nagrajena, da so me potrdili, da to, kar delam, je prav. Toda sedaj ne čutim več take potrebe. Še naprej hodim s svojimi zbori na tekmovanja, saj mladi to rabijo kot izziv. Ni pa to cilj! Če bi morala omeniti eno, bi morda izbrala Zvok mojih rok v Ljubljani: prvič zaradi izjemne lokacije; nikdar ne bom pozabila nabito polne dvorane Slovenske filharmonije. Naš sklepni koncert je bil vključen v vokalni abonma Zbora Slovenske filharmonije. Navzoči so bili vsi najboljši pevci, vsa “creme de la creme” slovenskega zborovstva je bila tam. Bolj kot same nagrade se spominjam zadnjega akorda tekmovalnega nastopa: ko sem končala, so ljudje vpili, ploskali in kričali. In vedela sem ne to, da sem zmagala, temveč da sem prepričala publiko. In to je največja zmaga! Oni me niso poznali, me niso dojemali kot slovenske dirigentke, ampak kot nekoga, ki prihaja od zunaj, ki je morda še nepoznan. Čutila sem, kako so me “preplavale” močne emocije.
Avgusta letos ste bili na svetovnem tekmovanju za zborovske dirigente v Hongkongu, kjer so vas člani profesionalnega zbora izbrali za najboljšega dirigenta tekmovanja.
To je bilo res posebna izkušnja. Na več kot sto prijavljenih dirigentov z vsega sveta so nas izbrali dvanajst, prav vsi smo že uveljavljeni na mednarodni ravni. To ni več študentska družba. Če so bila ostala tekmovanja, na katerih sem doslej zmagala, namenjena študentom oz. neuveljavljenim dirigentom, je bilo tekmovanje v Hongkongu domena svetovne elite, ki že deluje v profesionalizmu z zbori in poučevanjem na univerzah. Na tem nivoju v bistvu ni tekmovalnosti, temveč nekakšen svetovni zborovski “defilé”. Organizatorji so nas orisali kot prihodnost zborovstva, kot tiste, ki bomo to gibanje razvili do novih poglavij. Vzdušje je bilo edinstveno: tekmovalci, žirija in organizator smo sobivali kot sodelavci. Počutila sem se, kot bi končno splavala v obširno morje; še pred letom dni bi si ne mislila, da bo to mogoče. Zato pravim: da razumeš, kdo si, moraš odpotovati v Hongkong, nekam daleč, kjer te cenijo za to, kar si.
Vodila sem profesionalen zbor The Utopia & Reality Chamber Choir. Njihova nagrada me je presenetila. Na odru sem sicer čutila, da so se pevci zelo odzivali na mojo gesto, toda ker nisem spremljala tekmovalnih nastopov drugih, dejansko nisem imela opornih točk. Če so izbrali mene, pomeni, da bi z mano še radi delali in jim imam še marsikaj povedati. Če te izbere profesionalen zbor, je to ena najbolj prestižnih potrditev!
Ste dirigentka in umetniški vodja Vokalne skupine Vikra, ki je nastala pred petimi leti in dosega lepe uspehe na domačih in tujih odrih.
Vikra je res “moj otrok”, nastala je kot moja ideja. Vedno sem si želela imeti skupino mladih intelektualcev, ki se – kot slovenska skupina – odpirajo tudi večinskemu narodu, Italijanom. Skupino, ki ohranja svojo slovensko identiteto, promocijo slovenske kulture z vseh zornih kotov, ne samo z glasbenega, ampak tudi pesniškega in literarnega. Zdi se mi, da je to ena tistih skupin, ki bi lahko res bila vzor marsikomu na več področjih, ne samo na glasbenem in kulturnem. Imam namreč občutek, da se italijansko govoreči mladi zelo zanimajo za slovensko kulturo, besedo, glasbo, avtorje. Radi bi spoznali slovenski ambient. Naša naloga je, da jim to predstavimo in dovolimo, da ti ljudje stopijo v naš prostor. To seveda ne pomeni, da mi se “prodajamo”. Obratno: če imamo kot skupina močno identiteto in vemo, kdo smo, ni problema, da bi nas italijanskost “preplavila”. Samo s kakovostjo privabljaš kakovost. Vikra si prizadeva za čim večjo kvaliteto in privablja italijanske izredno dobre pevce. V Vikri imam od pravega amaterja do profesorja na glasbenem liceju, študenta solopetja, profesorja flavte na liceju, študenta medicine, slovenistike itd. Mislim, da je Vikra res čudež našega prostora. Rada bi, da bi jo čim več ljudi spoznalo in videlo, da se da marsikaj narediti. Odpiraš se lahko, če imaš močno identiteto. Tvoja istovetnost je tako močna, da se lahko brez težav soočaš z drugo identiteto, ki je – v našem prostoru – večinska. To pa še ne pomeni, da te asimilira. Zelo sem počaščena, da je Glasbena matica sprejela ta moj projekt, mi popolnoma zaupala. Zato danes govorimo o Vikri kot skupini Glasbene matice.
V Vikri so nekateri pevci, ki sem jih vzgojila še pri Kraškem slavčku. Kar naprej prihajajo tudi novi ljudje, ki jih ta zbor zanima. Pojemo skoraj izključno v slovenščini, skrbimo tudi za slovensko dikcijo za Italijane. Marsikdo pove, da se sploh ne zdi, da v našem zboru pojejo tudi Italijani, saj slovenščina ni popačena. Slovenski pevci, ki so v zboru večinski, vam lahko povejo, kakšna energija je na vajah, kako delamo in koliko je zanimanja Italijanov za slovensko kulturo in ne samo za glasbo. Na tak način tudi Slovenec dobi potrditev za svoje delo in za to, kar sploh smo Slovenci v Italiji: kako smo močni, kakšno kulturo, zgodovino itd. imamo. To moramo znati ovrednotiti! A ne tako, da se zapiramo v svoja društva, temveč da se odpiramo. Če je nekaj dobro, ni treba, da se sebe sramuje! Neki dirigent mi je povedal: “Vsak človek ima ušesa in oči. Ni mogoče spregledati ali preslišati lepote”.
S to skupino segate po antični in renesančni glasbi, pa tudi po nič manj zahtevnih sodobnih skladbah.
Programske izbire, ki jih delam za skupino Vikra, skušajo biti absolutno ovrednotenje naše slovenske literature s prvimi izvedbami mladih skladateljev. Radi imamo tudi redko izvajane skladbe iz antične glasbe, tako srednjega veka kot renesanse, ki je pisana za visoke glasove. Ker imamo v skupini tudi dva moška, si lahko dovolimo tudi skladbe, ki jih drugi ženski ali dekliški zbori zaradi prenizkih altovskih linij ne morejo izvajati. Zelo sem zadovoljna, da s skupino Vikra sodeluje pevka in pevska pedagoginja Martina Burger, ki je od letos tudi stalna profesorica solopetja na GM in je ta povezava med Vikro, mano in samo GM, ki skrbi tudi za glasbeno pripravljenost naših pevcev.
Kateri so vaši najljubši slovenski avtorji?
Med slovenskimi je gotovo Marij Kogoj, čigar opus za otroške zbore, izdan v Trstu leta 1924, skušamo kot projekt v celoti naštudirati z Vikro prav v tem trenutku. Zato smo tudi poglobili življenjepis skladatelja; eden največjih izvedencev zanj je Pavle Merku’, nato Stojan Kuret. Na isto linijo se postavljam tudi jaz, pač s svojim novim pogledom mlajše generacije na tovrstno literaturo, ki je za moje pojme absolutno temelj slovenske literature, mladinskega – in ne samo mladinskega – petja. Je temelj ekspresivnosti za izredno tanke ekspresivne, skoraj impresionistične melodične linije, kjer mora dirigent posebno skrbeti za ton glasu, barvo, izenačevanje, ker v ospredju je besedilo. Na poseben način imam rada staro glasbo, ker tekst mora biti v ospredju, glasba pa je kot neka obleka, v katero se tekst sam “obleče” za koncert. Med sodobnimi skladatelji mi je zelo blizu govorica Patricka Quaggiata, s katerim zelo plodno sodelujem: tudi on je izreden poznavalec človeškega vokala in zna lepo uporabljati človeški glas za čim višje umetniško izražanje. Na splošno mi je sodobna glasa zelo blizu. Fascinantno mi je, kako sodobni skladatelji znajo “ozvočiti” svoje intimno glasbeno doživljanje časa in prostora, v katerem živijo.
