Fant z veverico

O očetu sem največ izvedela šele, potem ko je umrl. Bil je molčeč velikan, z raskavimi rokami, ki so otrdele zaradi dolgih izmen v tovarni. Molče me je vodil čez Kras, čez borove gozdove, molče sva risala stopinje v sneg. Ko je bil trezen, ni nikoli govoril. Kot bi mu bilo tesno od misli, od besed, od brnenja strojev na šihtu. Moj oče je pil. Bila so obdobja, ko ga ni bilo domov. Bila so obdobja, ko sva se z mamo bali večerov. Ko je bil tako pijan, da se je oblečen zgrudil na posteljo in je potem dolgo v noč vpil. Bila je mora, bolj kot vpitje. Skoraj ničesar nisem razumela, kajti besede so bile nemške, nekje sem razbrala, da ga dajejo spomini na vojno. Pusti ga, blede se mu, mi je govorila mama in me zapirala v sobo. Jaz sem bila še premajhna, da bi razmišljala o tistih besedah, njihovem pomenu, mori, ki je očeta tlačila do jutra, ko je obležal brez moči. Za njegove politične ideje nikoli nisem izvedela. Ni govoril tako kot mama, ni rad pripovedoval. Kot bi mladosti in preteklosti ne bilo. Samo to vem, da je bil, v nasprotju z mamo, veren. Ko sem doma kot otrok zaprosila, da bi hodila k nedeljski maši v svetoivansko cerkev, je mama molčala. Dolgo zatem sem razumela, da njej pač ni bilo do tega. Privolil je oče, ki je vsako jutro, ko je odhajal na delo, molil pred podobo Križanega. Dolga leta sva vsako nedeljo hodila skupaj k maši. Spet se ga spominjam, velikana. Molče je stal s prekrižanimi rokami med verniki. Nikoli ni molil na glas, nikoli ni spregovoril. Stala sem ob njem in ga gledala. Ko sva se vračala iz cerkve, sva se vsakič ustavila v slaščičarni, da sva kupila kremšnite pokrite s čokoladno glazuro. V Trstu so jim tedaj rekli “francesine”. Mama in jaz sva jih imeli radi. Zdaj jih menda nikjer več ne prodajajo, vsaj takih ne. In tudi mame ni več, da bi čakala nanje.
Oče ni nikoli posegal v moje politično in študenstko življenje. Nikoli ni pripomnil ničesar o mojih idejah, idealih. Dal pa je slutiti, da vanje ne verjame. Da pravzaprav nikomur več ne verjame. Moji mladostni vznesenosti še najmanj.
Tistega dne, ko smo očeta pokopali in sem jaz neutolažljivo jokala, medtem ko sta brat in mama samo molčala, mi je mama o očetu navrgla marsikaj grdega. Pa čeprav sem vpila, da to ni pravi trenutek, da ničesar nočem slišati. Samo tiste besede iz Dragojevićeve pesmi so mi odmevale v ušesih … Oprosti mi, pape, sad razumin tebe, gledam tvoju sliko, gledajuči sebe…
O očetovi preteklosti nisem izvedela veliko. Le to, da dolga leta ni smel prestopiti meje z Jugoslavijo. Zdaj mi je končno postalo jasno, zakaj smo tako pozno začeli zahajati čez mejo. Izvedela sem še o bratu, ki se nikoli ni rodil, jokala, vpila in rotila, a mama ni potočila solze. Na njegov grob sem potem hodila sama. Zdaj sta pokopana skupaj, tu, kjer se Benečija zliva v Furlansko nižino. Jaz pa še vedno hodim na pokopališče sama. Samota je itak del našega vsakdana. V onstranstvu je je verjetno vse več in še več.
Dolgo časa po očetovi smrti mi je moj zdravnik in prijatelj, ki je v bolezni spremljal tudi očeta, zaupal, da mu je oče veliko povedal o sebi in svojem življenju. Ko mi je stisnil roko, sva se gledala iz oči v oči. Ni mi lagal, to vem, ko mi je govoril, naj me ne skrbi, da je bil moj oče enkratna, čudovita, poštena oseba. Več ni povedal. Večino svojih skrivnosti je nesel oče s seboj v grob.
Počasi sem odrasla, pot me je vodila daleč od otroštva in krajev, ki sem jih poznala. Daleč od bazoviške gmajne in daleč od bazoviškega brezna.
Spomini so se začeli vračati, ko je mama odhajala. Bila je moja edina vez s preteklostjo, odhajal je del mene. Odhajala je mati.
Zaradi hude bolezni, ki ji je onemogočala normalno življenje, je morala mama v dom. Upala sem, da to ne bo nikoli potrebno. Verjela sem, da se starost ne dotakne vseh. A z njo je bila še posebej neusmiljena. Postala je žrtev hude starostne demence.
V redkih trenutkih, ko je bila še prisebna, mi je uspelo, da sem se z njo kolikor toliko pogovorila. Želela je nekam v Slovenijo. Ko smo najbolj ranljivi, se še močneje oklepamo svojih korenin. Z mamo sva upali, da se bo onstran meje počutila nekako doma, da ji v slovenskem okolju ne bo tako hudo. A ni bilo tako…
Za starostnike je denarja vedno malo, pa naj si bo to kjerkoli. Dom je bil prenatrpan, v sobah po več postelj in komaj nekaj prostora, da si prišel do ležišča. Okna zaprta, tema vsepovsod, dnevna soba premajhna za preštevilne goste. Gledali sva se, brez besed se je mama vdala v usodo. In jaz z njo, ker sem še vedno verjela, da ne bo tako hudo. Pa je bilo. Odkrila sem resnico, ki je nisem poznala. O življenju v domovih za ostarele nihče ne govori. Nihče ne govori o ograjah okoli postelj, o pasovih, s katerimi oskrbovance vežejo na sedeže. Zaradi varnosti vaše mame. To delamo samo v njeno dobro, so mi ponavljali, ko sem se sklicevala na osebno svobodo in človeško dostojanstvo. Postalo me je strah morečega vzdušja, na pol praznih krožnikov in še bolj praznih dnevov, ki so za tista bitja z razprtimi očmi minevali zgolj v pričakovanju odrešujočega konca.
Mama je v tistem domu, kjer je živela za ograjami, izgubila vsak stik s sedanjostjo. Govorila mi je o avionih, o prikaznih, ki so prihajale ponoči. Zaživeli so spomini, tisti najbolj kruti, tisti najbolj črni. Tisti, ki jih je menda vse življenje prikrivala. Spomini na vojno.
Mama je bila vse bolj čudna, zaprta vase, nasilje v domu je menda v njej prebudilo stare bolečine. Bilo je jesenskega popoldneva, ko sem jo obiskala in sem jo našla razčesano, objokano, kako je begala po kuhinji in hotela ven na vrt. Seveda so me bolniške sestre opozorile, da je nemirna. Mama je bila kot prestrašen otrok. Domov hočem, domov, je ponavljala, nato pa kazala nekam v daljavo. A jih slišiš, kako jokajo, vpijejo na pomoč? Poslušaj, jih slišiš? Nikogar ne slišim, vse je mirno, sem jo držala za roko. Pa jokajo, vpijejo, tam globoko. Prekrili so jih, zaprti so, zazidani. Tudi otroci so tam, ženske in otroci, še so živi, vsi na kupu, vpijejo…. Mama me je gledala, kazala nekaj v daljavo, verjela, da vidim in slišim. Bilo jo je groza in groza je bila tudi mene. Pred neznanim, neizrečenim. Pred nečim, kar se je polastilo maminih spominov, a je bilo meni neznano. Nepojasnjeno. A slutila sem, da zna biti del neke nedorečene preteklosti. Tiste vojne med brezni in gmajno.
Osebju doma je bilo mamino vpitje odveč. Polnili so jo s pomirjevali, besed zanjo niso poznali. Kot bi ne bila človek. Ko je bilo vsega preveč in je morala zaradi prevelike doze pomirjeval v bolnišnico, smo jo odpeljali v drug dom. V središče Trsta. Tam se je nekako umirila.
Mame že zdavnaj ni več, da bi se z njo pogovorila. S tistimi, ki so starejši od nas, odhaja tudi preteklost. Počasi se ogrinja v blagodejni molk pozabe. Saj je prav, da živimo za sedanjost, da gradimo na prihodnosti. O tem sem od mladih nog prepričana. Preteklosti ne maram. Pa čeprav je prav, celo nujno, da jo ohranjamo.
V teh dneh me spremlja fant brez imena, ki ima (…)

Celoten zapis v tiskani izdaji

Suzi Pertot

Spomini, lebdeči v duši (2)

Preberi tudi

Osamljenci v času epidemije

Suzin svet

Pot (1)

Suzin svet

Pot (1)

19.01.2020
Voščilnice

Suzin svet

Voščilnice

02.02.2020
Cerkev, ki jo požira robida

Suzin svet

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme