Elena Cerkvenič: Sono schizofrenica e amo la mia follia - recenzija knjige
Izjemno pogumno in čustveno dejanje: tako bi lahko definirali izid pripovedi, ki jo je Elena Cerkvenič pred kratkim izdala pri milanski založbi Meltemi. Gre za izsek iz dnevniških zapisov, v katerih avtorica z veliko spontanostjo, odkritosrčnostjo, občutljivostjo, a obenem z izredno odločnostjo opiše svojo bolezen, ki je tako nepričakovano kot tudi z veliko krutostjo vdrla v njen življenjski vsakdan in ji spremenila njene načrte, sanje, ambicije. “Dobro se spomnim. Blaznost me je doletela nenadoma, v začetku devetdesetih let, ko sem bila v Nemčiji, v Münchnu. Takrat sem bila profesorica nemškega jezika in v Münchnu sem obiskovala izpopolnjevalni tečaj. Bila sem poročena, diplomirala sem iz jezikov z najvišjo oceno, v šoli sem sprejemala nadomeščanja za svoj predmet, zrla sem v svojo bodočnost, polno sanj, poklicnih ambicij in velike motivacije za zgodovinsko in literarno raziskovanje. (…) Prav v Münchnu naj bi poglobila svoje raziskovanje. V Münchnu pa sem naletela na blaznost in vse moje sanje, želje, ambicije in načrti so se nenadoma razblinili kot milni mehurček.” Avtorici je bila diagnosticirana takrat še zelo stigmatizirana duševna bolezen: shizofrenija. Elena Cerkevnič opisuje svojo zbeganost, tesnobo in brezup, ki so jo doleteli v tujem mestu, med tujimi ljudmi in ji odvzeli vsakršno dostojanstvo: “Popolna praznina! Nečloveška praznina, ki odvzame vse, kar imaš, in vse, kar si!” S temi besedami se Elena po mnogih letih spominja in podoživlja tiste tesnobne dni.
Dnevniških zapisi zaobjemajo sicer krajše obdobje med marcem in avgustom v letu 2022 in se zaključijo z zadnjim dnem v marcu leta 2023. Spodbudo za deljenje svojih spominov je avtorica dobila v številnih skupnostih, v katere je Cerkveničeva vključena in v katerih ohranja željo po kulturni in človeški izmenjavi izkušenj. S svojo izpovedjo želi predvsem izzvati odprti dialog in opozoriti na nujnost pripovedovanja o tesnobi, ki jo doživljajo ljudje z duševnimi motnjami, ter tako ustvarjati most med tistimi, ki to bolezen živijo, in tistimi, ki jo spoznavajo prek različnih pripovedi o njej. Ni slučaj, da je to prva knjiga, ki je izšla v zbirki La Collana 180 – Archivio critico della salute mentale, ki jo vodi tržaški psihiater Peppe Dell’Acqua in z njo želi širiti znanje in vedenje o veliki revoluciji na področju psihičnega zdravja, ki jo je začel ravno v Trstu Franco Basaglia, katerega se avtorica v knjigi s posebno občutljivostjo spominja in kateremu se zahvaljuje za izjemne dosežke.
Elena Cerkvenič v nadaljevanju tke svojo pripoved v obliki osebnih samorefleksij, razmišljanj in spominov, ki predstavljajo zelo pomembno pričevanje v procesu odkrivanja, spoznavanja in učenja sobivanja z boleznijo. Prek pisanja avtorica urejuje svoje misli, predeluje svojo preteklost in številne boleče trenutke ter si postavlja nove ambiciozne cilje, ko uresničuje svoje želje pri širjenju znanja in vedenja o slovenskem jeziku in kulturi med italijansko publiko.
Branje omenjene knjige je zelo stimulativno in odpira nova obzorja v svet duševnih bolezni, ki so malo poznana in še vedno premalo sprejeta. Gre po eni strani za osvobajajoče dejanje, s katerim se duševni bolnik samega sebe rešuje nekaterih vezi in stisk, obenem pa se postavi v odprti dialog s publiko, kateri ob koncu svoje izpovedi sporoča: “Da, rešena sem, še enkrat. In še vedno bom, vsakokrat …”
