E kot EKOLOGIZEM

Velja se ustaviti pri eni od sodobnih ideologij, zlasti je najbrž to primerno ob tem, ko je sveti oče Frančišek izdal okrožnico, ki se ukvarja s podobno temo, saj o okolju govori prav “Laudato si’”. Kot smo že ugotavljali, so papeža mnogi neupravičeno označili za ekologista, kot da bi pripadal okoljski ideologiji, saj sveti oče ne govori tako kot najglasnejši ekologistični aktivisti. Zanimivo je bilo pred časom, ko smo prebirali besede enega od ustanoviteljev organizacije “Greenpeace”, Patricka Moora, ki je kasneje organizacijo zapustil. Ker se je, kot še druge, spremenila “v protiznanstveno, protitehnološko, protiglobalizacijsko in protikapitalistično organizacijo”. Pravzaprav je postal protičloveški, proti temu pa tudi papež opozarja. Ekologizem je močno prisoten v medijih, zato je prav, da skušamo vsaj razmišljati in se kaj vprašati ob tovrstnih zahtevah. Moore, ki je zrasel v gozdu, ki obdaja Vancouver, je velik ljubitelj dreves, ki jih ima za “največji obnovljivi energijski vir in odgovor na mnoge potrebe človeštva, od energetskih, pa do gradbenih”, ne prenaša ekologizma, ki je postal praznoverje, brez nikakršne znanstvene podlage, ki v mnogih primerih celo goji sovraštvo do človeštva. Opozarja pred tveganjem, da bi nas “zeleni” lahko pahnili v “mračna stoletja z intelektualnega vidika”. Govori celo o “zločinu proti človeštvu”, ko je govor o genetsko spremenjenih organizmih v kmetijstvu: “Vsako leto pol milijona otrok v svetu izgubi vid zaradi pomanjkanja vitamina A, 70% od teh umre. To je pokol, ki bi ga lahko tudi preprečili s plantažami genetsko spremenjenih rastlin, ki pa jih zavirajo”. Glede energije in razvoja opozarja Moore na nevarnost, da bi o vsem odločala klimatska politika. V tem tisti protičloveški pristop ekologističnih gibanj pride do svojega vrhunca: “Ljudje so del narave, lep in pozitiven del narave. To, da rast prebivalstva pomeni smrt narave, je daleč od resničnosti. Kakor je tudi popolnoma zgrešeno prepričanje, da rast porabe energije na posameznika škoduje okolju. Nasprotno, revščina je tista, ki ima velik vpliv na onesnaženost okolja. Zato je zelo pomembno, da omogočimo razvoj revnih dežel s tehnološkimi izboljšavami”. Začeti bi bilo treba prav v kmetijstvu, kjer je mehanizacija ključna za razvoj: “V nerazvitih družbah se kar 80% ljudi ukvarja s poljedelstvom, saj si morajo zagotoviti potrebno za preživetje dan za dnem, ne morejo pa se ukvarjati zaradi tega še s čim drugim, njihov standard pa ostaja vedno isti. Samo mehanizacija omogoča povečanje produktivnosti in sprostitve moči za druge zadeve. Tako ljudstva lahko izboljšajo svoje razmere. Ekologisti pa želijo vsiliti samo biološko pridelavo, na ta način pa zavirajo razvoj”. Zelo vprašljiva je tudi obsedenost z globalnim segrevanjem, zlasti zato, ker se, kot smo lahko videli, v zadevo ne gre znanstveno, temveč politično, ideološko, celo tako, da se potvarjajo grafi in podatki. Jasno je, znanstveno dokazano, da je bilo precej vroče obdobje nekje do leta 1250 ali še malo, potem pa je prišlo do prave male ledene dobe, kakor lahko beremo v zadnjem delu Rodneyja Starka. Tudi Moore tako pravi: “Drži, v zadnjih 130 letih se je temperatura povečala, a zgolj zato, ker smo izšli iz zelo mrzlih stoletij. V vsakem primeru smo v obdobju med dvema ledenima dobama, tako da bo zemlja v prihodnosti šla neustavljivo proti novi poledenitvi – čez tisoč ali dva tisoč let, tega ne vemo natančno. Vsekakor ni nobenega znanstvenega dokaza, da je za to segrevanje kriv človek. Poleg tega pa, odkrito povedano, ne razumem te bojazni pred povišanjem temperatur, saj je človek tropska in ne polarna vrsta. Saj vendar nismo pingvini, ampak so naši predniki izšli iz ekvatorialnih krajev, narejeni smo za toploto. Dokazano je, da bi, če ne bi bili oblečeni, ne mogli preživeti pri temperaturi v senci okrog 20°C. Zakaj bi se torej bali segrevanja”? V bistvu pa se lahko ekologističnim gibanjem zahvalimo tudi za to, da še vedno tako pridno vztrajamo pri fosilnih gorivih, saj se po robu postavljajo vsakršni alternativi – od jedrske pa do geotermičnih črpalk in tistih zares obnovljivih virov, ki sta les in voda. Ta dva elementa predstavljata kar 90% obnovljivih virov. Najboljši obnovljivi viri so namreč tisti, ki jih je moč skladiščiti in so na voljo povpraševalcem. Hidroelektrarne so npr. izrednega pomena, a okoljevarstveniki ne dovoljujejo postavitve jezov. To je absurdno. Pravijo, kako uničujejo ekosistem, res pa je ravno obratno – postanejo pravi raj biotske raznovrstnosti, poleg tega, da zadoščajo človekovim potrebam”. Kaj pa sonce in veter? “Teh virov ni mogoče skladiščiti, poleg tega pa sta neverjetno draga v primerjavi z drugimi energetskimi viri. Zato je tisti, ki pritiska na vetrno in sončno energijo, v resnici za uporabo fosilnih goriv”.
Andrej Vončina

Cerkveni in družbeni antislovar (6)

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme