Evald Flisar: “Kdor previsoko leta, nizko pade!”
O sebi pravi, da ni akademik, ampak pisatelj in dramatik, zato vedno obrne stvari po svoje, jih pove z alegorijami in metaforami, saj verjame, da svet potrebuje umetnike. Začel je z Jungom, po katerem naj bi vsakega izmed nas v zrelih letih čakalo sedem nalog. Končni cilj Jungove preobrazbe je ta, “da začnemo plavati zaradi užitka, ne pa z namenom osvojiti olimpijsko medaljo”. Nato je o napovedani temi spregovoril zelo osebno. Povedal je, da ima šestletnega sina. Medtem ko se ta vsak dan zbuja in nestrpno čaka, kaj mu bo prinesel dan, pa njega skrbi, kaj ga čaka.
Evalda Flisarja je v soboto na Dragi predstavila Maja Lapornik, in sicer kot svetovljana, enega izmed najbolj poznanih in prevajanih slovenskih avtorjev, ki nam nudi bogato bero tako romanov kot potopisov, dram, radijskih iger itd. Flisar je doma iz Prekmurja. Opustil je študij in se odločil za svobodni umetniški poklic. V Londonu je preživel sedemnajst let, se potepal tri leta po Avstraliji, nato po Aziji, Indiji in še bi lahko naštevali. Iz teh dogodivščin je nastala knjiga Tisoč in ena pot, leta 1981 pa je po potovanju po Afriki napisal knjigo Južno od severa. Sam je mnenja, da vsako potovanje predstavlja srečanje s tujstvom v sebi. Od leta 1990 živi v Ljubljani; bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 1998 je glavni urednik Sodobnosti, leta 2004 pa med ustanovitelji Foruma 21. Osemkrat je obiskal Indijo in napisal enega izmed najbolj branih slovenskih romanov, ki je doživel že osem ponatisov: Čarovnikov vajenec. Prejel je dve Grumovi nagradi in nagrado iz Prešernovega sklada. Njegova zadnja knjiga je avtobiografski roman To nisem jaz.
V soboto popoldne je na Dragi spregovoril o pretekli prevzetnosti t. i. Zahoda v odnosu do drugih prebivalcev in zakaj je ravno ta razlog za neizogiben zaton “zahodne civilizacije”. Svoj poseg je naslovil Kdor previsoko leta, nizko pade. Najprej se je osredotočil na svet kot posodo vrednot, ki je izvotljena. Svet vertikalnih vrednot se je prevrnil in postal vodoraven. Danes je kvaliteta sinonim za medijsko kvantiteto, svet pa je brez vsebine, vlada mu samo forma. Najkrajšo zgodovino človeštva bi lahko opisali v enem stavku, je hudomušno pripomnil, od Bude do Beckama. Smisel življenja je razprodaja. “Daljinec nas spreminja v nevrotike, branje knjig postaja prelistavanje, v supermarketu pa smo nagnjeni k zmrdovanju nad ponudbo”.
V drugem delu predavanja se je Flisar spraševal, kaj je ta mračna sila v človeku, da si mora prisvojiti in prilastiti vse. Tako smo priča marsikateremu dogodku, ko leva roka uniči to, kar je ustvarila desna. Številnim poslušalcem, ki so napolnili park Finžgarjevega doma, je predstavil “Jungovo najboljšo zgodbo”, in sicer o čisti vodi, ki je vzniknila v sredini puščave. Nekateri so studenec zagradili in začeli vodo prodajati. Tudi ko je studenec že usahnil in je voda življenja vzniknila na drugi strani puščave, so jo še vedno prodajali. To predstavlja nenehno človekovo slo po nadvladi. Če je nekoč veljal rek “mislim, torej sem”, se je ta spremenil v “fabuliram, torej sem”, vendar tudi ta ni več dovolj. Danes mora moja fabula biti boljša od drugih, da postane sredstvo za uveljavitev statusa. Tako nastanejo dominantne zgodbe in prodajamo vodo iz studenca, ki je že zdavnaj usahnil.
Evald Flisar doživlja svet kot spletišče zgodb: velika poje manjše. Zanj je vir ustvarjalnosti hkrati vir pogube, saj človek ni nikoli mogel živeti brez ljubezni do samega sebe in prav to spremeni uspeh v pogubo. Na vprašanje, zakaj je šel svet v napačno smer, je odgovoril, da se hudič skriva v jeziku, točneje v glagolu “imeti”, ki nam je ušel iz vajeti. To je postalo univerzalno merilo, saj komur je uspelo več nakopičiti, ima večjo pravico. Ker je zavist povezana z željo zvečati naše bogastvo, je možnost pristnih človekovih odnosov ničeva. “Brez imetja in stvari je nemogoče živeti, ker pa živimo v materialnem svetu, si moramo materialnost pridobiti. Iz tega izhaja, da več je boljše kot manj”.
Dejstvo je, da smo postali ujetniki sistema, ki smo ga postavili, da bi prišli do blaginje. Logika pridobitniškega sistema pa je ta, da potrošnik postane bolnik. Žal prevladuje tudi duhovni materializem: vsi stremijo k doživetju razsvetljenja in individualnosti. Katera je alternativa? Da nehamo zlorabljati to, kar imamo za sebične namene. Vsak dan si moramo osmisliti življenje. Ne moremo čakati, da bo kdo to naredil za nas. Prej pa moramo počistiti nered pri sebi. Pošteni postanemo, ko nehamo zlorabljati to, kar nam je bilo dano. Smisel življenja si moramo ustvariti sami, vsak dan znova in vsak dan novega.
Kot je dejal Flisar ob koncu predavanja, moramo vsak dan zjutraj stopiti v kopalnico pred ogledalo, si zazreti iskreno v oči in se vprašati: “Kakšen človek bom danes, dober ali slab”? To je zaobljuba, da bomo dan preživeli dobro, ker si v oči ne lažemo.
Metka Šinigoj
Opčine, Študijski dnevi DRAGA 2013 / Sobota, 31. avgusta
