Suzin svet

Fant z veverico

Fant z veverico

Piše Suzi Pertot: Spomini, lebdeči v duši (1)

Včasih, ko sedem k računalniku, da spravim na papir, dejansko bi morala reči, da spravim na trdi disk, tedenski zapis, dolgo razmišljam o primerni vsebini. Zgodi pa se, da me ideja spremlja tudi dolgo prej, rodi se v meni in sili na površje. Tedaj čutim, da moram napisati, da drugače ne gre. Da bom našla mir, samo ko bodo besede, ki so nanizane v duši, našle urejeno, zapisano obliko.
Tudi tokrat je tako, sprašujem se le, ali je sploh prav, da to preteklost, ki lebdi v meni kot stara brazgotina, sploh spravim na plan. Bodo ljudje sploh razumeli moje misli, me bodo sodili, obsojali … Nekaterim vsekakor ne bodo pogodu. Pa vendar vsi vemo, da le izpoved prinese razbremenitev in nas zato sili k odkritemu pisanju.
Pred dnevi je bilo. Novico sem našla na socialnih omrežjih, kajti časopisov skoraj več ne berem ali jih berem z zamudo, ko poštar končno najde pot do moje osamljene vasi na robu Benečije. O Jami pod Macesnovo gorico sem prebrala na FB-ju. O breznu in kosteh v njem. O tem, da obstaja, smo podzavestno vedeli že vsi. Tudi sama sem to čutila. A vsi smo molčali. Morda zaradi tistega večnega odgovora … kdo pa je začel, kdo je bil kriv … Vedno, ko poslušam te pripombe, se spomnim pregovora, ki pravi, da pametni prvi odneha. In da nihče izmed nas nima pravice, da bi sodil. Še manj, da bi kaznoval. A Kočevski rog se je kljub temu zgodil.
V Kočevskem rogu sem bila. Večkrat. Premlada, da bi zaslutila, začutila. Videla sem le prekrasen gozd, divjino. Tedaj … Mladi grdega ne zaslutijo. Tokrat me je ob branju spreletaval srh. Bolečina. In tisto večno, nedorečeno vprašanje brez odgovora. Kako lahko človek to naredi. Človek človeku. Zver tega ne bi bila sposobna.
V eni izmed tistih jam, morda ravno v tisti pod Macesnovo gorico, je tudi nekdo iz naše družine. Mamin bratranec iz Planine pri Postojni. O njem vem malo. Pozabila sem celo na njegovo ime. Če sem sploh kdaj vedela zanj. Mama mi je o njem veliko pripovedovala kot otroku, otroci pa se težko spominjajo tistih, ki jih niso v življenju nikoli srečali. Ki zanje niso nikoli obstajali. Ker so bili ob njihovem rojstvu že mrtvi. Otroci se spominjajo le lepih stvari. Otroci ljubijo življenje. In veselje.
O maminem bratrancu sem vedela, da je imel rad naravo. Gozdove. In živali. Tako kot jaz. Saj sva si krvna sorodnika. Mama je rada zahajala k njim na počitnice. V Planino. Na bratranca so jo vezali le lepi spomini. Imel jo je raje kot lasten brat, mi je povedala. Pa obljubljal ji je, da bo nekoč živela pri njem, ko bo doštudiral. Imel je veverico. Tako udomačeno, ki mu je sedela na rami, ko sta šla skupaj v gozd. Menda mi je to najbolj ostalo v spominu o bratrancu, ki mu ne vem imena. Veverica. Mama mi je tako rada pripovedovala o njej, da sem si jo še sama zaželela. V dar mi je eno prinesel pokojni novinar Saša Martelanc. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

01.12.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!