Enotna valuta potrebuje centralizirano gospodarsko politiko

Piše: Mitja Stefančič

Pogovor / Andrea Terzi, italijanski ekonomist

Andrea Terzi je profesor na švicarski Franklin University v Luganu, kjer predava makroekonomijo, monetarno  ekonomijo, finance in mednarodno ekonomijo. Objavil je številne članke in prispevke v evropskih in ameriških znanstvenih revijah, kot so Cambridge Journal of Economics, Journal of Post Keynesian Economics, Economie Appliquée. Je tudi avtor številnih zanimivih knjig, ki obravnavajo razne ekonomske in finančne problematike. Postavili smo mu nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovoril.

Spregovorili bi o vlogi, ki jo v evropskem gospodarstvu ima evro. Zakaj je skupna valuta tako pomembna?

V nasprotju z razlago, ki jo ponuja t. i. “monetaristična” teorija, zgodovinski pomen oblikovanja skupne evropske valute ne gre iskati izključno v prednostih, ki jih zagotavljajo odprava negotovosti menjalnega tečaja, zmanjšanje transakcijskih stroškov in spodbujanje tržnega gospodarstva. Nedvomno gre za pomembne prednosti, vendar same ne morejo upravičiti sprejetja enotne valute. Po mojem je pomembnejši vidik ta, da valute niso le instrumentalno plačilno sredstvo. So izraz politične moči oz. želje po vzpostavitvi enotnega sistema. Uvedba evra je pomenila velik korak k višji stopnji politične unije v Evropi.

To hkrati pojasnjuje, zakaj je evro že dolgo let nedokončan projekt. Evropska politika se dolgo let ni dovolj zavzemala za močnejšo politično unijo. Potrebovali smo skorajšnji propad enotne valute leta 2012, da je Evropska centralna banka spremenila svoj pristop. Pandemija covida-19 pa je upravičila prvotni načrt za vsesplošno oživitev Evrope in najobsežnejšo izdajo finančnih sredstev na skupnostni ravni ter evropskih obveznic doslej.

Kakšna je vaša zdajšnja ocena za Italijo – eno od držav, ki so bile najbolj izpostavljene posledicam finančne krize med letoma 2007 in 2009?

Italija je doživela še posebej izrazito krizo med recesijo evro območja, ki jo je delno tudi sama povzročila med letoma 2011–2012. Med uvedbo enotne valute in svetovno finančno krizo je bilo stanje evro območja očitno odvisno od potencialno destabilizirajoče mešanice tistih držav, ki so na eni strani podpirale domačo potrošnjo, na drugi strani pa držav, ki so si prizadevale za prodajo in izvažanje v tujino. To krhko ravnotežje se je kmalu porušilo ob pojavu mednarodne gospodarske krize. To je bilo neizbežno.

Težko bi ocenil, ali smo se na evropski ravni naučili lekcije, ki nas opozarja, da enotna valuta potrebuje centralizirano gospodarsko politiko, in spoznali, da lahko zaščita samostojnosti držav precej prispeva k morebitnemu razdoru unije. Kot je dejal Benjamin Franklin ob razglasitvi ameriške deklaracije o neodvisnosti: “Vsi moramo držati skupaj, sicer bomo vsi pristali ločeno”.

Za Italijo bo torej marsikaj odvisno od razvoja evropskega fiskalnega usklajevanja in gospodarskega povezovanja. Kot vse ostale članice evra tudi Italija potrebuje stabilen makroekonomski okvir, ki ga lahko zagotovijo le institucije Evropske unije. To je pogoj za reševanje že znanih strukturnih problemov Italije. Da bi te težave rešili, potrebujemo zlasti močnejšo državo in učinkovito strategijo za dolgoročni naložbeni načrt in industrijsko politiko; učinkovitejši sistem obdavčitve; ukrepe za zmanjševanje družbene neenakosti; nenazadnje pa tudi večjo učinkovitost tako sodnega kot javnega upravnega sistema.

Končal bi z vprašanjem o javnem dolgu: ali je italijanski javni dolg vzdržen?

Vzdržnost javnega dolga v vseh evropskih državah, ne le v Italiji, lahko ocenimo na osnovi dveh elementov: a) problema financiranja in b) tveganja za inflacijo. Kot so trdili vsi večji ekonomisti, od Paula Samuelsona do Miltona Friedmana, je lahko vprašanje financiranja problematično predvsem za lokalne vlade, ki morajo spoštovati uveljavljena pravila na politični ravni. Če podrobneje proučimo obdobje zadnjih desetih let, opazimo, da so se mnenja glede vprašanja financiranja italijanske vlade močno spremenila. Največkrat je to odvisno od političnega pristopa Evropske centralne banke in uveljavljanja fiskalnih pravil unije, ne glede na razmerje med dolgom in BDP v Italiji.

Če se bodo fiskalna pravila v Evropski uniji korenito spremenila, se bo tudi sprostil oz. zmanjšal pritisk na področju financiranja.

Kar imajo ekonomisti v mislih, ko razpravljajo o fiskalni vzdržnosti državnega dolga, je njegova potencialna grožnja za inflacijo, čeprav si glede vzrokov inflacije niso edini.

Menim, da bi morali opustiti stališče, da centralna banka, ki “monetizira” dolg, na ta način neizbežno ustvarja inflacijo. Politika t. i. “kvantitativnega sproščanja” (ang. quantitative easing) je dokazala, kako je premestitev dolga iz zasebnih portfeljev na bilanco ECB omogočila ohranitev nizkih obrestnih mer in na ta način dvignila cene finančnih in realnih sredstev. Pri tem pa ni sprožila inflacije oz. splošnega povišanja cen. Inflacija se namreč ni povečala, dokler ni prišlo do strukturnih gospodarskih sprememb, ki jih je povzročila pandemija.

Primanjkljaj državne porabe je lahko inflacijski, a to le v primeru, ko sama država prispeva k inflaciji z nereguliranim dvigom cen. Pri tem bi poudaril pomen kakovosti državne porabe, ki je pomembnejša od obsega primanjkljaja ali dolga.

Hvala za poučen pogovor!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme