Enajst mesecev in pol žitne kave

Piše: Jadranka Cergol

Romaneskni prvenec Primoža Sturmana

Odpiranje in zapiranje kaluone na domačem borjaču predstavlja eno od osrednjih tematskih motivov romanesknega prvenca Primoža Sturmana Enajst mesecev in pol žitne kave, ki je pred nekaj meseci izšla pri mariborski založi Litera: ko so vrata na borjač odprta, se protagonist postavlja v odnos z ljudmi in družbo, ko pa se zaprejo, se tudi junak zapre v svoj svet, reflektivno zazrt v svoje notranje doživljanje.

Roman je osredinjen na literarni lik Lorenza Taccardija, sina mešanega zakona, ki se je po končani srednji šoli s slovenskim učnim jezikom odločil za nadaljevanje šolanja v italijanskem učnem jeziku. Protagonista srečamo že v odrasli dobi, zaposlen je kot profesor italijanskega jezika in književnosti na italijanskem liceju v Trstu, v času fabulativnega dogajanja razvija svoje ljubezensko razmerje s sodelavko, profesorico Anno Calligaris, največja sprememba, za katero pa se Lorenzo odloči, je nakup stare domačije na slovenskem Krasu. V ta pripovedni okvir vnaša nato avtor različne situacije, dogodke, razmišljanja, doživetja. V prvi vrsti gre tu za dihotomijo med mestom in podeželjem: Lorenzo je odraščal v mestnem središču, odloči pa se za odklop iz njega, v romanu je sicer težko razbrati motivacijo, ki ga je privedla do te odločitve. Nasploh je iz junaka težko dognati njegove vzgibe, njegove misli ali čustva. Gre za večinoma precej linearnega junaka, ki ne doživlja izrazitega razvoja razen v določenih trenutkih, ko z odločnostjo nastopi v bran svojim idejam in idealom. Prva velika sprememba, za katero se odloči, je selitev na Kras, drugi dogodek, ki pretrese njegov vsakdan, pa je ostrejši spor, ki se zaključi s pretepom, do katerega pride med večernim druženjem na vasi. Po tem dogodku Lorenzo sklene odločneje vzeti v roke svojo usodo, prepusti se ljubezenskemu razmerju z Anno in izraziteje seže po urejevanju domačije na Krasu.

Sicer pa gre v romanu še za veliko drugih tematik, ki se kot rdeča nit pletejo v številnih pogovorih in redkejših dogodkih. Med temi izstopa Lorenzov beg na podeželje, kjer se oddalji od mestnega vrveža in zaživi tak vsakdan, da se z veseljem prepusti naravnejšemu toku z vsakodnevnimi kmečkimi opravili, s preprostim druženjem z vaškimi možmi ob kozarcu rdečega ali belega, s sajenjem krompirja in simbolnim čiščenjem gozdnih poti. Razdvojenost med mestnim življenjem, ki pa mu nenazadnje prinaša vsakodnevni kruh, in bolj umirjenim in človeku prikladnim podeželskim življenjem simbolizira odpiranje in zapiranje kaluone: ko Lorenzo za sabo zapre kaluono, se obenem tudi zapre v svojo samoto in linearnost ter ne dovoli nikomur, da ga zmoti, ne vaščani ne Annini telefonski klici ne drugi obiskovalci. Ko pa se vrata kaluone odprejo, potem Lorenzo zapusti svojo samoto in se prepusti toku dogajanja. V večjem delu romana se protagonist dejansko prepušča zunanjim dogodkom, jih sprejme, jih sam ne vodi; gre bolj za zunanjega opazovalca, ki sledi doživljanju časa in prostora ter ga od zunaj komentira.

Druga rdeča nit, ki se plete v romanu, je tudi identitetno vprašanje kot značilnost obmejne literarne produkcije. Lorenzo je sin mešanega zakona, ki se je ob prehodu iz srednje na višjo šolo odločil za italijansko gimnazijo in nato postal profesor italijanščine. Svojih slovenskih korenin pa ne zanika, nasprotno, poskuša na določen način obračunati s svojo izbiro, ki ni niti povsem premišljena, s tem da se slovenskemu človeku ponovno približa tako v vsakdanjem vaškem življenju kot tudi z branjem slovenskih literarnih del. Nacionalno vprašanje je torej v romanu dejansko izpostavljeno, ni pa problematizirano: nanj gleda avtor verjetno bolj neobremenjeno, kot pa je to bilo značilno za pretekle generacije, sprejema večplastnost identitete in poskuša z njo sobivati.

V pripovednem jeziku izstopa v romanu tudi literarni poskus, da bi avtor zgodbo pripovedoval z različnih zornih kotov. Ne gre sicer za absolutno novost, ker so že drugi avtorji poskusno segli na to področje, pri Sturmanu pa so ti preskoki zaznamovani samo z eno prazno vrstico in zato je bralcu težje razbrati prehod iz prvoosebnega v tretjeosebnega pripovedovalca ali obratno. Gre vsekakor za zanimivo inovacijo, ki pa bi potrebovala verjetno kako izrazitejše grafično sredstvo, da bi bila bralcu lažje razumljiva.

Roman Enajst mesecev in pol žitne kave se tako predstavi kot roman pomembnih in globokih dihotomij, ki ustvarjajo v protagonistu in posledično v bralcu kar nekaj dilem in mešanih občutkov, predvsem ko se raznorazne dihotomije med sabo mešajo in nadgrajujejo. Avtorju pa je tudi uspelo postaviti ločnico med raznimi platmi Lorenzovega življenja, posebno ko se ob koncu odloči, da pusti kaluono odprto, sam pa se odpravi v gozd z motorko in se “spet znajde v samoti. Samoti, ki je bila tokrat brez tišine”.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme