Suzin svet

Film o Idrski dolini

Film o Idrski dolini

Piše Suzi Pertot: O prelepem, a žalostnem kotičku Benečije

Dolina, v kateri živim, dolina Idrije ali Idrska dolina, je ena najlepših dolin, kar jih poznam. Veter Mediterana še riše nežne obrise vinogradov tam, kjer se šele začenja. Daleč proč, v objemu Kolovrata, pa je divja, skalnata in pristna, kot je pristno samo srce Benečije. Gozda in divjadi je veliko, ljudi skoraj ni več, tam, na strmih pobočjih, ujetih med reko in nebo. Tisti, ki so ostali, pa so taki, kot jih opisuje Cankar, ko govori o vseh nas Slovencih. Njih jezik je pesem, srce se jim odpre ob zvokih harmonike, živijo ujeti v strmino in zagozdeni v samoto. In še vedno govorijo naš jezik.
Ena prvih beneških vasi na desnem bregu Idrije je Obuorča, Oborza v italijanščini. Ljudi je tu še vedno precej, prišli so z vseh vetrov, najmanj je domačinov … A vendar je v Obuorči še slišati našo besedo. Zadnjič sem se zapeljala tja, ker so me povabili na večdnevno druženje ob Velikem šmarnu. Harmonike seveda, ramonike, ki jim je nekoliko zagodlo vreme, pa film, Vrnil se bom ob Božiču…… Ritornero’ per Natale v italijanskem izvirniku.
Kljub temu da sem film pred leti že videla, menda je bilo prvo leto, ko sem se preselila v Benečijo, sem odločila, da si ga še enkrat ogledam. In sem se zato pripeljala v vasico, ki je bila nekdaj zame le ena izmed tolikih, počasi pa mi postaja domača. Počasi, ker sem, kljub vsemu, nekoliko plahe narave in ker so Benečani ljudje, ki ti ne zaupajo ob prvem srečanju. Nasprotno, celo leta minejo, preden “pogruntajo”, ali si sploh vreden njihovega prijateljstva. In to je lastnost, ki jo pri njih najbolj cenim. Tokrat sem se seveda v Obuorčo pripeljala prezgodaj, ko sem parkirala, pa sem presenečeno zaslišala svoje ime. Toplina, ki jo začutiš, ko zaslutiš, da nisi več popoln tujec.
Z dekletom, ki je glavna med organizatorji, greva do društva, kjer bodo predvajali film. Spotoma opazim, da na vaški oglasni deski že visi letak, ki sem ga nameravala izobesiti. Kdo pa je izobesil letak o koncertu v Prapotnem, vprašam. Veronica pravi, da ne ve. Opazim, da je letak tako skrbno prilepljen, da ga noben veter ali neurje ne moreta odtrgati. Nekdo ga je dobil – morda sem mu ga dala ravno jaz na Rožinci -, ga spravil v žep in ga izobesil tu. Moj slovenski letak o koncertu zbora Ipavska.
Na projekcijo čakajo še drugi vaščani, prinesemo še nekaj klopi, ker se nam zazdi, da jih bo premalo. In res so kmalu vsi sedeži polni. Ob računalniku pred malim platnom sedi avtor filma, Paolo Rojatti. Priletni možakar, ki je film snemal skupaj z ljudmi iz Benečije tri leta, nam prizna, da je ob vsaki projekciji ganjen. Tudi sama vem, da sem se rade volje odzvala povabilu in prišla, da si film ogledam že drugič.
Počasi ugasnejo luči, na platnu se začne pripoved o izseljenstvu in revščini. Pred leti je bila to samo pripoved o Benečiji, zdaj v filmu spoznavam kraje, po katerih sem sama hodila. Večina prizorov je posnetih v Obuorči, vasici nedaleč od mojega doma. Najprej je bilo to zame samo ime na cestnem kažipotu, pozneje, nekega zimskega dne, sem se v Obuorčo napotila peš. In ugotovila sem, da je vas lepa, lična in urejena. Čez leto ali dve sem po zaslugi prijatelja nekako prišla v stik z vaščani. Lani je bilo pravzaprav, ko smo se odločili, da povabimo na naša pobočja pevce iz Rečanske doline. S petjem so spremljali mašo v Obuorči. Po maši so zaigrale harmonike, ramonike, kot jim pravijo tu, in nekako se je počasi začel taliti led med mano, ki sem še vedno tujec, in domačini. Počasi, kajti Benečani težko zaupajo tistim, ki so sem prišli in niso del njihovega vsakdana.
Zdaj v Obuorčo prihajam že kar pogostokrat, nekatere domačine imam za prijatelje na socialnem omrežju, da me lahko povabijo, ko imajo kakšno prireditev. Letos sem prvič pustovala z njimi. Pravzaprav sem prvič pustovala na vasi. Vem, da boste nekateri rekli, da pusta ne marate. Saj ga tudi jaz ne maram. A pust na vasi je nekaj čisto drugega. To, da se zbereš zjutraj in greš od hiše do hiše, od vasi do vasi, od začetka do konca naše prelepe, divje Idrske doline, je nekaj, kar postane del tebe. Ko se maske zberejo, je še jutro, je še rosa, je še mraz. Potem se počasi ogreje. Dan, vzdušje, glasba …. Hodili smo pozno v noč, peli, jedli, pili. Ampak to ni bilo najpomembnejše. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

01.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!