Giulio Montenero, dolgoletni direktor Muzeja Revoltella, spremljevalec in navdihovalec umetnosti
In memoriam Giulio Montenero (1926–2024)
Na lep sončni dan, v soboto, 27. januarja, smo se poslovili od uglednega tržaškega umetnostnega kritika, zgodovinarja in direktorja Muzeja Revoltella Giulia Montenera, ki je odšel sredi dela in še odprtih načrtov 17. januarja. Lepa skupina prijateljev iz umetniških in kulturnih krogov, ki so cenili osebnost in dejavnost izvirnega opazovalca ne zgolj umetniškega in tržaškega okolja, se je zbrala na pogrebni slovesnosti. Obhajal jo je “duhovnik-delavec” Armando Scafa, ki ga je pokojni obiskoval ob nedeljskih mašah v cerkvi sv. Družine v Ulici Vasari. V homiliji je g. Scafa povedal, da se pokojni ni rad opredeljeval kot kritik, bolj urgentne so bile zanj socialne reči.
Spomnili so se ga še drugi prijatelji in sogovorniki v umetnosti. Franc Vecchiet je opisal dolgotrajno prijateljstvo, zahvaljujoč Avgustu Černigoju, ki ga je prvi seznanil z njim v Muzeju Revoltella: ob obisku sta se oba objela in pozdravila: “Dober dan, soimenjak moj!” Montenero se je namreč leta 1926 rodil kot Černigoj in šele leta 1931 so priimek očetu Costanteju, inženirju v ladjedelnici sv. Marka, in njemu poitalijančili. Njegova babica Teresa Černigoj je bila Slovenka, ded pa tržaški Jud Ettore Klein. Vecchiet je še povedal, kako sta sestavila skupaj katalog za razstavo v Ajdovščini, pravzaprav knjigo umetnika La Boite à outils: pogovor o umetnikovem orodju. Slikar Enzo Navarra je osvetlil ne le njegov izredni strokovni in teoretski profil, ampak tudi širši razpon njegovega udejstvovanja in zavest o vlogi “civil servant”, človeka v službi institucij. Mlajši asistent v Muzeju Revoltella Aldo Castelpietra pa je ob hvaležnosti za 10-letni oplajajoči dialog ponazoril tudi njegovo prirojeno ironijo.
Giulio Montenero je imel vsestransko izobrazbeno in poklicno pot. Opravil je učiteljiško, znanstveno in klasično maturo, diplomiral iz filozofije (psihologije) in se najprej zaposlil kot osnovnošolski učitelj v pokrajini Vicenza za devet let. V teh letih se je posvečal tudi gledališki in umetnostni kritiki ter postal časnikar za dnevnik Il Giornale di Vicenza, vse dokler se ni po zanimanju Marcella Mascherinija vrnil v Trst in bil na razpisu sprejet za direktorja Muzeja Revoltella, kjer je delal skoraj trideset let (1961–1989). Bistveno je njegovo sodelovanje z arhitektom Carlom Scarpo, s katerim sta zasnovala temeljito obnovo muzeja (1963–1967), t. i. “laične katedrale”, ki je postala simbol posebne poetike in funkcije sodobne muzejske arhitekture v svetu. Kot kustos je z odmevnimi razstavami ovrednotil številne umetnike, tudi Spacala in Černigoja. S prefinjenimi zapisi in eseji je vseskozi spremljal krajevno in širše umetniško dogajanje (1954–1985) v sodelovanju z omenjenim dnevnikom iz Vicenze, tržaškim Piccolom in deželnim sedežem RAI.
Po upokojitvi se je njegovo raziskovanje umetnosti in drugih filozofskih, političnih, teoretskih vprašanj posebej razživelo. Več desetletij je imel tedensko rubriko o liturgiji in umetnosti na tržaškem Radiu Nuova Trieste. Leta 2017 je za tržaško založbo Lint izdal obsežno intelektualno avtobiografijo z naslovom Parlandone da amico: Trieste, Vicenza, quasi un secolo di vita nella lettera a un amico (Kot prijatelj: Trst, Vicenza, skoraj stoletje življenja v pismu prijatelju), 300 strani dolgo “epistulo”, naslovljeno prijatelju pesniku iz vicenških let Fernandu Bandiniju. Pri tržaškem založniku Battello Stampatore pa sta izšli še manj obsežni knjigi Processo contro me stesso: Quattro testimonianze (Proces proti samemu sebi: štiri pričevanja) leta 2020 in Ieri a Trieste (Včeraj v Trstu) leta 2022. Ostale so še knjige, ki čakajo na objavo.
Portret fotografa Maurizia Frullanija (iz kataloga Maurizio Frullani, Artisti e dintorni, Venti d’arte 2017) prikazuje Montenera sredi svojih knjig, v delavnici duha, študija, razmišljanja in raziskovanja, kar ga je spremljalo vse življenje. Kdor ga je lahko obiskal na domu, tudi med ljubljenimi slikami, od klasičnih krajin do sodobnikov kot Miela Reina ali Lucio Saffaro, je bil očaran od ustvarjalnega vzporejanja in dopolnjevanja zvrsti, avtorjev, argumentov, obdobij, etičnih in sinestetskih asociacij.
Giulio Montenero je 67 let živel z ženo Rino (Caterino), ki jo je spoznal v Reziji, kjer je njen oče Livio Farina imel lekarno. Oba sinova Giovanni in Francesco sta zavezana podobam, prvi kot fotoreporter in tankočutni fotograf (oče je napisal občuten esej za njegovo razstavo leta 2018), drugi kot snemalec tržaškega sedeža RAI. Vnuk, Giovannijev sin Leonardo, je po slovenski šoli v Trstu doštudiral ekonomijo v Ljubljani, kjer je danes zaposlen. Vsem svojcem naj gre naše iskreno sožalje.
Prva fotografija: Giulio Montenero, Likovni kritik, Trst, 2009 (Foto Maurizio Frullani)
Druga fotografija: Giulio Montenero pod lipo na hišnem vrtu, ki jo je usadil oče Costante. Portretiral ga je pred leti sin in fotograf Giovanni Montenero.