Erika Fornazaric: iz vetra in sanj / di vento e di sogni

Piše: Jadranka Cergol

Knjižna novost pri založbi Goriška Mohorjeva družba

prihajajočem pomladnem jutru, ko nas vabljivo že spremlja vonj prebujajočih se drevesnih cvetov in veter prinaša vonjave sonca in morja, je pri Goriški Mohorjevi družbi zagledala luč sveta sveža in za naš prostor izrazito karakteristična pesniška zbirka Erike Fornazaric iz vetra in sanj / di vento e di sogni. Takih primerov, kot je tovrstna pesniška zbirka, pa ni veliko, pravzaprav mislim, da je to za naš prostor ena izmed redkih dvojezičnih pesniških zbirk, v kateri pesmi niso prevod iz enega jezika v drugega, temveč so vse pesniške izpovedi izvirno napisane v slovenščini ali italijanščini. Zbirka se nam tako predstavi z dvanajstimi razdelki, v katerih se oba jezikovna koda enakomerno in ritmično izmenjujeta in dopolnjujeta v pesniškem izrazju ter tako ustvarjata posebno lirično atmosfero.

Taki primeri so v literarni stroki posebno zanimivi, ker raziskovalci povezujejo izbiro jezika z emocionalnimi vidiki dvojezičnih govorcev. Nekatere raziskave namreč kažejo, da “dvojezični govorci doživljajo večjo čustveno vpletenost, ko se pogovarjajo v svojem prvem jeziku, (…) spet druge raziskave, ki uporabljajo objektivna merila, pa prinašajo nasprotujoče si rezultate” (S. Pertot, Da sistema a simbolo, str. 91). Pri podobnem primeru, in sicer pri pesniku Ivanu Tavčarju, ki svoje poezije piše v treh jezikovnih kodih, je bila že izpostavljena domneva, da so pesmi, ki so napisane v italijanskem jeziku, nekoliko bolj melanholične, ker v njih izpoveduje brezizhodnost, notranjo disharmoničnost, v poezijah, napisanih v slovenskem jeziku, pa pesnik odgovarja na praznino in temo z večjim zanosom in energijo.

Podobna težnja izhaja tudi iz pesniške izpovedi Erike Fornazaric. Če na primer primerjamo dve uvodni poeziji k dvema sklopoma s sličnim naslovom (Spet tema prisede in Scende la sera), lahko opazimo podobnosti tudi v vsebini, razpoloženje obeh poezij pa je drugačno: “Spet tema prisede / spet diham obup / v prsih že čutim / razpoke // Žalost / skrijem za veke / le v kotičku zasije / kadar sama / se v luno zazrem” ali pa v italijanščini “Scende la sera / e parlo alle stelle / come fossi tu / come fossi qui // Ed è una preghiera / ed è un lamento / ed è solitudine immensa.” Zdi se, da v italijanskih pesmih prevladuje občutek osamljenosti, melanholije, brezizhodnosti, iz katere nikakor ne posijejo žarki upanja ali sanj, medtem ko so v poeziji, napisani v slovenščini, vendarle občasno zaznavni.

Sicer pa se v svoji vsebini pesmi izmenjujejo z enakomernim ritmom vetra in morja, vstajanja in padanja, iskanja smisla in prepuščanja melanholiji in otožnosti, ki jih kot skoraj nevidna tančica spremljajo mirne sanje, sanje kot šepet upanja in žarek svetlobe. Ti občutki so tu pa tam povezani tudi s slikami iz narave in z odtenki tega, kar predstavlja pesnico: “rdeče – čista kri / črno – gluha noč / zeleno – divja narava / rjavo – prava ljubezen / in belo – neoskrunjeno”, vse te barvne podobe pa povezujejo “zemlja / burja / sneg / brezno / tema / korenina”, kot piše v uvodni poeziji Moji odtenki. Prvi sklop zaključuje ponovno refleksivna podoba o lepih sanjah s pravljičnimi liki palčka, mavrične steze, čarovnika s klobukom, vile in zmaja, oblečene miške, zlatih čeveljčkov, ljubezni in raja. Iz te pravljične dimenzije se pesnica nato potopi v ‚brezna‘ – abissi, kjer “sospesa sul bordo del dubbio / tra il vero che strazia / di sogni inevasi / e il finto / a colmare il divario” sama lebdi nekje v neki vmesni atmosferi, kjer po eni strani ne zasluti in zazna svetlobe, po drugi pa se nikakor ne more popolnoma prepustiti malodušju in brezizhodnosti, ko “samo / ko zamižim / se luč prižge / samo / kadar se uprem / se duša oglasi”.    

V tem nenehnem valovanju čustvenega nihanja in iskanju utehe se pesnica najraje preda sanjam (sedaj raje sanjam / obup svoj prikrivam / ker vem / da ti  nisem / kar meni si ti), ki se (zanimivo!) pogosteje pojavljajo v pesmih, napisanih v slovenskem jeziku, kar nakazujejo že prvi verzi v uvodnem sklopu: “Ko bom spet / nehala sanjati / bom spet / umrla”; v pesmih, napisanih v italijanskem jeziku, pa izstopa motiv vetra, kateremu je posvečen celoten sklop Di vento e d’altro, v katerem se avtoričino doživljanje vetra giblje med različničnimi silnicami notranjega čutenja: “abbracci il vento / ti devi stordire / lasciarti e lasciare andare” ali pa “Soltanto il vento / mi parla di te / mi accarezza con le tue mani // D‘estate sei il vento / che graffia le labbra … Ma il vento d‘inverno / è quello che attendo”.

Pesniško zbirko spremlja uvodna beseda prof. Neve Zaghet, ki prav tako poudarja lahkotno in prepričljivo prehajanje avtoričine izpovedi iz enega v drugi jezikovni kod. Ob tem se Zaghetova posveča še opisu nekaterih literarnih toposov, kot npr. opažanje, da ima trpljenje dvojni obraz, ki povzroča bolečino, a “obenem vzbuja silovita čustva, da se s tem enači z življenjem samim”.

S svojim pesniškim prvencem je Erika Fornazaric stopila na svojevrstno umetniško pot, na kateri se prosto giblje tako v slovenskem kot italijanskem izrazju. Z njim se uvršča v širšo mednarodno bero dvojezičnih piscev, ki so izjemno značilen pojav za območja kulturnega stikanja in prepletanja. Tako kot se prepletata oba tu prisotna jezika, se v njenih poezijah prepletajo in izmenjujejo valoviti čustveni vzgibi, melanholija in ljubeče razpoloženje, občutek brezizhodnosti in iskrice sreče, grenke pravljice in odtenki različnih barvnih zaznav, skratka dinamična gibljivost pesniških nians, ki so stkane iz vetra in sanj. 

.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme