Etiopija v mojem srcu

Piše: Špela Pahor

Po nekajkratnem bivanju v tej deželi

Ko sem šla prvič na pot, nisem o Etiopiji vedela prav nič. Prvi dan v Adis Abebi sem bila pretresena ob pogledu na berače, slepe, hrome, otroke, ki ti na ulici skušajo prodati zavojček papirnatih robčkov, te stehtati ali ti očistiti čevlje. Nekega dne mi je sestra v stranski ulici pokazala kup kartona in rekla: “Ponoči tu spodaj spi ena punčka.” Kar streslo me je ob misli, kaj vse bi se ji lahko zgodilo. Drugič mi je pokazala tri male, razcapane otroke. Sedeli so v krogu na tleh in jedli vsak svoj košček kruha. “Vidiš, kako si delijo,” je rekla. Nekega dne sem zagledala deklico, ki je imela na rokah in nogah sandale in se je po vseh štirih in po ritki plazila po cesti. Ime ji je Biteoush in njeno zgodbo lahko preberete v letošnjih šmarnicah. Na vogalu neke zelo prometne ceste sem videla beračiti neko slepo deklico z down sindromom. Tisti teden v Adis Abebi sem komaj zadrževala solze. Zvečer sem se skrila v kapelo in jokala. Po enem tednu sem lahko šla naprej. Prej so bile ceste zaprte zaradi nemirov, v katerih je prišlo tudi do streljanja. Na letališču v Mekelle sem čakala, da me pridejo iskat. Čez prostrano pokrajino je vel veter, mimo je na majhnem konjičku prijezdil neki človek. Objel me je tako močan občutek svobode, da sem si rekla: “To je to.” Šele ko sem se vrnila domov in začela brati knjige o Etiopiji, sem spoznala, da ta dežela ni niti malo svobodna. Videla sem tudi, da večina ljudi živi revno in težko življenje, polno truda za vsakdanje preživetje.

Ko sem prispela na cilj, so me vsi zelo lepo sprejeli, otroci iz sirotišnice in sestre, ki so jo vodile. Tam sem ostala en mesec. Čeprav so bile razmere zelo skromne, se mi je zdelo, kot da sem se znašla v raju. Sestre so zelo lepo skrbele za deklice. Zjutraj so hodile v vrtec ali šolo, popoldan so pisale naloge in se učile. Ob sobotah so pomagale pospravljati in čistiti, potem so se skopale in si naredile nove kitke. Zvečer so vadile pesmi za nedeljsko mašo. Za praznike so prišle na obisk nekdanje varovanke. Res je vladalo pravo družinsko vzdušje in čutiti je bilo medsebojno ljubezen in spoštovanje. Opazila sem, da sestre spremljajo dekleta tudi še potem, ko zapustijo sirotišnico, postanejo študentke, se zaposlijo ali poročijo. Moram povedati, da so katoliške šole v Etiopiji zelo cenjene, in ko se začne vpis, starši, ne glede na veroizpoved, čakajo v vrsti tudi dva dni. Vedo, da bodo njihovi otroci tam pridobili znanje in bodo tudi lepo vzgojeni. Tam so bile še tri prostovoljke, že veteranke. Nekoč sem eni od njih rekla, da kako revne so te deklice in kako skromno živijo. Pa mi je odvrnila: “Če bi bile doma, bi morale delati, nositi vodo in drva nekaj kilometrov daleč, ne bi hodile v šolo in poročili bi jih s trinajstimi leti ali še manj. Ker bi zanosile skoraj še kot otroci, bi lahko umrle na porodu.” Takrat sem spoznala, da imajo te deklice pravzaprav srečo, tudi če so sirote, saj so na varnem pri sestrah v sirotišnici. Zelo me je ganila tudi njihova hvaležnost. Nasploh so se mi zdeli ljudje prijazni in vljudni. Če so še v takih težavah, vedno najprej tebe vprašajo: “Kako si?” in poslušajo odgovor. Ob njihovih vsakdanjih stiskah se naše nadloge zazdijo majhne in nepomembne.

V Etiopijo sem se potem vrnila še dvakrat. Vedno kot prostovoljka v sirotišnici. Ko se je začela pandemija, je vlada ukazala sestram, da morajo vse deklice, če le imajo še kakega sorodnika, poslati domov, zapreti vrtec, šolo in sirotišnico. Do takrat sploh nisem mislila, da je nekaj teh deklic doma iz Tigraja. Sestre so jih morale na skrivaj odpeljati domov, saj je bilo vzdušje že tedaj napeto in so bile celo v nevarnosti, da jih ubijejo. Odkar se je začela vojna in so blokirane, poleg drugega, tudi telekomunikacije in internet, ne vemo o  njih prav nič. Ne vemo, ali so umrle pod ruševinami zaradi bombardiranja, od lakote ali od bolezni kot na sto tisoče drugih otrok, ali so jih ubili ali so bile, Bog ne daj, posiljene kot kakih 200 tisoč deklet in žena v Tigraju. Morda pa so jih vojaki odpeljali neznano kam, v kako koncentracijsko taborišče. Zdi se neverjetno, a tudi to se žal dogaja. Ropanje in napadi na civilno prebivalstvo pa se žal nadaljujejo, kljub podpisu mirovnega sporazuma v Pretorii. Zelo si želim, da se ta vojna čim prej konča in da pomoč do Tigraja pride še pravočasno. Zdaj gre za preživetje skoraj 6 milijonov Tigrajcev.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme