Erasmus v času koronavirusa

Ko smo v ponedeljek, 9. marca, slišali, da so v Madridu odredili zaprtje izobraževalnih ustanov zaradi koronavirusa, smo samo tisti študentje, ki smo tako ali drugače povezani z Italijo, zaslutili, da tudi v Španiji prihaja do strogih ukrepov. Ostali so razmišljali enako kot večina Italijanov konec februarja: da so tovrstni ukrepi pretirani, saj virus tako ali tako za večino ljudi ni nevaren, in torej nima smisla, da zaradi njega odpovedujemo potovanja ali zabave. Tako mišljenje je seveda pripomoglo k odredbi karantene, ki velja za celotno območje Španije.
V soboto zvečer sem z nabito polnim kovčkom stopila na prazno granadsko ulico. Nisem se odpravljala na vlak ali na letališče, kot je to pred mano storilo veliko tujih študentov; marsikdo je ob izbruhu pandemije prekinil izmenjavo, nekatere so celo oblasti njihovih držav prisilile v to. Jaz pa sem svoje stanovanje zapustila zato, da mi karantene ne bi bilo treba preživeti v popolni osami. Prijatelj, ki se je tako kot jaz zaradi pandemije koronavirusa moral posloviti od nekaterih sostanovalcev, mi je odstopil eno od praznih sob.
Najprej sem nameravala poklicati taksi – a misel, da bom naslednjih nekaj tednov preživela zaprta v stanovanju, me je pripravila do tega, da sem se kljub prtljagi raje odločila za sprehod skozi središče mesta. Ulice sicer niso bile popolnoma prazne – tu pa tam je mimo pripeljal kak avtomobil, na drugi strani ceste sem opazila nekaj sprehajalcev psov – a ljudi je bilo premalo, da bi bila v nevarnosti, da se (ali jih) okužim.
Odločitve, da se še zadnjič (ta mesec) v miru sprehodim po mestu, ki mi je po skoraj dveh mesecih že dokaj domače, nisem obžalovala; vendar me je med potjo prevzel občutek globoke otožnosti. Šla sem mimo bara, kjer smo pred komaj tednom dni večerjali tipične tapas – bil je zaprt. Malo naprej sem lahko videla pub, v katerem sem prvič srečala večino svojih prijateljev – tudi ta je sameval v temi. Sprehodila sem se tudi mimo svoje najljubše prodajalne kebaba; a simpatičnega prodajalca, ki mi je vsakič z nasmehom in vedno pripravljeno šalo pripravil slasten durum, seveda ni bilo od nikoder.
Blok, v katerem bom preživela naslednjih nekaj tednov, stoji na ulici, ki je znana kot samo središče t. i. movide: na njej se v številnih barih in nočnih lokalih vsak večer zbirajo množice mladih. A zdaj mi gotovo ne bo treba skrbeti, da zaradi hrupa z ulice ne bi mogla spati.
V dobrih dvajsetih minutah, kolikor sem rabila, da sem prišla do novega stanovanja, sem bolj kot kadarkoli prej začutila, od česa se zaradi višje sile poslavljam. Pomislila sem na vse nove ljudi, ki sem jih spoznala in so mi v zadnjem mesecu prirasli k srcu. Marsikdo se je že vrnil v domovino in ga ne bom nikoli več srečala; za nekatere sploh ne vem, ali so še v Granadi in ali je z njimi vse v redu. Virus je prišel in ni počakal, da se poslovimo, ni ga zanimalo, ali smo pripravljeni na novo preizkušnjo.
Karantena sama po sebi sploh ne bo tako grozna izkušnja: v današnjem svetu, kjer nam res nič ne manjka, kjer se lahko s svojih udobnih domov brez težav povežemo s celim svetom in imamo celo vrsto kratkočasnih pripomočkov na dosegu roke, našega bivanja ni pretežko omejiti med nekaj sten. Ta izkušnja bi za človeštvo lahko bila pozitivna, morda celo potrebna: naučila nas bo solidarnosti, medsebojne pomoči. Naučila nas bo poskrbeti zase, se znati ustaviti, razmišljati, spoznati drug drugega.
A ta izkušnja je zame in za tisoče drugih študentov, ki se trenutno – ali so se do pred kratkim – nahajajo v tujini, kljub vsemu boleča. Nič hudega ni, če se moramo za nekaj mesecev zadržati doma: toda to so ravno tisti meseci, v katerih naj bi mi spoznali ves svet, se podali v pustolovščine, ki si jih v navadnih pogojih ne bi upali privoščiti. Z odhodom na izmenjavo so se marsikomu izpolnile dolgoletne sanje – te sanje pa so se zdaj razblinile.
Težko je sprejeti karanteno; vem, da je bilo težko tudi vsem tistim, ki so v domačem zamejstvu, v krogu družine. A misel na to, da s tem rešujemo življenje sočloveku, pomaga. Pomaga pa tudi to, da v tej usodi nismo sami.
Ne nazadnje pa nas bo morda tudi izkušnja bivanja v karanteni z drugimi mednarodnimi študenti prav tako obogatila, kot bi nas klasična izmenjava, če ne celo bolj: vezi, ki jih bomo spletli v teh tednih skupnega preživljanja karantene, bodo zagotovo nekaj edinstvenega, nekaj, kar bo zaznamovalo letošnjo generacijo Erasmus.

Piše Mojca Petaros: Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (2)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme