“Ena najlepših plati mojega poklica je delo z ljudmi”

Piše: Danijel Devetak

Marko Čavdek, po rodu iz Sovodenj ob Soči, ima v ulici Duca d’Aosta v Gorici, nedaleč od mestnega središča, v širši okolici znano in uveljavljeno drogerijo, ki ima za sabo kar dolgo zgodbo. Povabili smo ga pred mikrofon.

Kdaj se je vse začelo?

Začelo se je 1. aprila 1967, ko so moji starši odkupili staro goriško drogerijo Leghissa. Oče je prevzel in nadaljeval dejavnost, ki je tam menda obstajala že v 20. letih prejšnjega stoletja. Spominjam se, da je kdaj pa kdaj še pred desetimi leti kdo stopil v trgovino in spraševal po drogeriji Leghissa.

Dolga leta je bila trgovina vezana prav na lik tvojega očeta, ki je bil na Goriškem poznan trgovec.

Do leta 1967 je vozil tovornjake, bil je avtoprevoznik. Krožil je po Evropi, še največ po državah nekdanje Jugoslavije. Doma je rad pripovedoval o dolgih poteh, snegu, volkovih itd. Rad se je šalil, tako da velikokrat nismo vedeli, ali je to, kar je pravil, res ali pa ne. Da bi bil po poroki bolj prisoten doma, je odkupil trgovino v Gorici. Za ta poklic takrat ni bila potrebna kdove kakšna formacija; si pač prodajal, kar si imel. Do leta 1992 je bil lastnik, nato smo ustanovili družinsko podjetje in počasi se je umaknil. Stvari so se namreč kmalu začele korenito spreminjati, val velike distribucije je začel odžirati delo takim dejavnostim in potrebno je bilo si izmisliti kaj novega. Zato smo se začeli specializirati v barvah.

V trgovini je gotovo dragocena navzočnost tvoje mame.

Mama je prisotna v trgovini od vsega začetka, od leta 1967. Zaradi dolgih let neprekinjenega dela je predlanskim postala vitez dela. Na trgovino je seveda zelo navezana, delo ji je všeč in mu je predana. Z veseljem dela bodisi v uradu kot za pultom.

Od kdaj pa v trgovini

delaš ti?

V trgovini sem začel delati, ko sem bil star 16 let. Najprej sem delal poleti, ko ni bilo pouka, ko so vrstniki hodili pohajat … Pri 17 letih so me starši vpisali in sem začel delati kot odvisen delavec. Ko sem leta 1992 odslužil vojaščino, sem se odločil za to pot in aktivno stopil v družinsko podjetje. Ko se je oče umaknil, sva v podjetju ostala mama in jaz.

Kako gledaš na razvoj vaše družinske trgovine od trenutka, ko si v njej začel delati, pa do danes? Katere so bile največje spremembe?

Že v 70. letih so se na tržišču pojavili različni tipi avtomobilskih barv. Moj oče je v tem uvidel priložnost in je bil eden prvih, ki so že takrat kupili stroj za mešanje barv. Prodaja je dobro stekla, posebno s kupci iz jugoslovanskih držav, in za izjemno uspešnost prodaje teh barv, ki so bile takrat vezane na avtomobilsko hišo Fiat, je bil moj oče tudi nagrajen. V našem sektorju so barve pomenile pomembno revolucijo. Prodajalci avtomobilov so tedaj, v letih vedno večjega blagostanja, razumeli, da je tudi barva pomemben dejavnik pri izbiri in prodaji avtomobila. Življenjski standard se je zvišal in ljudje so želeli izbirati po svojem okusu. Do pomembnih sprememb je privedla tudi tehnologija: prej smo imeli na razpolago približno deset tonov barv, pa naj je šlo za barvanje hiše, kovin, lesa itd. Potem so se pojavili mešalniki za barve, s katerimi lahko ustvariš neskončno nians barv, poleg tega pa imaš v trgovini dosti manj zalog. Če si prej imel 20 tonov barv, si moral imeti 20 embalaž različnih velikosti, potem pa je bilo dovolj imeti osnovo, ki si ji dodal barvilo. Od 90. let dalje smo – tudi na mojo pobudo – kupili več mešalnikov, trenutno jih uporabljamo štiri. Eden je za avtomobilske barve, drugi za industrijo, kovine in les, tretji za stene, na vodo, četrti pa ima kombiniran sistem in je primeren za vse uporabe. Vse to deluje elektronsko, je računalniško vodeno. Klient nam pove, kakšno barvo hoče in za kaj, s spektrofotometrom ugotovimo, katero kodo ima barva, in prek računalnika mu jo z mešalnikom pripravimo.

Računalniki so pospešili tudi nabavne postopke: v skladišču hranimo najnujnejše, vsak teden naročimo, kar rabimo, in v trgovino pride v dveh oz. treh dneh. Dobavitelje imamo po vsej Italiji, v glavnem v Trivenetu in Lombardiji, na splošno od Rima gor. Dobava je zelo hitra, pogosto prejemamo celo prej to, kar prihaja od bolj daleč.

Pomembna sprememba je bila tudi padec meje. V prvem trenutku je bilo za nas bolje, kmalu pa se se v Sloveniji razvili podjetja in trgovine, podobne naši. A mi imamo tradicijo, zlasti zasebniki nas dobro poznajo, zato še vedno prihajajo k nam in ne iščejo drugih. Sicer pa je v nekem smislu Nova Gorica bolj živa od Gorice: v industrijski coni se marsikaj dogaja, tam še vedno prodajam različnim obratom, npr. uveljavljenemu podjetju, ki skrbi za proizvodnjo svetil, inženiring in opremo objektov, ali podjetju, ki barva italijanske šolske stole; prodajamo pa tudi podjetjem, ki občasno skrbijo za različna vzdrževalna dela strojev ali skladišč. Na slovenski strani se marsikaj dogaja, pri nas pa so mnogi zaprli dejavnosti in novih ni.

Imaš več klientov med zasebniki ali podjetji?

Med klienti je približno 30% slovenskih in 70% italijanskih podjetij, zasebnikov pa pol in pol. Slovenski prihajajo celo iz Ljubljane in Bovca, v Italiji iz vse Goriške, od Krmina prek Krasa do Tržiča, nekaj tudi iz Trsta.

To, kar znaš, je vse sad dela ob tvojem očetu in dolgoletnih izkušenj ali si se za kakšen vidik tega dela tudi kako formiral?

Glavnino sem pridobil z izkušnjo. Do 90. let je veljala izključno ta, kasneje so zlasti dobavitelji spodbudili formacijo, ki je namenjena v prvi vrsti končnim uporabnikom barv; pri tem pa se veliko naučimo tudi mi. Danes je formacija pomembna – še bolj kot v prodaji – za to, kako se material uporablja. Podjetja, ki proizvajajo barve, dajejo nam in klientom možnost take formacije. Srečanja včasih obiskujem tudi sam, vsakokrat se naučim česa novega. Srečujem ljudi iz vse Italije, delimo si informacije in izkušnje, med sabo si tudi pomagamo.

V Gorici je bilo do pred nekaj leti kar nekaj drogerij. Ste menda ostali edini?

Drogerij, kakršne so bile nekdaj, ni več, so izumrle. V preteklosti si v drogeriji našel v bistvu vse razen jestvin, tudi čaj, poper, zeliščarstvo, detergente in čistila, parfume, semena itd. Danes najdemo, kar potrebujemo, v marketih, kjer je tudi več izbire in cene so nižje, nihče pa ti ne more svetovati, kaj je najbolje zate. Po ena tradicionalna drogerija je še v Trstu in Vidmu. Moja trgovina nosi še vedno naziv “drogerija”, še prodajamo kaj tipičnega, kar se je prodajalo v drogeriji, “na kilo”. Zaradi zakonov to ni več možno, vse mora biti prepakirano. Mi ne prodajamo čistil, ki se najdejo v marketih, izbiramo bolj profesionalne in specifične izdelke; poleg tega lahko strankam povemo kaj več od tega, kar lahko najdejo na etiketi.

V Gorici je bilo v preteklosti veliko drogerij: ne nazadnje zato, ker je Gorica ležala blizu meje z Jugoslavijo, kjer podobnih trgovin ni bilo. Znane drogerije so imeli Rovis, Degenhardt, Grendene, Bezzi, Gottard, De Simone, Cocianni itd.

Mi smo preživeli z barvami; ko bi tega ne bilo, res ne vem, če bi osebno ostal v trgovini. Svet barv mi je všeč, rad sem se specializiral. Ena najlepših plati mojega poklica pa je gotovo delo z ljudmi: ni vedno lahko, posebno v teh časih, ko so vsi živčni in jezni. Z lepo besedo in nasmehom, če ga kupec le sprejme, mu skušam “popraviti” dan. Sem pač šel po tatu, on je vedno imel rad družbo. Sicer pa ugotavljam, da so ljudje vedno bolj zahtevni: 20-30-letniki, ki so zrasli z internetom, prihajajo v trgovino in mislijo, da vse vedo … Malo tudi poslušam, potem pa skušam vljudno dopovedati, da svoj poklic opravljam 30 let, zato naj prisluhnejo tudi meni. Na internetu lahko namreč kdorkoli objavi karkoli o čemerkoli.

Koliko uslužbencev imaš?

V glavnem smo v trgovini vedno štirje, mama, jaz in dva uslužbenca; ko je bil tudi tata, smo bili v petih. Že veliko let je z nami Jurij Kovic, nekaj let pa je tu nečak Štefan. Imeli smo tudi nekaj vajencev, ki so prišli in odšli.

V trgovini prodajaš in imaš stike s kupci. Kot gospodar pa imaš gotovo tudi dosti drugih obveznosti. Katere ti jemljejo največ časa in energij?

Gotovo so najbolj zapletene in “antipatične” birokratske zadeve, rad bi jim posvečal najmanj energij, in vendar so nujne. Dobro je, da zaradi razvoja bančnega sistema skoraj ni več potrebno hoditi v banke, marsikaj delamo prek računalnika. Še vedno imam najraje fizična dela in stik s klienti; za svetovanja tudi veliko hodim po gradbiščih.

Do katerih sprememb je prišlo pri vas zaradi zdravstvene krize v zadnjem letu, od marca 2020 do danes?

Zaradi prodaje detergentov bi spomladi lahko tudi ostali odprti, a v vzdušju negotovosti smo tudi mi zaprli tri tedne. Uslužbenci so bili v dopolnilni blagajni, jaz sem delal po telefonu. V družini sem bil edini, ki sem odhajal z doma, zjutraj sem šel ven in se vračal zvečer. Bil je zanimiv čas: ko sem prišel med ljudi, so bili veseli. Prinesel sem jim npr. barve za pleskanje ipd., čemur so se tedaj mnogi posvečali. Čas je bil primeren za številna dela v hiši ali na vrtovih. Na italijanski strani sem tedaj veliko prodal, zmanjkali pa so kupci iz Slovenije. Isto velja zaradi zaprtja meje od jeseni dalje, ko slovenskih zasebnikov sploh ne vidim.

Prodajali smo tudi zaščitna sredstva, maske, rokavice itd. Cene so skakale kot na borzi: danes si kaj kupil za 10, jutri za 3, dan kasneje za 12, kot je bilo povpraševanje. Če si kupil za 10, tega potem ne moreš prodati za 5, ampak vsaj za 12. Nekaj dni, preden je premier Conte izjavil, da bodo maske stale 50 centov, sem jih nakupil po 60 centov … Politika se s trgovci ni obnašala vedno korektno.

Bo letos spomladi še kdo kaj pleskal?

Lani gotovo niso vsi naredili vsega. Proizvajalci barv so imeli zelo pozitivno leto. Tudi dobavitelji se zdaj sprašujejo, kakšno bo letošnje leto. Bomo videli. Osebno sem optimist. Upam le, da čim prej odprejo državne meje.

Si v preteklem letu utrpel dosti škode?

Upravitelji barov in javnih lokalov so gotovo utrpeli dosti hujše posledice. Nekaj manj prometa smo gotovo imeli, a kriza nas ni ogrozila. Ko bi meje ne bile zaprte, bi po mojem bili v plusu.

Si prisoten na internetu?

Za zdaj še ne, a mislim, da je to izziv, ki me čaka v prihodnje. Pred kratkim sem izvedel, da se je spletna prodaja barv v prejšnjem letu zvišala za 20%. V naslednjih letih naj bi se zvišala še za dodatnih 60%. Za tak korak pa je treba biti dobro pripravljeni.

Kaj pa tvoji štirje otroci? Kažejo kaj zanimanja za družinsko dejavnost?

Včasih tudi kaj pomagajo, a nikdar jih nisem v to silil. Če bodo želeli priti zraven, bom vesel, pripravljen sem jih uvesti v poklic. Želim pa, da bi se čutili svobodne. Ta svet se zelo hitro razvija in spreminja, skušam živeti umirjeno, iz leta v leto.

Kdor te pozna, ve, da si pravi mož na pravem mestu. Zakaj ti je ta poklic všeč?

Kar se tiče profesionalnosti, se rad učim vsak dan. Mislim, da nikdar ne bom znal vsega. Današnjim mladim po mojem manjka prav pripravljenost poslušati. Kdor najde nekaj informacij na internetu, še ne more znati vsega. Ne moreš zaupati bolj spletu kot pa človeku za pultom! Mladi imajo težave v medosebnih odnosih, skoraj se zdi, da se jih bojijo in se jim izogibajo.

Jaz sem “zaljubljen” v ljudi: rad spoznavam nove osebe, rad gojim medosebne odnose in skušam na prvi pogled razumeti človeka, ki ga imam pred sabo. Mnogi to cenijo. Če kdo stopi v trgovino jezen in slabe volje, pa mi uspe kaj narediti, da iz nje izstopi boljše volje, sem zadovoljen. Kdor me pozna, ve, da sem tak. Saj ni vedno lahko: ljudje smo različni. Prav to pa mi je všeč in za to rad dam svojo dušo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme