E kot EVOLUCIONIZEM (2)
Po t. i. “evolucionističnem mrku” (1890-1940) je prišel evolucionizem spet na plano med letoma 1930 in 1947, kar pomeni, da vseeno zadnjih deset let “mrka” ni bilo tako mračnih. Poskusili so narediti tisto, česar prej niso, da bi namreč skupaj spravili “Mendlove zakone” in evolucijo na način naravne selekcije. Ta postopek, ki je skušal združiti ideje, ki so bile od začetka nezdružljive, so tako prešle v neko hipotezo, imenovano “moderna sinteza evolucije”, ki pravi, da v novih vrstah nove lastnosti nastanejo zaradi naključnih genetskih sprememb. To pomeni, naj bi prišlo do nekih “napak v zapisu”, ki bi privedle do novih lastnosti, na katere naj bi potem delovala naravna selekcija. V resnici se razni primeri, ki so jih dajali za zgled, kot recimo poskusi Richarda Lenskija na bakteriji Escherichia coli, ki traja že vse od leta 1988, praktično vedno pokažejo več neugodnosti kot pa prednosti, ali pa privedejo do zloma prejšnjega mehanizma, kar pa privede do slabšega delovanja. Vsekakor niso nikdar, za razliko od tistega, kar so mnogi trdili, znanstveno spremljali nobene pojavitve nove živeče vrste po neodarvinističnih načelih. Tudi, če bi matematično izračunali verjetnost, da je za evolucijo živečih vrst kriv mehanizem slučajnih mutacij, pridemo do sklepa, da starost univerzuma v zelo veliki meri ne bi zadoščala, da bi se to lahko zgodilo, saj bi zadeva trajala precej dlje. Od prvih let 21. stoletja pa priznavajo neprimernost “moderne sinteze”, pa pride do “razširjene sinteze”. S tem izrazom želijo povedati, da je treba preko mehanizma evolucije, ki deluje po slučaju in selekciji, hkrati pa se poslužijo določenih vidikov izvirnega darvinizma, ki so jih do zdaj imeli za ne tako pomembne. V praksi pa še vedno, kljub novim dejavnikom, ostaja težava izvora novih lastnosti, saj jih še vedno pripisujejo mutacijam DNK, ki niso verjetne.(…)
Andrej Vončina
Cel zapis v tiskani izdaji
Cerkveni in družbeni antislovar (31b)Preberi tudi
