Ekonomist, ki se je odločil za vinogradništvo

Piše: Matej Caharija

“Z obdelovanjem zemlje smo spet dobili v naše roke ozemlje, na katerem smo zgodovinsko prisotni!” Marko Rupel je doma s Proseka. Po dokončani ekonomski fakulteti in nadaljnjem izpopolnjevanju se je zaposlil v bančnem sektorju. Ko je izgubil službo, se ni prepustil malodušju. Pričel je postavljati temelje novi vinogradniški dejavnosti, ki je na Proseku in v okolici v porastu. Pred dnevi smo se z njim pogovorili v kontovelskem bregu, iz katerega sega lep razgled na Tržaški zaliv.

Kako to, da si se sredi svoje delovno aktivne dobe odločil za novo poklicno pot?
Nekako sem bil v to prisiljen. Bilo je l. 2015, ko je uprava Nove Ljubljanske banke odločila, da zapre svojo podružnico na Opčinah, v kateri sem bil zaposlen. S kolegi smo bili postavljeni pred to dejstvo. Bil sem zelo razočaran nad tem, kako so nas z raznimi obljubami, v katere niso pravzaprav nikoli verjeli, do zadnjega vlekli za nos. Negativno me je tudi presenetilo dejstvo, da pravzaprav ni bilo solidarnosti z bančno ustanovo, ki so jo zapirali, in s profesionalnimi kadri, ki smo v njej delali.
Medtem se je dogajalo marsikaj, kar me je predramilo in vodilo k temu, da sem pričel razmišljati nekoliko drugače: prišlo je do napovedi zaprtja Tržaške knjigarne in zaključeval se je ta nesrečni protokol Prosecco doc. Udeleževal sem se sestankov, na katerih so poudarjali, da nam drugi kratijo pravice, določajo, kako moramo živeti, kaj smemo in česa ne smemo, itd. In sem dejal, zakaj ne bi mi odločali o svoji usodi s tem, da enkrat za vselej začrtamo smernice našega razvoja? Hkrati sem se odločil, da ne bom z vso naglico iskal nove službe, čeprav sem CV-je razposlal.
Odpravil sem se na ogled družinskih zemljišč, ki so jih obdelovali moji dedje, z namenom, da preverim, ali bi se na njih spet dalo gojiti trte. Tudi v dokaz, da smo to zmožni. Pogost je bil namreč očitek, da na Proseku, Kontovelu in v Križu sploh ni proizvodnje vina in da naj bi le zahtevali t. i. royalities … Vino, ki so ga nekoč pri nas pridelovali, je v mojem spominu ostalo zapisano kot zelo cenjeno …

Izhajal si torej iz družinske tradicije …
Da. Ker sem že prej hodil pomagat v vinograd, je pravzaprav šlo za novo odkritje dotlej skritega veselja. Vplivala je pa tudi povezanost z ozemljem, na katerem živim, in našo družbo. Navsezadnje ne smemo pozabiti, kaj smo in od kod prihajamo. Terasaste površine nad morjem niso nastale same od sebe, nihče nam jih ni podaril. Naši predniki so jih uredili ročno z veliko truda. Koliko ur dela je bilo potrebnih za pridobitev teh površin? Ko grem včasih na sprehod po stezah v breg, se mi trga srce, ko vidim, kako so “paštni”, na katerih so nekoč delali celi rodovi, zapuščeni. V kratkem času smo vse to zapustili, ker smo morda šli v ekonomsko bolj donosna dela, ki ti pa po mojem na psihološki in življenjski ravni ne dajejo velikega zadovoljstva …

Ali so doma podpirali tvojo izbiro?
Odkritosrčno ne preveč, saj gre za določen skok v neznano. Moja študijska in dotedanja poklicna pot me je namreč vodila v drugo smer. Prepoznal sem se v tistem menda vzhodnjaškem pogledu na življenje, ki pravi, da je treba vsakih nekaj let v svojem življenju vpeljati spremembe, ki te spodbudijo in ti omogočijo, da greš nato z zanosom naprej. Dejansko me še spremlja volja do dela v naravnem okolju.

V zadnjih letih se je več mladih na Proseku in Kontovelu lotilo vinogradništva, kajne?
Res je. Zanimanje se je razvilo na omenjenih sestankih. Znotraj skupine mladih in malo starejših je obveljalo prepričanje, da ni več čas za jamranje in da je treba nekaj storiti. Nastalo je razvojno društvo za zaščito vina Prosekar. Spoznali smo, da je potreben razmislek, a hkrati tudi osveščanje ljudi. Pričeli smo popravljati zidove in urejati vinograde. Pred nami so dobre razvojne možnosti. Z obdelovanjem zemlje smo spet dobili v naše roke ozemlje, na katerem smo zgodovinsko prisotni. S tem smo pridobili tudi narodno zavest, saj na tržišču se dobro zavedajo, da ime Prosekar ni italijanskega izvora. Kupci in širša družba prepoznajo našo drugačnost. Zlahka se potem razvije pogovor o našem prostoru, naši skupnosti in naši zgodovini. Prosekar so pri nas pridelovali že leta 1600. Specifičnost je torej naša moč!

Kateri so tvoji načrti glede vina?
Nadaljeval bi rad proizvodnjo naših avtohtonih vinskih sort, glero, vitovsko in malvazijo, za pridelavo prosekarja po tradicionalnem postopku.

