Intervju

Glasba in prijateljstvo – binom, ki nam osmišlja življenje

Glasba in prijateljstvo – binom, ki nam osmišlja življenje

Piše Suzi Pertot: POGOVOR / Igo Radovič, član skupine “Naši fantje”

Z Igom Radovičem se poznava že iz mladih let, od takrat, ko sva hodila na licej, jaz nekaj let za njim, on vedno z glasbo v srcu in s harmoniko v rokah. Že tedaj sta z bratom igrala v ansamblu, ob njunih nežnih melodijah in sanjavih tekstih, ki sta jih sama pisala, smo večkrat plesali in uživali v poletnih kraških nočeh. Igo je namreč Kraševec in Nabrežinec po duši in srcu, harmonika mu poje o borih, Krasu, ljubezni in morju.
Od tistega obdobja, ki je lebdelo med vaškimi šagrami in tesnimi hodniki slovenskega liceja v Trstu, se nisva videvala dolgo let. Naključje, lahko bi rekli celo usoda, je naneslo, da sva se spet srečala v novogoriški veleblagovnici in sem ga povabila, naj nam na svoje glasbilo zaigra v Benečiji, na pobočjih Idrske doline, kjer zdaj živim. Minila so leta, lasje so nama osiveli, a Igova harmonika je očarala tudi vasi nad Idrijo. Čeprav smo se na začetku bali, da bo težko, kajti Idrska dolina še vedno nosi hude rane povojnih let in meje, ki je delila ljudi in jim ukradla dušo in govorico, je glasba kmalu stalila led. Ljudje so zapeli tiste slovenske pesmi, ki so jih že zdavnaj potisnili čisto na dno srca in si jih dolga desetletja niso upali potegniti na dan. Menda je ob zvokih harmonike kanila celo kaka solza, Igo je prisegel, da mu je Benečija v enem samem popoldnevu prirasla k srcu. S svojim ansamblom Naši fantje je za trenutek spet priigral radost in življenje v tiste vasi, ki počasi, a neustavljivo ugašajo v objemu gozdov in robide.
Kot je ob predstavitvi v našem malem naselju, ki mu je v slovenščini ime Seuce’, povedal, so se trije predstavniki na novo nastalega ansambla že zdavnaj rokovali z Abrahamom. A vendar prinašajo med ljudi mladosten zanos in tisto neprecenljivo energijo, veselje in srčno radost, ki jih lahko pričara samo dobra glasba. Naša slovenska glasba, tista, ki se v duši prepleta s sanjami in melanholijo, s spomini, ljubeznijo in hrepenenjem. Čeprav v obmejnem pasu deluje več vokalno instrumentalnih zasedb, se le maloštevilne ukvarjajo, tako kot Naši fantje, pretežno z ljudsko glasbo. Skupina sicer deluje nekaj več kot pol leta, a je nastopila že marsikje v našem malem obmejnem prostoru. Sestavljajo jo trije godci, dva Kraševca, Igo Radovič in Ivan Bortolato, pa še Vipavec, Zdenko Mravlja. Igu smo, v zvezi s skupino in njegovim odnosom do najzvestejše življenjske sopotnice, glasbe namreč, zastavili nekaj vprašanj.

Igo, kdo ste pravzaprav Naši fantje, kako je ansambel nastal?
Človek se pogosto sprašuje, v kakšni meri so naše poti pogojene od naključij ali od naše izbire. Pred kakšnim letom sem se začel po daljšem časovnem presledku aktivneje ukvarjati z glasbo, vključil sem se v orkester Kraške harmonike, potem pa še v nekaj folklornih skupin. V eni izmed teh, in sicer pri Kraškem šopku, sem spoznal Ivana Bortolata, pevca in kontrabasista, začela sva vaje in se pripravila za nekaj nastopov. Ivanu sem hvaležen, da mi je odprl nov pogled na narodno pesem, ki sem jo sicer poznal, a ne v taki obliki. Vsaka narodna pesem je zgodba, ki skriva v sebi sporočilno vrednost. Interpretativnost in občutenost izražanja dajeta vsaki poseben čar, ki nas nikakor ne more pustiti ravnodušne. Pred nekaj meseci se nama je pridružil še mandolinist in kitarist Zdenko Mravlja, tako da je naša glasba pridobila še boljšo razpoznavnost in okus srednjeevropskega in mediteranskega melosa. Glede na splošne parametre spadamo v narodno-zabavni melos, z druge strani pa naš repertoar temelji pretežno na ljudski glasbi. Prvič smo nastopili kot skupina Naši fantje 30. junija 2018 v Kulturnem domu v Križu pri Sežani kot gostje Združenega mešanega pevskega zbora Repentabor, ki združuje pevce z obeh strani meje. Občutki so bili enkratni.
Menda je glasba stalnica v tvojem življenju?
Res. Z glasbo oziroma s harmoniko sem se začel ukvarjati v prvem razredu nižje srednje šole. Moj glasbeni pedagog je bil od začetka prof. Sergij Radovič, na katerega me vežejo zelo lepi spomini. Bil je moj profesor in obenem vzor doslednosti in pokončnosti. V življenju sem se pogosto znašel v situacijah, ko sem lahko črpal iz izkušenj njegove osebnostne zakladnice. V tistih časih je glasbena šola imela narodno-zabavno glasbo za pepelko, ki ni imela dostopa na nastope ob koncu leta. Ko smo še z dvema prijateljema pri sedemnajstih letih ustanovili svoj trio, Kraški cvet, je vztrajal in dosegel, da smo lahko nastopili s skladbo, ki sem jo sam napisal.
Pri petnajstih sem se za nekaj let vključil v moški zbor Igo Gruden, tako da sem si pridobil tudi nekaj zborovskih izkušenj. Avgusta leta 1973 smo ustanovili novo popolnejšo glasbeno skupino, klasični trio s klarinetom, štiriglasnim petjem in s pevkama, ansambel Iga Radoviča. Z manjšimi spremembami je ta sestav deloval do leta 1988, v tem času smo posneli več kaset, nekatere tudi v furlanščini. Leta 1976 smo v Števerjanu s pesmijo V črne lase osvojili nagrado občinstva, leta 1981 pa s pesmijo Kaj šumite borinagrado za najboljšo melodijo in najboljši zamejski ansambel.
Potem je nastal premor; si glasbo pogrešal?
Precej. Pridejo leta, ko se človek ves preda delu, družini. Šele pozneje se zaveš, kaj vse je šlo mimo. In ti preostane le zavest, da čas, ki ti je še na razpolago, izkoristiš čim bolj “smotrno”, da olepšaš življenje sebi in drugim, ki mislijo podobno. Zavedam se tudi, da lahko glasbeno sodelujem samo z osebami, ki jih čutim in me čutijo na podobni valovni dolžini, da smo pravi prijatelji. Naše glasbeno delovanje je neprofitno. Velikokrat nastopamo na dobrodelnih koncertih in nam je v veliko zadoščenje, če nam uspe vzpostaviti s publiko tisto pozitivno energijo občutkov, ki jo lahko nudi samo glasba. Pred kratkim sem govoril s prijateljem, našim glasbenim producentom, ki je rekel, da ga sploh ne zanima, koliko tipk lahko pritisne glasbenik v eni sekundi, da je pomembnejše, koliko srca je čutiti pod njegovimi prsti.
Kakšni so pa načrti za prihodnje?
Po prihodu Zdenka v naš sestav smo lahko razširili svoj repertoar tudi na slavonsko narodno zakladnico, ki jo čutimo, glede na melos in način izvajanja, blizu, vsak dan pa odkrivamo za nas bolj ali manj nove vsebine glasbenih področij, od avstrijskih koračnic, glasbenih stolpov vse do zimzelenih motivov lahke glasbe, v katerih se, glede na inštrumente, ki jih imamo na razpolago, lahko preizkušamo, ali nam uspe iz tega ustvariti kaj lepega. Mogoče se nam bo v bližnji prihodnosti pridružil še kdo, da bo izvajanje še bolj zanimivo.
Misliš, da smo Slovenci še posebno navezani na glasbo?
V splošnem da. Čeprav opažam razlike tako v horizontalnem kot vertikalnem smislu. Če ostaneva pri narodno-zabavni glasbi, obstajajo glede na priljubljenost velike razlike med posameznimi slovenskimi pokrajinami, z druge strani pa imam vtis, da pogosto tudi v tej zvrsti manjka tista zlata sredina, da se pogosto vrtijo pesmi na meji banalnosti ali pa se gre v take višine, ki so vredne zanimanja le pri peščici strokovnjakov.
Zakaj ravno harmonika?
Harmonika je glasbilo, ki omogoča izvajanje od tiste najnižje stopnje, za lastno veselje namreč, do tiste najvišje, umetniške, vrhunske. Istočasno je to inštrument, ki je na svoj način popoln, saj ima tudi spremljavo, tako da si je pridobil sloves inštrumenta za vsako priložnost. Moje mnenje pa je, da je glasba lepša, ko je večplastna, ko pride do sodelovanja in soustvarjanja različnih inštrumentov, ko je vse to dopolnjeno z večglasnim petjem.
Kaj zdraviš, kaj lajšaš z glasbo in kaj misliš, da si lajšajo publika in tisti, ki jo poslušajo?
Nekateri pravijo, da je glasba balzam za dušo in jaz se s tem popolnoma strinjam, bodisi če gre samo za poslušanje, v še večji meri pa, če gre za aktiven pristop, izvajanje ali celo ustvarjanje. Odnos do glasbe je večplasten, odvisen od naših glasbenih okusov in našega trenutnega čustvovanja. Odvisno od le-tega je lepo, če si človek, glede na razpoloženje, lahko izbira med različnimi zvrstmi. Glasba, ki nam nekaj pomeni, je terapija; izvajana v skupini, je še nadgradnja le-tega. Je družba v trenutkih osamljenosti, je delitev lepega, ko z drugimi delimo enkratne občutke. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

10.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!