Fotografije kot zamrznjeni spomini

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (28)

Prejšnji teden sem se ponovno srečala z znanko, ki je že dalj časa nisem videla; povprašala sem jo, kako je bilo v Lizboni, kamor se je odpravila v začetku decembra. “Kar v redu,” je ne preveč navdušeno odgovorila. “Nismo imele sreče z vremenom, tako da nismo mogle uživati na polno.”

Njen odgovor me je presenetil. In ne zato, ker imam osebno zelo rada Lizbono. Prvi trenutek niti nisem dojela, zakaj sem bila sama pri sebi prepričana, da so se imeli super – nato pa sem se spomnila. Tisti vikend, ko je bila moja znanka s skupino prijateljev na Portugalskem, je na svoj Instagram neprestano objavljala čudovite fotografije s poetičnimi ali zabavnimi pripisi. Žal mi je bilo, ko sem izvedela, da izlet ni bil tako dober, kot sem sklepala z njenih družbenih omrežij; da so bila ta kljub temu preplavljena s kopico navdušenih objav, pa ni nič nenavadnega. Prikazovanje popolnosti na spletu, prekomerno deljenje zasebnih vsebin z virtualnim svetom … O tovrstnih pojavih so se razpisali že vsi.

Poleg velikega števila zavzetih uporabnikov družbenih omrežij, predvsem Instagrama – Facebook za prostočasne vsebine ni več aktualen, za TikTok pa sem tudi jaz že kako leto prestara – sem tu spoznala tudi nekaj vrstnikov, ki jih sploh ne marajo. Meni osebno se zdi Instagram uporaben tudi kot sredstvo za navezovanje stikov med izmenjavo: socialna omrežja si z večjo lahkoto izmenjaš kot telefonske številke, poleg tega ti nudijo možnost, da preko reakcij ali odgovorov na objave brez posebne zadrege začneš pogovor z ljudmi, ki jih ne poznaš najbolje, kar v nekaterih primerih lahko vodi tudi v priložnost za ponovna srečanja v živo. Moja prijateljica ima med sledilci na Instagramu na primer celo vrsto punc, ki jih je “spoznala” v klubih med čakanjem v vrsti za WC.

Še bolj dragoceno na Erasmusu pa se mi zdi nekaj, kar danes tesno povezujemo z družbenimi omrežji, vendar seveda ni nujno namenjeno temu: fotografiranje. Tudi tu se pojavljata dva ekstrema: na eni strani je kategorija moje znanke v Lizboni, ki mora čisto vsako malenkost dokumentirati s fotografskim in video gradivom. Na drugo stran pa spadam jaz … Med tiste, ki se nam med potovanji ne da brskati za telefonom ali izgubljati časa in truda za dobre fotografije. Nasprotnega ekstrema ne bom obsojala, svojega pa lahko: ugotovila sem, da ima tudi moje ravnanje veliko negativnih plati. Fotografije so namreč čudovit in poceni spomin, prek katerega bomo lahko vedno podoživljali lepe trenutke iz preteklosti.

O tem sem začela razmišljati, ker je tudi ena od mojih najtesnejših tukajšnjih prijateljic precej obsedena s slikanjem in snemanjem vsakič, ko gremo skupaj ven. Temu ne posveča toliko časa, da bi mi sprožila nadležen občutek, da sploh ne uživa z nami, pa vendar ima po vsakem srečanju celo goro slikovnega gradiva, ki nam ga potem pošlje in ob ogledu katerega se vsakič neskončno zabavam. Te slike niso namenjene objavi; na njih smo s prijatelji ujeti v najbolj spontanih, iskrenih trenutkih našega druženja, in to je tisto, kar jih dela čudovite, pa čeprav samo za tiste, ki jih v spominu lahko povežemo z resničnimi dogodki. Ko sem prijateljico nekoč nejevoljno pogledala, ker je vame usmerila telefon, mi je zatrdila: “Čez eno leto mi boš hvaležna.” In pomislila sem, da ima prav. Včasih ti pogled na fotografijo izpred let zbudi že pozabljene spomine, včasih ti preprosto da možnost, da spet vidiš ljudi, ki so daleč stran … Kar je seveda najbolj boleč vidik sklepanja mednarodnih prijateljstev. Prav zato mi je všeč, da imam galerijo bolj polno obrazov prijateljev in bližnjih kot pa lepih krajev, ki sem jih obiskala: fotografiranje praznih pokrajin raje prepustim tistim, ki se na to bolje spoznajo in lahko ustvarijo prave umetnine.

December se že nagiba h koncu, kakor nas spominjajo tudi razna družbena omrežja, ki nam ponujajo vpogled v preteklo leto – če se povrnem k tematiki, s katero sem začela. V svojem zadnjem zapisu letošnjega leta bi zato rada vsem svojim bralcem zaželela mirne, srečne in blagoslovljene božične praznike, v novem letu pa čim več tako iskrenih in posebnih trenutkov, da zanje sploh ne bi potrebovali fotografij, da bi si jih za vedno vtisnili v srce.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme