“Glas periferije se mora slišati tudi v osrednji Sloveniji”

Piše: Kat

Primož Sturman v Goriški knjižnici Franceta Bevka

V Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici so bila v četrtek, 21. septembra, na sporedu Goriška literarna prepletanja. Tokrat je bil gost Primož Sturman, profesor, pesnik, prevajalec in prozaist, z njim pa se je o njegovih knjigah Gorica je naša, Sinteze in Enajst mesecev žitne kave pogovarjal urednik Aleš Čeh. Dogodek so sooblikovali Zveza kulturnih društev Nova Gorica, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (OE Nova Gorica), Goriška knjižnica, Kulturno-umetniško društvo Ni DaNI in Mestna občina Nova Gorica.

Gorica je naša je zbirka kratkih zgodb, ki je izšla leta 2018 pri mariborski založbi Litera. “Dejansko je ta knjiga sad polemike iz leta 2017, ko sem se v Delovnih Književnih listih spraševal, zakaj avtorji iz zamejstva, oz. z zahodnega roba Slovenije, težko najdejo pot do založb v osrednji Sloveniji,” je dejal avtor knjige in razložil, kako to, da je njegov prvenec izšel pri mariborski založbi. Na polemiko, ki je nastala v časopisu Delo, se je namreč odzval urednik založbe Orlando Uršič, ki je Sturmanu predlagal sodelovanje. Knjiga nosi naslov po eni izmed zgodb, doživela pa je več kot deset predstavitev in bila nominirana za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec leta. Dejansko je bilo to delo začetek resnega literarnega ustvarjanja Primoža Sturmana, ki je kasneje, leta 2020, v samozaložbi izdal drugo knjigo kratkih zgodb z naslovom Sinteze.

Sinteze je izdal v času pandemije, ko se mu je tudi rodila hčerka Martina. Šlo je za čas velikih sprememb, ko se je avtor zavedel, da se bo v taki literaturi, v krajših zgodbah, v prihodnosti težje prepoznaval. Knjigo pojmuje kot nadaljevanje svojega prvenca, zgodbe v njej so raznolike glede na tematiko in dogajalni čas. Po besedah Aleša Čeha v Sintezah izstopa tematika množičnih migracij, danes še posebno aktualna, ki jo avtor obdeluje s posebnim občutkom empatije. Begunsko izkušnjo opisuje na tesnoben način, s kritičnim pogledom na svet, tudi o sebi pravi, da je “migrant”, čeprav se ni preselil tako daleč od doma – “selitev iz ene države v drugo, čeprav je med bivališčema komaj 15 kilometrov poti, je predstavljala zame zelo veliko življenjsko spremembo in za neke stvari sem se tudi jaz čutil nesprejetega.”

Primož Sturman in Aleš Čeh sta se na četrtkovem srečanju umirjeno in iskreno pogovarjala tudi o smislu za humor, ki se kaže v zgodbah, o ločitvi duhov na politični ravni, ki “nas vseskozi hromi”, osredotočila pa sta se predvsem na motiv meje, ki je prisoten v njegovih knjigah, tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave. “Glas periferije se mora slišati tudi v osrednji Sloveniji,” je prepričan Sturman, ki je tudi svoj prvi roman izdal pri založbi Litera, v njem pa je jasno postavljeno v ospredje podeželje, Kras, s svojo simbolno vlogo in odnosom do mesta Trst. Meja, menjavanje prostorov, razpršitev mikroidentitet so teme zadnjega, daljšega proznega dela Primoža Sturmana.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme