Evangelij po Ani
Ana Soklič na evrovizijskem odru
“Ne reci, da so te nebesa zavrgla, da si brez milosti ostal. Pretepli te bodo in udarjali in boš ranjen vse do dna, a to te bo napravilo v to, kar si. Ko se boš naučil ozdraveti in spet vstati, boš lahko rekel soncu: Amen.” Tako gre pesem Ane Soklič, ki nas bo maja predstavila na odru Evrovizijskega festivala, največje svetovne glasbene prireditve. Nekoliko preroško, kakor da bi vedela, kaj jo čaka, ko bo svetu – ali predvsem širni Sloveniji – predstavila samo sebe v najglobljem bistvu. Kakor je pri nas že navada, je ob tem namreč požela na eni strani aplavz, na drugi pa zlivanje gnojnice, “saj ima izjemen glas, ampak …” Tisti večni “ampak”. Zakaj mora motiti s pesmijo, ki je nekakšna molitev?
Ana je s svojo pesmijo izzvala točno to, kar je v človeku, dobro ali slabo, pesem ali kletev, vse to se je v komentarjih namreč vsulo pred njo. In točno to je znamenje dobre pesmi. Kajti tega je sposobna samo prava in pristna umetnost. In dobro oznanilo.
Ravno zato sem ob poslušanju njene pesmi osupnil. Mogočna, globoka, tudi nekoliko težja pesem za poslušanje “na prvo žogo” je to, s primesmi soula in gospela, vsekakor pa zelo osebna, kakor da bi jo Ana pela iz svojega življenja je, iz nečesa, kar se je v breznih svojega popotovanja po svetu naučila. “Navdih za skladbo je običajno življenje samo. Veliko je stvari, ki me navdihujejo v življenju, in nekako črpam iz sladko-grenkega,” je po nastopu povedala za nacionalno televizijo. Ravno zato bi človek rekel, da nekako ne spada na prireditev, kakor je Evrovizija, naučili smo se jo povezovati s plehkostjo in zunanjostjo – in povsem verjetno je, da bo tudi letos tako. Vendar je ravno zato njena prisotnost z globino, z drugačnostjo, s sporočilom tam tako zelo pomembna, enako kakor sol za zemljo in luč za svet (Mt 5,13-16) je njena tako očitna “Aleluja”, ki se bo razlegla po vsem svetu in pretrgala tempeljsko zagrinjalo, Eurosongu in Evropi nasploh močno potrebna. Ne zato, da bi izstopala, ampak da bi s svojim pretresljivo predirnim glasom povedala, kar mora. Veselo oznanilo, vam rečem, ki bo premaknilo mnogokaterega, koga v pozitivni, koga v negativni smeri, toda premik se bo zgodil – in za to, tako menim, sploh oznanjujemo. “Aleluja, veličastni smo! Aleluja, nov dan se svita! Nevihta je neusmiljena, toda vsakdo ve, da smo bili rojeni za boj.” Tako svoj evangelij zapoje Ana, da je novi svit rojen iz vztrajanja pri tem, kar verjameš. Velikonočna pesem, vam rečem.
Tega bi se morali učiti od nje, kot oznanjevalci in kot kristjani. Ne z všečnostjo, z iskrenostjo, s pristnostjo je prišla tja, kamor je prišla, po Božji milosti menda, kamor smo mislili, da njej podoben ne bo stopil nikdar. Pa je prišla tja, kot pevka, kot kristjanka, da taka, kot je, pove nekaj, kar mora povedati. To je vse, povedati, kar moraš, kadar je čas za to, kjer si, v situaciji, kakršna pač je. Mi se velikokrat tega ustrašimo in tako je predvsem zato, ker vemo, da bo oznanilo samo preobrazilo, spremenilo tudi nas. “Otrok, strah ne bo nikdar odšel, raje sprejmi ga, nauči se vztrajati in preštevati blagoslove, reci prihodnosti ‘Amen’.” Toda ta sprememba je tako zelo pomembna, ker se s tem spreminja svet. In morda je to vse, zaradi česar smo prišli na svet. Zato je vredno vztrajati.
“Amen”, “tako je”, je predvsem beseda sprejemanja tega, kar ti življenje prinese na pot, sprejemanja tega, kar je prav, in ne tega, kar si želiš, Božje volje, bi rekel. Beseda postajanja tega, kar moraš v svojem življenju postati, tudi če ves svet – in celo ti sam – meni, da bi moral postati nekaj drugega. Beseda ponižnosti za naš od samega sebe prevzeti svet. Morda ga je Ana izrekla ravno takrat, ko je stala pred zastorom, ne vedoč, ali naj zapoje, kar naj bi, ali ne. “Amen.” In potem se je vse spremenilo. V eni sami besedi …