EU naj se pri pravicah manjšin zgleduje po Avstro-Ogrski!
Čeprav bomo prebivalci EU v kratkem poklicani na volišča za obnovo evropskega parlamenta, se temu dogodku približujemo pravzaprav ravnodušno. Tak hladen odnos je namreč posledica pomanjkljivosti evropskih institucij, ki z veliko težavo vzpostavljajo neposrednejši odnos do svojih državljanov. Dogaja se namreč, da se je EU v preteklosti kazala prej mačeha kot mati (to je občutiti večkrat tudi danes), saj je s svojimi običajnimi odurnimi tehnokratskimi metodami vsiljevala načela, ki jih je preprost človek težko dojemal. Prav zato se v tokratnih volilnih dinamikah še bolj kot navadno krčevito borijo t. i. protievropska politično-ideološka gibanja, ki imajo zaradi premajhne dialoške sposobnosti bruseljskih veljakov dobre možnosti za uspeh.
Srečanje, ki je bilo v petek, 25., in v soboto, 26. aprila 2014, v organizaciji Slovenskega panevropskega gibanja in ob sodelovanju s Kulturno ustanovo Josip Pangerc, v prostorih tržaške trgovinske zbornice, je težilo k zmanjševanju razdalje med pojmom evropskega združevanja in državljani stare celine. Šlo je dejansko za lobiranje (ta izraz v tem primeru ni nosilec negativnega pomena) v prid EU, in to prav v času priprav na evropske volitve. V sklopu projekta Evropski državljani za evropsko zunanjo politiko so prireditelji zasnovali dvodnevno mednarodno konferenco v Trstu o temi Narodnih manjšin in evro-sredozemske regije.
Kot je med drugim poudaril tudi Marco Manin, predstavnik domačega društva Josip Pangerc, ki se zavzema za ovrednotenje krajevne srednjeevropske dediščine, prireditelji simpozija niso tržaške lokacije izbrali slučajno. Trst namreč še vedno predstavlja geografsko in najbrž tudi duhovno središče ravno srednjeevropskega spomina, kar so predavatelji med drugim jasno poudarili. In to že v petek, ko so se zvrstili uradni pozdravi predstavnikov krajevnih ustanov. Govorniki so izhajali iz teme konference, se pravi etničnih manjšin, in se navezovali na preteklo dediščino avstro-ogrskega cesarstva in sedanje EU: tovrstne skupine so namreč ključnega pomena pri analizi dinamik obeh državnih oziroma naddržavnih tvorb. To je še posebno očitno v Trstu. Po mnenju generalnega tajnika tržaškega konzularnega zbora Adriana Martinollija D’Arcyja se žal Tržačani te svoje specifike premalo zavedamo. Korake v smer intelektualnega povezovanja s sosednjimi državami (v vidiku srednjeevropske dediščine) je v imenu tržaške univerze obnovila prof. Maria Cristina Benussi. Škofov vikar za kulturo Ettore Malnatti pa je podčrtal enakovredno vlogo, ki jo slovenski verniki imajo v tržaški Cerkvi. Msgr. Malnatti je prisotnim obnovil stališča, ki jih je do manjšinskega vprašanja povzel nekdanji papež Janez XXIII. v svoji encikliki Pacem in terris. Dejansko Cerkev ne ločuje med manjšinci in večinci, saj “smo vsi Božji otroci”, je dejal. Da so manjšine tudi politični problem, je spomnil podpredsednik pokrajinske uprave Igor Dolenc, še zlasti pa slavnostni govornik Boris Pahor, ki je obnovil poslanstvo nekdanje revije Zaliv v sklopu snovanja vezi z ostalimi manjšinami po Evropi, zlasti pa je posvaril pred dejstvom, da je za etnične skupnosti dandanes globalizem morda enako nevaren, kot je bil svojčas fašizem.
Kot je pravilno ugotavljal Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, se je tematika tržaške konference vsebinsko močno navezala na zgodovinski dogodek, ki je natanko pred sto leti preobličil zgodovino sveta. Povod za prvo svetovno vojno se je takrat navezoval na težko obvladljive dinamike Balkanskega polotoka: stoletje potem se dogajanja v osrčju Balkana, v Bosni in Hercegovini, še naprej umikajo dokončnim razpletom, saj se danes krhko družbeno ravnotežje usodno veže na odnose med manjšinami, ki živijo v državi. Kot je na sobotnem delu konference pojasnil visoki predstavnik EU za BiH in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, avstrijski diplomat slovenske narodnosti Valentin Inzko, je v državi poleg bosanske, hrvaške in srbske skupnosti prisoten še lok 17 drugih etničnih manjšin: te nimajo zagotovljenih enakih pravic kot osrednje etnične komponente državnega tkiva (npr. v zvezi s prevzemom političnih poslov oziroma državnih služb). Prav je sicer, da ohranijo ‘graditelji’ države svojo normativno specifiko, ustavo pa bi morali spremeniti v smer večje participacije ostalih etničnih skupin, kar dejansko pomeni podpirati sodobno evropsko državljanstvo.
Konferenca je namenila pozornost tudi slovenskim manjšinskim medijem v Italiji, delokrog in poslanstvo katerih so občinstvu posredovali odgovorni urednik informativnih programov v slovenskem jeziku deželnega sedeža RAI Ivo Jevnikar, odgovorna urednica slovenskega programskega oddelka Martina Repinc in časnikar pri Primorskem dnevniku Martin Brecelj. Govorniki so poudarili načeloma tvorno sodelovanje med medijskimi akterji na obmejnem pasu, bolj težavno pa je včasih sodelovanje s krajevnimi večinskimi informativnimi dejavniki: jezikovna diskriminanta ni pri tem izgovor, saj se vsaj na radijsko-televizijskem nivoju s kolegi italijanske manjšine v Sloveniji snujejo zanimivi načrti. Drugi sklop sobotne konference je bil namenjen manjšinam v vidiku zunanje politike. Posebno pričevanje je posredoval Miha Kampuš iz Koroške. Kot predsednik platforme Unser Land je spregovoril o načrtu, ki ima kot cilj približati slovensko manjšino avstrijski večini. Sredstvo, ki se ga poslužuje, je kultura, točneje zborovsko petje, s katerim nagovarja obe etnični komponenti avstrijske regije. S posebnimi pobudami je tako prodrl zlasti v koroški medijski prostor, kar je po njegovem mnenju ključnega pomena: noben greh ni po njegovem mnenju to, da se slovenska manjšina v tem postopku odpiranja avstrijskim sodržavljanom izraža v nemščini. To je namreč zgolj marketinška poteza, ki pa je vsi Slovenci na Koroškem niso pozitivno sprejeli. Posebno je bilo pričevanje predsednika madžarskega Rdečega križa Georga von Habsburga: njegov oče je bil Oton Habsburški, zadnji prestolonaslednik v avstro-ogrskem cesarstvu, ki je bil kot politik dejaven v evropskem parlamentu in v sklopu panevropskega gibanja. Istih načel se drži tudi sin Georg, ki se s svojim političnim delom zavzema za ovrednotenje in zaščito evropskih manjšin. Za zgled mu je dejansko avstro-ogrsko cesarstvo, v katerem je bilo ničkoliko narodnih skupin in veroizpovedi. Zgovoren je podatek, po katerem je bila tedanja državna himna prevedena v 12 jezikov. Sklepni del konference pa je obravnaval pravice manjšin v praksi. Stane Baluh z Urada za narodne manjšine RS in Bahrija Sejfić z Urada za človekove pravice in pravice manjšinskih narodnosti Hrvaške sta analizirala položaj etničnih skupin na lastnem ozemlju. Moderator tega dela konference je bil predstavnik društva Edinost Samo Pahor, ki je v uvodnem posegu ostro ocenil sposobnost italijanske države pri udejanjanju manjšinskih pravic.
Kratka zgodovina panevropske ideje
Panevropa je najstarejša organizacija, ki poziva k združitvi evropskih držav. Panevropska ideja se je izoblikovala leta 1922, ko je Richard Coudenhove Kalergi (avstrijski politik, diplomat in filozof) napisal panevropski manifest, v katerem je pozval vse evropske države k miroljubnim medsebojnim odnosom in k začetku združevanja. Zamisel o združeni Evropi (panevropska ideja) se je tako rodila kot odgovor na prvo svetovno vojno ob ugotovitvi, da je ta s svojim materialnim in duhovnim razdejanjem pripeljala Evropo na rob propada, in ob spoznanju, da je ta vojna posledica nacionalnega egoizma, ki bo nujno pripeljal do novih katastrof svetovnih razsežnosti. Na veliko žalost so se napovedi o novi (drugi) svetovni vojni uresničile. Kalergi je sprevidel, da Evropa v novem svetovnem političnem redu ne bo mogla preživeti, če bo še naprej razdeljena na posamezne države. Združevanje v eno evropsko entiteto je videl kot nujnost, če želi Evropa ostati še naprej ena najpomembnejših svetovnih regij. Njegovo ključno panevropsko vprašanje se je glasilo, ali lahko Evropa v svoji politični in gospodarski razcepljenosti ohrani svoj mir in svojo samostojnost nasproti vzpenjajočim se izvenevropskim svetovnim silam ali pa je prisiljena, da se za rešitev svoje eksistence organizira v zvezo držav. Kalergijeva ideja je dobila prve realpolitične aplikacije po koncu druge svetovne vojne.
IG
Slovensko panevropsko gibanje / Narodne manjšine in evro-sredozemske regije
