Kristjani in družba

G kot GOYA

G kot GOYA

Cerkveni in družbeni antislovar (8)

Najbrž nam je znana težava, ko je marsikaj odvisno od le drugače postavljene vejice, o čemer smo se s kolegoma Danijelom in Ivo pogovarjali ravno včeraj, ko smo se iz Nabrežine odpravljali nazaj domov. Znana je tista Sibilina prerokba, ki smo jo obravnavali pri latinščini in ki jo je dala nekemu vojaku, ki jo je vprašal glede razpleta vojne zanj osebno, saj je bilo obakrat odvisno, kam se postavi vejica pri: “Ibis redibis non morieris in bello”. Če namreč damo vejico pred “non”, pomeni, da se bo vojak vrnil in ne bo url v bitki, če pa jo damo za non, pomeni, da se ne bo vrnil, temveč bo umrl v bitki. Nekaj podobnega se je, kot sem bral pri Messoriju, dogajalo pri znani Goyevi jedkanici, kjer speči človek spi, sedeč na stolu in naslonjen na delovno mizo. Okrog njega je mračno nebo z netopirji. Na vidni ploskvi mize je Goya sam napisal stavek, ki je postal izredno znan: “El sueno de la razón produce monstruos”. Tu seveda nismo pri težavi s postavljanjem vejice, temveč pri težavi s prevodom. Španski samostalnik “sueno” namreč lahko pomeni tako “spanec” kot tudi “sanje”. Če gremo “poguglat” na splet (da torej s pomočjo iskalnika “Google poiščemo”), najdemo praktično vedno samo ene vrste prevod, pa naj bo v italijanščini, angleščini ali francoščini: “Spanec razuma proizvaja pošasti”. Tu ne bom pisal različic v treh omenjenih jezikih, ker lahko poguglate sami. To je seveda možen prevod, vendar gre za razsvetljensko različico, ki je neke vrste opomin človeštvu, naj nikdar ne izklopi razuma oz. pazi, da bi razum nikdar ne prepustil mesta kaki drugi zadevi, zlasti ne veri, ko bi – po Pascalu – prepoznal, na svoji najvišji točki, da ga številne reči presegajo. Kar razum presega, seveda ni samo vera, temveč tudi, recimo, ljubezen, resnica, lepota, zlo, smrt … Po tisti razlagi Goyevega napisa tako ni onkraj razuma nič, tako kot naj po smrti ne bilo nič ipd. Če izklopimo razum, pa četudi le za trenutek, se rodijo le sence, nastanejo polomije, katastrofe, rodijo se pošasti. Tudi mali princ tu ne bi imel kaj iskati, ko pravi, da je treba gledati “s srcem”… No, tudi v tem primeru bi se dalo govoriti, da lahko razumemo tako in drugače. Vsekakor v preteklosti ni bilo malo takšnih, pa tudi danes jih ne manjka, ki so prepričani, da človek v primeru verovanja, upanja, pa tudi čustvovanja in podobnih reči, razum izklopi. Sv. Janez Pavel II. nam je v okrožnici “Veritatis splendor” sicer dejal nekaj drugega in ima prav. Oboje je potrebno – tako razum kot srce, da bi bilo verovanje pravo, pa tudi zato, da prav ljubimo oz. da so pravi naši odnosi. Nevarnosti sta vsaj dve – po eni strani “racionalizem”, razumarsko postopanje v življenju, po drugi pa “sentimentalizem”, ko v življenju postopamo samo s pomočjo čustev, dodati pa moramo še vsaj “uživaško” in “koristoljubno” postopanje, našlo bi se pa še kaj. Verjetno tako že s pametnim sklepanjem pridemo do tega, da Goya ni mislil “spanca”, temveč “sanje”. Messori navaja članek strokovnjaka z naslovom “Krščanska ikonografija in revolucionarno slikarstvo”, ki je bil objavljen v jezuitski reviji Civilta' cattolica, ki je sicer znana po svoji strokovnosti in resnosti v svoji več kot stoletni tradiciji izhajanja. Goya naj bi tako mislil na “sanje razuma”, ne pa na “spanec”. Po tej razlagi naj bi namreč “pošasti” proizvajal prav racionalizem, ker se seveda na tak način izklopi vse drugo, razen vsemogočnega razuma. Razum je torej merilo za presojo resničnosti, realnega. Tisto, česar razum ne doseže oz. celo obseže, ne obstaja. Ali niso katastrofe povzročile “sanje razuma”, torej moderne ideologije, tiste, ki so svoje krvave poskuse pričele prav ob koncu 18. stoletja, ko je živel še vedno tudi Goya (1746-1828)? Goya tako ni proti t. i. “mračnjakom”, temveč proti “razsvetljencem”, ki jih simbolizira speči intelektualec pri svojih spisih, v katerih je morda eden od tistih načrtov za raj na zemlji. Takole piše v omenjenem članku v jezuitski reviji: “Goya kaže, da je napačno pojmovanje človeka kot po naravi dobrega (temelj misli Rousseauja, ki je velik mojster jakobinizma), h kateremu bi se človeštvo lahko vrnilo s pomočjo svobode, človekovih pravic, vzgojo, enakostjo. Močem razuma uspe le prikriti temne plati človekove notranjosti, nesoglasja, nagone, vendar pa ne morejo utišati rušilne jeze, agresivnosti in strahu. Na najvišji točki francoske revolucije, v času terorja, ki je temeljil na “krepostih”, so ti elementi prišli na površje in zagospodovali … Sanje razuma, ki so sprva lepe in navdušujoče, se hitro spremenijo v more, kjer kraljujejo pošasti”. Tako se je zgodilo z mnogimi megalomanskimi sanjami, kjer se je delalo zelo razumne, vsaj na videz, sheme, v praksi pa je prišlo do katastrofalnih posledic. Spomnimo lahko na Kambodžo. Paziti je torej treba po eni strani na to, kako se stvari prevajajo, po drugi strani pa moramo biti pozorni tudi bralci, da prevedenega ne vzamemo za suho zlato. Za suho zlato pa se ne sme vzeti niti variant, ki nam jih ponujajo mediji, ki v svojih povzetkih velikokrat sploh ne povzamejo zares besed raznih osebnosti, temveč jim celo polagajo v usta tisto, česar ti sploh niso nikdar rekli.
Andrej Vončina

29.10.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!