Intervju

Film o Mirku Špacapanu naj sproži javno razpravo

Film o Mirku Špacapanu naj sproži javno razpravo

Pogovor: Daniel Peteani

Prejšnji teden je Krožek Anton Gregorčič predstavil sklepni dogodek projekta Zastavimo skupne moči za skupne cilje, 39-minutni videodokumentarec o Mirku Špacapanu z naslovom Za slovenski glas, ki ga je zrežiral Daniel Peteani (roj. 1998). Mladega filmarja smo povabili pred mikrofon, vse bralce pa vabimo, naj si dokumentarec ogledajo na kanalu Youtube Krožka Anton Gregorčič.

Krožek Gregorčič ti je zaupal scenarij in režijo dokumentarca. S kakšnimi občutki si sprejel ta izziv?
Prek skupine DM+ sem že sodeloval s krožkom, zato sem vedel za projekt in za to, da so iskali režiserja in scenarista. Čas je tekel in ideja o dokumentarcu ni našla poti do uresničitve. Nekega dne je Julijan Čavdek predlagal članom skupine DM+, da bi ga mi izpeljali ali vsaj našli primerne osebe. Ker drugi člani niso imeli časa, sem šel nekega dne z Jasmin Kovic na sestanek, na katerem smo se bolje pogovorili o projektu. Ona je povedala, da bo zraven toliko, kolikor je potrebno, da bi zasnovali delo, nato bi organizacijo in uresničitev posnetka prevzel jaz. Tako se je začelo …

Kaj bi povedal o DM+ za tiste, ki te “novosti” v naši manjšini še ne poznajo?
DM+ (Development) je skupina mladih, ki so se zavedeli, da v naših društvih ni bilo primernega kadrovanja in mladi so imeli težave pri izpeljavi projektov ali prireditev, skratka vseh tistih dejavnosti, ki potrebujejo organizacijo, upravljanje budgeta in vodenje skupin. DM+ prireja izobraževalne tečaje. V letu 2018/2019 smo s finančno podporo Krožka Anton Gregorčič s pojektom Zastavimo skupne moči za skupne cilje izpeljali tri dogodke. Tečaji so namenjeni mladim od 15. do 30. leta starosti, sredi septembra bodo že spet potekali v Žabnicah. Cilj tečajev je torej kadrovanje in izobraževanje mladih. Želimo jih privabiti v našo sredino, jim nuditi možnost, da pridobijo znanje in izkušnje. Mislim, da je to manjkalo v naši manjšinski skupnosti. Krožek Gregorčič je prvi, ki je podprl to pobudo, seveda imamo podporo SSO.

Kakšne izkušnje imaš na področju videa?
Pred dvema letoma (sezona 2017-2018) sem začel kot lučkar in tonski mojster pri gledališki skupini M+ društva Sedej in se takoj spopadel tudi z videoprojekcijami. Sočasno sem začel sodelovati pri odrasli Dramski družini in pri različnih gledaliških projektih in performansih v režiji Jasmin Kovic. Kmalu nato sem bil v sklopu festivala narodno-zabavne glasbe Števerjan najprej uradni fotograf in znotraj društvenega MMC-ja sem videl, kako so snemali in montirali razne videospote za Facebook. Ker me je to zelo pritegnilo, sem tudi sam začel sooblikovati te spletne vsebine. Do danes sem tako zmontiral več kot 50 videospotov. Tudi za svoje društvo, PD Podgora, pri katerem sem podpredsednik, fotografiram in ustvarjam videe. Ta ustvarjalni trenutek me zelo veseli, tudi s svojim študijem, branjem, gledanjem filmov in izkušnjami skušam gojiti estetski čut, smisel za ritem in pripoved.

Kaj pa študiraš?
V kratkem bom stopil v tretji letnik fakultete multimedijske vede in tehnologije videmske univerze; tečaje obiskujem v Pordenonu. Poleg informatike so med predmeti tudi komunikacija, jeziki, sociologija itd. Imam tudi nekaj izpitov režije, montaže in povezanih predmetov. Je zanimiva fakulteta, ki daje širši pogled na svet multimedije.

Je bil dokumentarec tvoje prvo večje delo?
Da, gotovo. Ne samo, kar se tiče dolžine posnetka, temveč tudi glede organizacije in obsega projekta. Za vsem je bilo ogromno dela; pri organizaciji mi je veliko pomagal Aleksij Soban, ki je med drugim uredil vse papirje, drugače bi bilo absolutno preveč vsega.

Videodokumentarec je zelo dobro narejen: vsebinsko podkovan in bogat, tehnično odlično izveden. Kdo je bil v tvoji “ekipi”?
Najprej moram omeniti Jasmin Kovic, ki ima znanje in izkušnje v svetu režije in je primerno uokvirila projekt ter določila, kaj je za tako delo pomembno in kaj ne. Veliko sem se posvetoval z Janom Leopolijem, ki ima tudi znanje, zaradi službe na Raiu pa tudi pozna veliko ljudi. Tako smo prišli do Barbare Saksida in arhiva Raia; potem ko smo pridobili vsa potrebna dovoljenja, nam je priskrbela vse gradivo, ki smo ga potrebovali. Pri zbiranju posnetkov z Dežele FJk nam je pomagal Miloš Čotar. Zbrali smo tudi fotografije. Materiala je bilo res veliko, ogromno dela je bilo pri zbiranju. Jan in moja sestra Tamara sta mi pomagala strukturirati dokumentarec. Skupaj smo pregledovali vsako verzijo. Nudila sta mi različne poglede, nasvete in predloge, da bi dokumentarec izboljšal vsebinsko in tehnično.

Delo je trajalo približno tri mesece. Kako ste ga organizirali? Kako je potekalo?
Snemati smo začeli ob koncu junija, mesec kasneje smo se lotili montaže, ki je bila zelo zahtevna. Veliko naporov smo vložili v izbor gradiva, saj smo morali dosti črtati in biti pozorni, da bi ohranili prvotni smisel dela. Intervjuvanci v bistvu pripovedujejo o Mirku Špacapanu in členu deželnega volilnega zakona, ki je bil odobren leta 2007 in obravnava olajšano izvolitev kandidata na listah strank slovenske narodne manjšine v deželni svet. Njihove izjave se prepletajo, vmes smo dodali nekaj stavkov oz. naslove poglavij, da bi bili posamezni prehodi bolj jasni. Zadnji sklop zajema osebne spomine na Mirka. Marsikdo je zelo lepo povedal. Film smo sklenili z besedami nekdanjega predsednika FJk Riccarda Illyja, ki je dejal, naj bo Mirkov zgled koristen ne le za slovensko narodno skupnost, temveč za vse občane dežele FJk.

Si zadovoljen s končnim rezultatom?
Gotovo sem zadovoljen. Zame je to bilo veliko delo. Vesel sem, da smo končali pravočasno, da so gledalci povedali, da je bil dokumentarec jasen in dobro narejen. Upam, da bo sprožil poglobljen razmislek, javno razpravo, tudi kritično gledanje, ki po mojem že nekaj časa manjka. Če se bo to zgodilo, bo film dosegel svoj cilj. Pred desetimi leti se je o olajšanem zastopstvu v medijih pisalo na dolgo in široko. V tem trenutku bi morali še kako sprožiti to vprašanje, kar se tiče zastopstva v parlamentu.

Mirko Špacapan je bil močna osebnost. Ko si ga zdaj bolje spoznal, te je na kakšen način “zaznamoval”?
Ko je bil Mirko še živ, je bilo delovanje društva v Podgori gotovo bolj živo kot danes. Potem je deloma žal zamrlo. Zadnje čase si prizadevamo, da bi ga okrepili in poživili življenje naše skupnosti. Mirko je bil zanimiva, poliedrična osebnost. Iz anekdot sem razumel, da (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

04.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!