“Fotografija je najiskrenejši način izražanja samega sebe”
Dominique Pozzo je poklicna fotografinja s Poljan pri Doberdobu. Ta poklic jo je navduševal že v otroških letih.
Takoj po maturi na Družboslovnem liceju Simona Gregorčiča v Gorici je poiskala fotografski studio, kjer bi se lahko naučila osnov fotografije. Pot v svetu fotografije je bila na začetku težavna, a je Dominique kljub temu uspelo. Njen talent so opazili in jo sprejeli na prakso v prestižnem fotografskem studiu v Vidmu. To je bil začetek vse bolj obetavne kariere.
Kdaj te je začela zanimati fotografija in kako to, da si se odločila ravno za poklic fotografa?
Mislim, da je pri tem imela zelo pomembno vlogo prav moja družina. Imela sem dva pomembna mentorja: dedka po očetovi strani in babico po mamini. Po dedku sem podedovala izredno kreativnost in ljubezen do fotografije, po babici pa navado pripovedovanja spominov s pomočjo videoposnetkov. Ko sem dopolnila petnajst let, mi je nono podaril svoj fotografski aparat NIKON D50. Lahko si predstavljate, kako čudovito presenečenje, ki mi je pomagalo vstopiti v svet fotografije!
Po maturi sem takoj začela delati v studiu v Vidmu, kjer se ukvarjajo predvsem s poročnimi reportažami, s komercialno fotografijo in portreti. V tem obdobju sem spoznala čudovite osebe in profesionalce.
Hitro sem razumela, da nisem imela pojma o fototografiji, čakalo me je še trdo delo učenja in polno novosti. Končno mi je bila dana priložnost, da se res naučim fotografirati. Z vsem navdušenjem sem se odločila, da bom uresničila svoje sanje in bom postala fotografinja.
Cele dneve in večere sem preživljala v studiu in na terenu. Večkrat sem obiskovala tečaje, ki so jih tam organizirali, in ob koncih tedna sem sodelovala pri fotografiranju porok. Zelo sem bila radovedna, vse sem opazovala in se za vse zanimala, stalno sem se učila. Dan za dnem sem se bogatila z novimi fotografskimi rešitvami, koncepti; kar pa je najpomembnejše, sem se na novo zaljubila v fotografijo, v njeno kreativnost in zmožnost podajanja čustev. Še posebno mi je bila všeč praktična plat fotografije. S časom sem razumela, kako opazovati svet s fotografskega vidika, kako ujeti svetlobo kot bistveni element pri ustvarjanju.
Po dveh letih pa sem začela svojo pot, polno ovir, a tudi velikih zadoščenj. Ta posel me je popeljal v razne kraje po Italiji in Sloveniji, delala sem tudi v Španiji ter na Kanarskih otokih, v Montecarlu in sprejela tudi zanimivo delo v Miamiju v ZDA.
To je le majhen kovček izkušenj, ki ga sproti bogatim.
Kakšno je delo fotografa?
Ko sem prvič imela možnost govoriti z mednarodno priznanim fotografom, mi je tako dejal: “Ne pozabi, da je fotografija slikanje luči”. Verjetno se zdi samoumevno, spoznala pa sem, da je to res osnova tega poklica. Zamisli si fotografijo brez luči, prazen nič. Brez luči ni sporočanja, pripovedovanja in podajanja čustev.
Fotografija je različna za vsako področje, vendar skupna značilnost tega dela je pripovedovanje.
Le poglejmo primer porok: te predstavljajo enega izmed najlepših in najpomembnejših dni v življenju novoporočencev. Moja dolžnost je zaznati trenutek, luč in pravo pozicijo, da postane vsak klik smiseln, edinstven in magičen.
Drugo področje, s katerim se ukvarjam, je industrijska in komercialna fotografija. Pri tem pa je bistvo mojega poklica ovrednotiti proizvod firme, za katero delam. Najtežji, a tudi najlepši del tega je povedati zgodbo, ki stoji za izdelkom.
Kaj misliš, da je najzahtevnejši del fotografije dandanes?
Mislim, da so to ljudje. Dandanes si lahko kdorkoli kupi dobro kamero, to pa ne naredi iz njega fotografa. Večkrat slišim: “Bom že sam fotografiral, saj imam dobro kamero”, ne zavedajo pa se, da razliko zaznamuje profesionalec, ne pa aparat.
Verjetno ni šlo vse takoj kot po maslu. Katere so bile večje težave (problemi) po poti?
Predstavljajte si mlado dekle v tem poslu. Sprva, bi rekla, da je bilo kar vse težavno. Včasih sem sprejela posle, ki so bili prava muka. Ko so določene stranke videle mlado dekle, so skušale plačati čim manj. Sploh niso jemali v poštev, da imajo opravka s profesionalcem.
Konec koncev mi je vse to pomagalo odrasti.
Kateri tip fotografije ti je najbolj všeč in zakaj?
Oh, težko vprašanje. Ker sem se izkusila že v večini področij fotografije, lahko rečem, da ima vsaka tipologija svojo lepo plat. Najbolj se sprostim, ko fotografiram tihožitje. Rada nastavim dobro glasbo, ki mi zelo pomaga pri delu, nato pripravim set in poiščem najboljšo luč, premikam predmete, dokler ne najdem idealne pozicije. To je eden izmed najlepših trenutkov.
Pri portretih uživam v iskanju bistva in lepote osebe, ki jo imam pred sabo.
Poročno fotografiranje pa me vsakič znova prevzame. Najbolj mi je vseč fotografirati trenutke, ko se nevesta pripravlja. Nikoli nisem doživela istega obnašanja; vsaka čuti drugače: nekatere se jočejo, druge smejejo, vedno pa imajo ob sebi ljudi, ki jim pomagajo in jih podpirajo.
“Fotografija je zgodba, ki je ne znam povedati z besedami”, je rekel fotograf Robert Adams … Kako bi ti definirala, opisala fotografijo in zakaj?
Fotografija je zame najiskrenejši način izražanja samega sebe.
Fotografije jasno odražajo razpoloženje in čustva. Zaljubljeni fotograf ne bo nikoli slikal kot žalostni, to pa ne določa kakovosti slik. Vsak človek bolje izkaže določena čustva. Raznolikost, ki iz tega izhaja, je najlepša plat tega poklica. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