Nameravaš odpreti osmico?
Ne vem še točno. Kot sem imel priložnost videti blizu Montalcina in Montepulciana, bi rad vina ponujal v obliki pokušine, v manjši vinarni tipa “slow”, v kateri obiskovalci lahko brez hrupa in hitenja v miru poklepetajo. Na enem mestu bi lahko ponujali prosekarje različnih pridelovalcev.

Ustanovili ste društvo, nastaja Dom Prosekarja in mladi se vračajo k pridelovanju vina. Kateri bi moral biti naslednji korak na poti skupnega razvoja?
Glede na to, da v tej začetni razvojni fazi vsak posameznem vinogradnik veliko vlaga v svoje delo, primanjkuje naši skupnosti oziroma skupini pridelovalcev neke vrste poslovni načrt. Prav je, da vsak izmed nas sledi zdravi kmečki pameti postopnih korakov dela, vendar mislim, da v tem času potrebujemo tudi jasno in prepričljivo začrtano razvojno-politično vizijo. Denimo, glede na to, da je več idej in pogledov, bi morali določiti, kaj dejansko pomeni vino prosekar. Dalje se moramo domeniti o vlogi Doma Prosekarja, glede katere je tudi več zamisli in želja. Priti moramo pravzaprav do določenih sintez, ki naj bi jih sooblikovali vsi tisti, po možnosti brez fige v žepu, ki verjamejo v razvoj prosekarja. Ko me kdo vpraša, zakaj sploh delam, mu odgovorim, da tudi zaradi tega, da bi nekaj pustil svojima hčerkama, ki se seveda bosta odločili o svoji poklicni poti, ko bosta odrasli. Mislim, da naša skupnost rabi podobno dolgoročno razvojno strategijo za območje, ki ga naseljuje. Pri nas, denimo, ni t. i. bed in breakfastov, tudi zaradi tega, ker pri nas še vedno razmišljamo o zaposlitvi v banki, javni upravi itd. Razvojnih možnosti v dejavnostih, ki so povezane z ozemljem, je veliko. Do teh nismo dovolj pozorni, ker nas verjetno še pogojuje miselnost iz preteklosti, po kateri je bil kmet na Krasu sinonim za revno osebo. Dobro vemo, da že dolgo ni več tako. Primeri uveljavljenih vinogradnikov to dokazujejo. Ko bi obstajala neka razvojna strategija, ki bi upoštevala ponudbo nastanitvenih storitev in vsega, kar se na ekonomskem in kulturnem področju pri nas proizvaja, bi ljudi seznanila z raznimi razvojnimi priložnostmi, za katere bi se lahko nato odločali.

Pravijo, da je pandemija, ki jo ta čas doživljamo, povezana z uničevanjem okolja, za katerega je kriv človek. Ali misliš, da bo virus lahko tudi priložnost za pozitivne družbene spremembe?
Prejšnje generacije, ki morda niso znale dobro brati in pisati, so obvladale veliko stvari na pamet. Imele so tudi zelo dober spomin, ki ga mi žal izgubljamo, s tem da stalno nekam hitimo in drvimo. Prepričani smo, da s tehnologijo lahko informacije in spomin najdemo v mobilnem telefonu. Dejansko ne gledamo dovolj vase. Z leti prihaja do tega, da ne vemo več, kam hodimo, in se tudi ne spominjamo, od kod prihajamo. Od nekdaj so pravili, da narod ali skupnost brez zgodovine nima prihodnosti … Upam, da nas bosta strah pred okužbo in prekinitev dejavnosti ter medčloveških stikov nekoliko streznila. Želim si, da bi razumeli, da je pomembno si vzeti čas zase in svoje najdražje. Vzemimo v roke časopis, preberimo knjigo in ne všečkajmo le brez vsakršnega preverjanja vse to, kar ljudje objavljajo na spletnih omrežjih. Dajmo se ukvarjati s sabo, ker bomo tako lahko postavili temelje neki boljši prihodnosti, v kateri nam bo jasno, kaj je prav in kaj ni.

Lepo in hvala za odgovore …
Ali lahko ob koncu še nekaj dodam?

Prosim …
Kot smo sicer že izpostavili v okviru delovanja društva Prosekar, bi rad vsem, ki so lastniki zapuščenih zemljišč, ob katerih ljudje s težavo obdelujejo vinograde, sporočil, naj jih le oddajo v najem obdelovalcem ali pa vsaj na njih odstranijo robido. Danes navsezadnje ni več nevarnosti priposestvovanja zemljišč… Tako lahko skupno ovrednotimo naše ozemlje. Iz opuščenih zemljišč prodirajo namreč v naše vinograde, ki morajo vsekakor biti ograjeni z železno mrežo, merjasci. Povzročajo nam veliko škodo. Problem je tudi varnostne in hidrogeološke narave. Oporni zidovi na opuščenih terasah se rušijo. Ko dežuje, voda dere navzdol in ogroža stabilnost cest. Kako lahko obiskovalcem prikažemo svoje vinograde in enkraten pogled na zaliv, če so zemljišča v bližini zapuščena in se zidovi lahko sesujejo na cesto? Dajmo možnost vinogradnikom, da lahko skrbijo za urejeno krajino, ki je vsem v korist in ponos.

Piše Matej Caharija / Pogovor: Marko Rupel

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme