Glasba naj povezuje čim več ljudi!

Pogovor / Hilarij Lavrenčič

Hilarij Lavrenčič je vsestranski glasbenik, ki že več desetletij odločno sooblikuje razvoj slovenskega zborovstva v deželi FJk. Z njim smo se pogovorili tudi o tem, še prej pa o dveh koncertnih večerih ob 30-letnici smrti Ubalda Vrabca – na Opčinah in v Doberdobu.

Kako je prišlo do zamisli o dveh koncertih?

Tipično je, da se pomembnih osebnosti spomnimo ob 10-letnici, ob dvajseti manj, deset let kasneje še toliko manj itd. Če gre za veliko ime, se ga morda še spomnimo ob kasnejših večjih obletnicah. Osebno mislim, da je Ubald Vrabec (1905-1992) pustil velik pečat zamejskemu zborovstvu, ne samo tržaškemu, ampak širše.

Prvi koncert bo na Opčinah 29. oktobra, ponovili ga bomo na praznik sv. Martina, 11. novembra, v Doberdobu. Oba bosta potekala ob 20.30 v dveh vaških cerkvah, ker bo en del potekal ob spremljavi orgel. Projekt smo predstavili deželni zvezi USCI. Naš partner je moški zbor Stane Malič, ki se je povezal z moškim zborom Tabor; skupaj bosta odpela tri ljudske pesmi pod vodstvom Davida Žerjala, orglal pa bo Vinko Škerlavaj z Opčin. Prav na Opčinah, kjer letos obhajajo 400. obletnico župnije, je Vrabec vodil tudi cerkveni zbor. V načrtu imamo še Vrabcu posvečeno mašo v Rodiku, kjer je pokopan.

Kakšen program boste predstavili?

Naslov koncertnega večera je Od sakralnega do posvetnega. V prvem delu bodo sakralna dela, med njimi maša v Es-duru. Dodali smo posebno posrečeno Vrabčevo Bila je noč, s katero je zmagal na natečaju cerkvenih zborov ob koncu 60. let. Najbolj prestižno nagrado je prejel leta 1967 – o tem se malo govori – na kompozicijskem mednarodnem natečaju Premio Trieste v organizaciji Tria di Trieste v Verdiju, ki so se ga udeležili skladatelji iz vsega sveta: on je prejel tretjo nagrado za Kratko simfonijo. Kar se tiče sporeda posvetnih pesmi, sem skušal zaobjeti pet bistvenih Vrabčevih etap, od mladostnega Kresnega jutra do najbolj popolne skladbe, Rdeč zaton.

Kaj meniš o njegovem opusu?

Vrabec je ogromno naredil v povojnem času, največ je dosegel z zborom Jacobus Gallus, in sicer s prvim sestavom. V njem je bilo veliko pevcev, tudi takih, ki so nato ubrali profesionalno pot, npr. Gianni Sancin. Zbor je takrat prejel prestižna priznanja, tudi na Seghizziju v Gorici, v Mariboru itd. Bistveno je bilo, da je zbor združil vso Tržaško. Ko se je ta skupina delno razšla, je sodeloval pri raznih zborih v Bazovici, na Opčinah in drugod. Kar se tiče cerkvenega petja, je bila zanj prelomnica Drugi vatikanski koncil, ki je dopuščal petje mašnih delov v narodnih jezikih, tudi v slovenščini. Zato se je lotil pisati tudi maše. Sam je izjavil, da jih je pisal tako, da bi jih lahko izvajalo čim več ljudi. Če jih primerjam z njegovimi najboljšimi posvetnimi skladbami, ki so se uveljavile tudi na tekmovalnih odrih, bi rekel, da so cerkvene malo bolj enostavne, in vendar nikdar banalne. Še vedno je prepoznaven: to je za skladatelja zelo pomembno. Omenjena maša v Es-duru je morda najbolj zahtevna, kar so mi potrdili tudi nekateri muzikologi.

Kaj najbolj ceniš pri Vrabcu?

Še vedno sem mnenja, da je bil Vrabec eden naših najbolj izobraženih glasbenikov. V italijanščini obstaja beseda “musicista”, ki pomeni nekaj več: ni samo instrumentalist, vokalist ali dirigent, temveč nekdo, ki ima za glasbo šesti čut, iz njega nekaj pride; ni samo glasbenik na papirju, ampak se razlikuje od drugih.

Si Vrabca osebno poznal?

Bil je letnik 1905, starejši od mojega nonota. Prvič sem ga srečal, ko sva se z očetom udeležila njegovega predavanja na tečaju, ki ga je priredila Zveza slovenske katoliške prosvete ali Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice v mali dvorani Katoliškega doma. To je bilo sredi 70. let prejšnjega stoletja, ko sem bil star okrog 15 let. On je že bil v dobi po višku svoje kariere. Zadnjič sem ga videl že v 90. letih, ko mi je poklonil – imam majhno posvetilo v partituri – četrto mašo v Es-duru. Tudi to smo pripravili za koncertni večer.

Vrabec in ti imata marsikaj skupnega. Sta “musicista”, za oba je bila glavna strast zborovska dejavnost. Ti je morda bil za vzor oz. navdih?

Po pravici povedano, ne. Nisem ga imel za navdih, vedno pa sem ga spoštoval za to, kar je naredil, za njegovo večplastnost. Na Glasbeni matici je v prvih povojnih letih učil teoretične predmete; tudi jaz sem dolgo učil harmonijo, pred mano Ignacij Ota. Tudi jaz rad poučujem skupinske predmete kot on, ki je imel rad didaktiko. Vodil je tudi orkestrsko igro, ko je Glasbena matica premogla domač orkester.

Z razliko od današnjih dni se je v njegovem času vpisovalo na šole razmeroma manj otrok; ker pa so bile družine številnejše, so bili tisti, ki so se vpisovali, glasbeno bolj nadarjeni. Zato je npr. na sto oseb vsaj 35 preseglo neko srednjo stopnjo; danes se dogaja, da jih na sto doseže tak nivo ja ali ne deset, do diplome pa po eden vsaka tri ali štiri leta. Poučujem skoraj 40 let in opažam velike razlike. V razredu harmonije sem imel tudi po 8-9 učencev, zdaj je po eden vsaki dve leti. Nekdaj je bilo vse v slovenščini, zdaj pa morda enkrat vsaka tri leta.

Katere Vrabčeve skladbe so ti najljubše?

Rdeč zaton je gotovo ena najlepših, zelo popolna, ima nekaj impresionizma in ekspresionizma, tudi poliritmijo, vsaka beseda je opisana z glasbo; dober avtor zna nadgrajevati besedilo. Polifonski stavek je vedno prisoten, na koncu pa manjka fugato, ki ga npr. ima Samo milijon in je skoraj stalnica v njegovih skladbah.

Pri priredbah je Vrabec dosti bolj enostaven, v glavnem gre za harmonizacije. Polka je npr. koncertna priredba, v dveh minutah teče deset strani partiture, je pa popolna, odlično napisana.

Danes je veliko manjših, vokalnih skupin in komornih sestavov, skoraj primanjkuje zborov. Ko je Vrabec vodil zbor Gallus, je ta štel 65 pevcev … Ko je Emil Komel vodil zbor v Trgovskem domu, je tudi Gorica imela 60-članski zbor. Taka skupina ima določeno barvo. Kot simfonični orkester: z njim lahko zaigraš Brahmsovo simfonijo, s komornim lahko izvajaš kvečjemu kaj Mozartovega ali baročnega. Vrabčeve zborovske skladbe so bile mišljene za velike zbore. Nekatere so tako napisane, da precej utrudijo: če hočeš, da zazvenijo, moraš dati vse od sebe. Veliko je delikatnih trenutkov, prevladujejo pa intenzivni, taki, ki zboru poberejo veliko moči.

Kako gledaš na svojo dirigentsko kariero in na razvoj zbor Hrast? Od leta 1985, od kar ga vodiš, je neločljivo povezan s tabo in tvojim delom …

Dolgo sem tam, preveč … Marsikdaj so me vabili drugam, a vedno sem odklonil iz več razlogov: prvič zaradi službe, drugič zato, ker sem veliko večerov v tednu zaseden, tretjič zato, ker sem nekaj let imel majhne otroke, v zadnjih letih pa druge težave, ne nazadnje živim v Doberdobu in ob ponedeljkih imam čas za vaje. Vodenje zbora sem prevzel od očeta, prišlo je precej mlajših pevcev. Mladi so bili zraven tudi prej, v zboru so vedno bili tako starejši kot mlajši, kot vaški zbor je dobro deloval. V 90. letih je prišlo do prelomnice: približali so pevci z večjo glasbeno izobrazbo zaradi šolanja na naših glasbenih šolah. Velik preskok smo opravili leta 1997, ko smo zmagali na Naši pesmi. Nato smo se izkazali še na marsikaterem tekmovanju. Na Naši pesmi smo nastopili devetkrat: petkrat smo bili zlati, štirikrat srebrni. Zbor je postal bolj “zrel”. Še vedno povezujemo starejše in mlajše: tudi danes imam višješolce, univerzitetne študente, jedro 40-letnikov, nekaj 50-letnikov. Ne delamo več tako intenzivno kot pred desetimi leti, saj so zahteve drugačne; če pa kaj naredimo, je zvok zbora Hrast še vedno svež. Število se je nekoliko skrčilo, še vedno pa nas je nekaj več kot 30 in marsikaj se da lepo narediti. Je vedno težje, covid je pustil kakšno majhno posledico. K sreči imamo za vaje še vedno zelo funkcionalno dvorano, kjer smo lahko vadili tudi bolj narazen. Nimamo velikih ambicij, lahko pa pripravimo solidne nastope. Vedno skušam delati tako, kot sem delal.

Nisi le dirigent, ampak tudi korepetitor v gledališču Verdi v Trstu, dolgoletni profesor na glasbenih šolah, skladatelj zborovske glasbe, v preteklosti pa si se večkrat izkazal kot vodilni ustvarjalec pri izvedbi nepozabnih operet in kantat. Vse te naloge jemljejo veliko časa in energij, gotovo pa si imel tudi zadoščenja.

Operete so bile posebni povezovalni trenutki, ko smo združili glasbenike iz širšega prostora. Ko sem leta 2019 zadnjič dirigiral božični koncert Slovenski Božič, sem skušal povezati čim več ljudi, vso Goriško in še del Tržaške. Še vedno imam to vizijo skupnega prostora. Pri nas doma pojemo vsi; če se znajdemo s sorodno družino, lahko brez problemov pojemo šestglasno, a cilj ni ta, da bi naredili nekaj komornega in bi izključili druge. Cilj je povezati čim več ljudi, tudi tiste, ki morda imajo manj zmogljivosti; pomembna je družba, skupina. Če gre po koncertu vsak po svoje in nima občutka povezanosti, se skupini prej ali slej zapiše konec.

Vsaka stvar mi je dala zadoščenje ob svojem času. Ko ne bi delal v gledališču, kjer sem še največ “posrkal” v prvih 15-20 letih, bi se toliko ne naučil od velikih mojstrov in bi ne znal tako poustvarjati. Šola ni samo tečaj, je predvsem resen študij in resno profesionalno udejstvovanje. Če si vsak dan v stiku z velikimi in si manjši od njih, več odneseš, kot če delaš s tistimi, ki so manjši kot ti, in si ti boljši od njih. Tudi didaktika mi je dala veliko zadoščenj: še vedno ohranjam stike z našimi dirigenti, ki so pri meni študirali harmonijo.

V našem prostoru si utrl nove poti na področju zborovske glasbe in postal zgled generaciji mlajših dirigentov, ki so ob tebi zrasli. Kako ocenjuješ sedanje stanje zamejskih zborov?

Imamo razcvet v glavnem mladinskih zborov, in to po zaslugih dobrih dirigentov. Zelo dobro jih poznam, saj so obiskovali moj razred. Dobri so tudi dekliški zbori – na Tržaškem in Goriškem -, v glavnem pa gre za mladinske sestave. Moje vprašanje je: in ko mladinci ne bodo več mladinci? Na Tržaškem so imeli pri marsikaterem društvu odlično piramido, pa tudi odličen mešani zbor, in vendar ni bilo priliva. Mladinska skupina ni bila več mladinska, nastala je nova mladinska, iz prejšnje pa je zelo majhen odstotek pristopil v odrasli zbor. Zakaj se to dogaja? Ne vem, lahko pa si predstavljam. Prehod od mladinskega do odraslega zbora očitno ni nekaj naravnega. Prvi dosega zelo visoke rezultate, potem pa očitno nekaj zmanjka, ni kontinutete. ‘Materiala’ je morda manj, je pa kakovost višja, ker je več izobrazbe. Če pa ne bo številk, bo izobrazba malokaj pomagala, v naslednji fazi nas čaka izginotje … Marsikatera skupina je bila še pred nekaj leti odlična, zdaj se bori za preživetje. Kakšenkrat pravim kolegom, da moramo vedeti, do katere točke lahko nategnemo vrv, da se ne utrže. Kakšenkrat smo dosegali rezultate, ker so bili pevci glasbeno bolj izobraženi; bistveno je, da čim več študirajo svoj instrument: kdor z njim napreduje, bo dal zboru večji prispevek. V preteklosti je bilo več “špic”. Na akademsko raven se danes vpisuje vedno manj mladih. K sreči nam Italija ni dala slovenske sekcije na akademski ravni, drugače bi jo kmalu zaprli …

Letos si prejel 2. nagrado Pavle Merku’ za dosežke na zborovskem področju in tudi slavil okroglo življenjsko obletnico, ko si verjetno potegnil črto pod svojim bogatim dosedanjim delom.

Merkujeva nagrada je po eni strani spodbuda, po drugi pa priznanje za življenjsko delo. Ko delaš sproti, se tega ne zavedaš; ko prideš do mejnika, kakršna je bila 60-letnica, pa se malo ozreš nazaj. In vidiš družino, še majhne otroke, ki se lotijo instrumenta, ki pridejo do diplome, eden igra v profesionalnem orkestru … Ko dosežejo kaj takega, pomisliš, koliko vsega si doživel ob njih. V zadnjih 10-15 letih sem skušal dati čim več profesionalne podlage predvsem v družini. Zbor mi je dal – predvsem v zlatih letih 1995-2010 – in še vedno mi daje veliko zadoščenj. Od leta 2010 do danes pa čutim največ zadoščenja doma.