Fotografska razstava Silvana Pittolija
Prévala, Prevàl ali Preval, en prostor in več različnih naglasov, po briško, furlansko oziroma slovensko in italijansko. Beseda in prostor, ki združujeta ljudi, narode, kmete, vinogradnike, posestnike, saj imajo ti zemljišča in obdelovalne površine na obeh straneh meja, ki naj bi jih ne bilo več. Nekoč v celoti močvirnata ravan ob vznožju Brd, ki jo je v tisočletjih oblikovala voda z nanosi gline in blata ter kasneje njeno podobo začel spreminjati in preurejati še človek za pridobivanje novih kmetijskih površin, je Prevala več kot ravan, je kraj nepopisne naravne lepote, ki so ga ustvarili potoki Birša, Vrbačna in Oblenč. Tu pogledi segajo po Brdih do Krminske gore, Korade, Sabotina, Svete Gore in Julijcev in je še danes stičišče različnih kultur in jezikov. Njena simbolna točka je starodavna Marijina cerkev iz 10. stoletja, podružnica župnije v Mošu, v kateri še vedno potekajo maše v italijanščini, slovenščini in furlanščini, prirejajo koncerte in romanja. Kraj privablja mnogo obiskovalcev, pohodnikov, kolesarjev, jezdecev in seveda fotografov, kajti tu je narava še nekako pristna in nudi mir, krasne razglede ter bogat rastlinski in živalski svet. Silvan Pittoli, ki Prevalo pozna od mladih nog ter jo še vedno rad obiskuje in raziskuje z zvestim spremljevalcem – fotografskim aparatom, že več kot 20 let dokumentira njene spremembe v vseh letnih časih, še posebno jeseni, ko se megla dviga po travnikih in trstičju, ali ob času žetve, ko se polja obarvajo v rumeno. Avtor, sicer mojster črno-bele fotografije, nam v dvorani društva Briški grič na Bukovju predstavlja podobo Prevala v skoraj 90 posnetkih. Povzemam besede Vlada Klemšeta, ki pravi, da je razstava pripoved, fotografski zapis in obenem vabilo, da se avtorju pridružimo na sprehodu in tudi sami poskušamo odkriti na prvi pogled drobne in skorajda neopazne zanimivosti močvirske cvetke, lastovke, ki v posušenem trsju in blatu nabira gradbeni material za gnezdo, meglice, ki se v jesenskem in zimskem času dvigajo iz preoranih njiv, oranje in delo na njivah, stroje, ki so nadomestili volovsko vprego. Zapis ima poleg estetske tudi dragoceno dokumentarno vrednost, saj številne podobe Prevale danes kažejo njen obraz, ki se, čeprav na prvi pogled neopazno, vendarle spet spreminja. Dobrodošlo in dragoceno sporočilo, na voljo novim rodovom. Silvanu smo lahko samo hvaležni. Za dolgoletno, obsežno in vsestransko udejstvovanje na področju fotografije, za društveno angažiranost, za prispevek k prepoznavnosti in ohranjanju zgodovinske in kulturne dediščine ter za spodbujanje čezmejnega sodelovanja in ustvarjalnosti v zamejstvu je Silvan Pittoli iz rok Monike Ivančič Fajfer, producentke za likovno dejavnost na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, prejel prestižno priznanje, listino Antona Ažbeta.
Večer, ki so ga 10. septembra povezovale Anja, Nastja in Julija, se je nadaljeval z nastopom Moškega pevskega zbora Ludvik Zorzut iz Medane, recitalom Vite Velišček, učenke Osnovne šole Alojza Gradnika iz Dobrovega, ki ima zelo rada Gradnikovo in Zorzutovo poezijo, predvsem zato, ker je veliko pesmi napisanih v narečju, ter z nastopom folklorne skupine Gruppo folkloristico Caprivese Michele Grion, ki nam je z glasbeno spremljavo prikazala ljudske plese. Srečanje se je lepo zaključilo na dvorišču sedeža ob kramljanju in petju in s spremljavo, seveda, dobre briške kapljice. Kultura nas združuje in bogati.