Kakšna je bila vaša izkušnja kot dirigent profesionalnega Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani?
Tesno sodelovanje s profesionalno zasedbo je bilo zelo lepa izkušnja v moji profesionalni karieri. Bilo mi je v velik ponos. Program sem v celoti izbrala jaz. Zasedba je seveda zelo kakovostna, saj sodeluje z najvidnejšimi tujimi in slovenskimi dirigenti na širšem območju. Pevci so že videli marsikaj dobrega, zaradi tega jih je treba prepričati tako na tehničnem kot muzikalnem nivoju. Mislim, da mi je to uspelo. Zelo dobro smo se ujeli, njihov odziv je bil izjemno dober. Koncerta, ki smo ju imeli v Trstu in Kopru, sta bila zelo dobro obiskana. Predstavila sem italijansko-slovenski program s posebno pozornostjo na slovenskih sodobnih avtorjih. Moje delovanje se prepleta med visoko amatersko kulturo in profesionalnim udejstvovanjem. Moram reči, da način, s katerim sem podala svojo glasbeno vizijo Zboru Slovenske filharmonije, ni bil zelo različen od načina, kako delujem s svojimi zbori, npr. Vikro ali Mladinskim deželnim zborom, saj imam tudi tam pred sabo zelo dobre glasbenike in odprte glave. Cilj je mogoče rahlo drugačen: pri profesionalnem zboru lahko vplivaš do določene mere na zvok. Če ti pevci dovolijo, lahko globlje posežeš v interpretacijo v razmeroma krajšem času, na eni sami vaji. Moj način je vedno isti. Spremeni se, ko grem na kakšne delavnice po Sloveniji ali Italiji, ko imam razne ateljeje na festivalih; tam podajam bolj pedagoški čut, z različnimi oprijemi skušam podati novo vizijo, idejo, s katero se pevci prej morda še niso soočili.
In s komornim zborom Dekor iz Ljubljane, ki je lani na Naši pesmi zasedel absolutno prvo mesto, vi pa ste prejeli posebno priznanje za najboljšega dirigenta tekmovanja? In kot prva dirigentka reprezentančnega Deželnega mladinskega zbora Furlanije Julijske krajine?
To je bil moj prvi mešani zbor. Skoraj istočasno sem prevzela Komorni zbor Dekor v Ljubljani, ki ga še vedno vodim oz. sem tam kot redni dirigent. Dekor ima za različne projekte različnega dirigenta, a odločili so, da bom jaz neki njihov stalnejši dirigent. Deželni mladinski zbor FJK je zbor, ki se me je zelo dotaknil in ga bom imela vedno v zelo lepem spominu. Z njim sem globoko rasla in v treh letih smo zelo napredovali. Po mojem je kar čudež to, kar smo naredili s temi mladimi, ki združujejo res različne nivoje petja, od zelo dobrih pevcev do tistih, ki so se s petjem srečali skoraj prvič na prvi vaji. To je zbor, ki mi je res spremenil pogled na zborovstvo in pevsko kulturo med mladimi. Tam sem našla izredno nadarjene osebe z odprto glavo in širokim srcem. Zbor sam deluje pod okriljem deželne zborovske zveze USCI, kar mu je dalo še profesionalen pečat. Navsezadnje mi je njena organizacija nudila zelo močno podporo in popolnoma zaupala. To je velika prednost za dirigenta.
Do nedavnega ste peli v različnih zborih oz. zasedbah. Katere take izkušnje so bile za vas najpomembnejše?
Izpostavila bi Italijanski nacionalni zbor, tam sem se prvič srečala s pomembno “maso” mešanega zbora. Še prej sem pela v Akademskem pevskem zboru Tone Tomsič. Omenila bi tudi zbor Kraški slavček, kjer sem začela peti, tudi to je kamenček v mozaiku moje prehojene poti. Nazadnje je bila zame umetniško najbolj dovršena zasedba La rosa dei venti, mešani vokalni kvartet, ki je nastal v letih, ko smo končevali pot državnega zbora Coro giovanile italiano in smo se štirje prijatelji iz Milana, Rima, Benetk in Trsta zmenili, da se bomo srečevali in koncertirali. Iz kvarteta, ki se je najprej družil zaradi prijateljstva, smo postali zbor na visoki ravni, ki je prejemal posebne ponudbe. Kmalu smo se znašli pred odločitvijo, da bi pustili vse, kar smo delali izven kvarteta, in bi se odločili za kariero profesionalnega kvarteta, kar pomeni, da bi veliko potovali in se ukvarjali samo s tem. Ker pa je vsakdo od nas imel svoje delovne obveznosti ter predvsem jaz in bas iz Milana sva bila zelo dejavna kot dirigenta, smo opustili to zasedbo. Verjetno se bomo še kaj našli, toda bolj prijateljsko. V tem pevskem kvartetu sem gotovo še bolj zrasla kot pevec in solist. Koncertirali smo na zelo pomembnih odrih, povabili so nas že na različne koncerte po Evropi. Za pomemben festival komorne glasbe smo med drugim peli v mali dvorani opernega gledališča La Fenice v Benetkah.
Pred kratkim ste bili izbrani za novega dirigenta italijanskega mladinskega zbora (Coro giovanile italiano). Kaj vam to pomeni?
To mi pomeni absolutno nadgradnjo vsega ostalega. V zadnjih letih mi ponujajo pomembne vloge in se kar vzpenjam po tej poti, za katero še ne vem, kam me bo pripeljala. Za zdaj se zdi, da me čakajo zelo lepe stvari. To je najbolj prestižen italijanski zbor, ki deluje pod okriljem državne zveze Feniarco in ga vodijo najboljši italijanski in tuji dirigenti. Pred leti, ko sem pela še jaz, ga je skupaj z Roberto Paraninfo vodil švedski – svetovno priznani – dirigent Gary Graden. Posebno sem počaščena, ker se zdi, da sem med doslej izbranimi dirigenti najmlajša, žal komaj druga ženska. Tu bi lahko odprli razpravo o vlogi ženske kot dirigenta… Veseli me, da lahko odprem pot – upam – drugim ženskam. Drugje po svetu nisem videla problemov v tem, da bi ženska lahko bila dirigent. Ko stopi pred mešano zasedbo, mora seveda imeti karizmo vodje, liderja; v sebi mora dobro držati v ravnovesju odnos med ženskim in moškim, ki ju ima v sebi. V nas namreč sobivata obe esenci: pomembno je, da znata sobivati in prihajati na dan ob pravem trenutku. Ženska čutnost, tankočutnost in empatija lahko pomenijo veliko prednost v vlogi dirigenta, če jih znamo spojiti z dobro mero avtoritete, ki je prisotna tudi v ženski.
Kakšni so načrti tega zbora? Ta zbor združuje najboljše mlade pevce od 18. do 27. leta iz vse Italije, ki so bili izbrani po avdiciji. Zbor vedno vodita po dva dirigenta: tokrat sva bila izbrana jaz in 40-letni Davide Benetti iz Doline Aoste. Zelo sem zadovoljna, da delujem z njim, saj ga dobro poznam ter zelo cenim kot glasbenika in človeka. Najin mandat traja dve oz. tri leta, trenutno se še dogovarjamo. Vsak bo imel pol programa, ki mu bo seveda dal svoj pečat. Za zdaj je ta še skrivnost, toda lahko vam zaupam, da bom gotovo segla po svojih slovanskih koreninah. Zbor ima različne koncerte po Italiji in Evropi. To je sestav, ki si ga želijo vsi dirigirati. Zdaj končujeta mandat prejšnja dirigenta, kmalu bodo avdicije za nove pevce.
Poučujete na Glasbeni matici v Trstu, vodite pa tudi različne seminarje in tečaje po italijanskih konservatorijih, na festivalu v Montecatiniju, v Novi Gorici, Zagrebu, Belgiji itd. Avgusta 2020 boste v Vilniusu vodili delavnico na evropskem zborovskem festivalu Europa cantat Junior!
Veliko vidljivost so mi dala (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

(foto: Jana Jocif)

15.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!