Dvojezičen napis na butilki je lahko le v ponos

V zadnjih letih se kultura pridelovanja kakovostnega olja zmeraj bolj širi tudi v naši deželi, v kateri prevladujejo, tudi med tu živečimi Slovenci, pridelovalci manjših količin oljčnega olja, saj ima marsikdo le manjši nasad oljk. Eden izmed takih proizvajalcev je agronom Miloš Čotar, ki se je iz Gorice preselil v Medjevas, kjer si je uredil dom in malo kmetijo.
Kako doživljaš ta binom? Kako potekajo dnevi med službo in kmetovanjem?
Binom doživljam lepo, sicer bi drugače ne šlo. Razvijati delo na kmetiji mi ni naročil zdravnik, služba pa je, tako rekoč, nujno potrebna. Večinoma mi še kar uspeva usklajevati obveznosti enega in drugega. Za to imajo seveda zaslugo vsi, ki mi stojijo ob strani v službi in doma: ko zmanjkam, npr. zaradi nujnega škropljenja, me podpirajo in počakajo …To je najdragocenejša pomoč, ki mi jo nudijo. Vse ostalo se tako ali drugače da rešiti. Zgodilo se je sicer tudi, da sem v zamudi obrezoval navsezgodaj, ko se je šele danilo, in se nato odpravil v pisarno. Tudi to je del zgodbe, ki pa si ga ne pišem v ponos, saj sem prepričan, da moraš biti obveznostim kos, ne pa jim podleči. Zato je treba prilagoditi delo lastnim zmogljivostim in čim boljše organizirati dejavnosti.
Kako si pravzaprav prišel v Medjevas in kdaj se je začela strast za oljke in olje?
V Medjevas me je prvič pripeljala Alenka, ko še nisva bila poročena. Njena družina je tu podedovala razpadajočo štalo ter kmetijske in gozdne površine, ki so bile nekoč osnova kar velike kmetije za tiste čase. Robida in goščava sta si v desetletjih skoraj docela pridobili vse nazaj. Medtem sem se pri dokončavanju študija iz agronomije navdušil za oljkarstvo in olje. Obvezno delovno prakso sem opravil v torklji družine Parovel, kjer sem pri domačinih začutil izredno močno ljubezen in spoštovanje do tega drevesa in njegovega sadeža. Bila je neke vrste zmes med romantiko in sočasno laboratorijsko natančnostjo. Ni dolgo trajalo in nekaj me je sililo, da sem tudi sam nasadil nekaj oljk. Čutil sem, da jih potrebujem, in sem šel s krampom in lopato v Medjevas na tiste zapuščene površine. Od takrat je minilo že kar nekaj let, z Alenko sva se poročila, spremenila štalo v hišo, število oljk je naraslo na skoraj tristo, dela v oljčnikih pa se, vsaj za zdaj, veselita tudi sinova Tomaž in Tadej.
Na vaših steklenicah beremo kmetija Severjevi. Od kod to ime?
To je hišno ime, po katerem so domačini poznali to družino oz. kmetijo. Severjevi menda zato, ker je hiša čisto na vrhu severnega dela vasi. Zdelo se nam je pomembno, da ga ohranimo na čast in v spomin nekdanjih gospodarjev. In tudi ugaja nam, v nekem smislu se v njem prepoznavamo.
Katero delo te najbolj veseli?
V vinogradu, oljčniku, njivi ali gozdu se pravzaprav veselim vsakega dela. Veliko mi pomaga pri umski sprostitvi. Posebno zadoščenje pa mi daje vračanje nekoč obdelanim površinam, skrbno čiščenim gozdovom in s suhozidovi podprtim terasam vsaj dostojno nekdanjo podobo. Res, poseben občutek, neke vrste poklon delu prednikov in sočasna skrb za prihodnost.
Ali imaš z zaščito pred boleznimi in škodljivci veliko dela?
Pri gojenju oljk kar radi eksperimentiramo. Novosti, ki nam jih nudi kmetijska raziskovalna stroka, so zanimive, a treba jih je preizkusiti in po potrebi prilagoditi specifičnim okoliščinam. Ker ne uporabljamo sintetičnih kemičnih sredstev, je vsaka letina drugačna od prejšnjih. Kemična sredstva nudijo neke vrste stalni zaščitni klobuk rastlini, pri naravnem škropljenju (npr. s preparati iz alg, fitotoksin, gline ipd..) pa pridobijo vlogo dobra agronomska praksa, zunanji dejavniki in seveda naravno ravnovesje, ki nastane v našem malem ekosistemu. Pri vsem tem nam najbolj pomagata opazovanje in radovednost.
Letošnja letina je bila precej slaba. Kako je šlo vam?
Ja res, letina za oljkarje v naših krajih je bila precej revna in istočasno težavna zaradi preobilnih padavin na začetku leta in pomanjkanja vode v drugem delu letine. Pridelali smo precej manj, a s toliko večjim zadoščenjem, saj se je marsikomu pridelek povsem izničil.
Od kdaj pravzaprav pridelujete olje?
Prvo olje smo pridelali pred šestimi leti. Veselje za vso družino, saj ima domači pridelek, sad celoletnega dela, vedno posebej dober okus. Več kot za ožje prijatelje ga ni bilo. V naslednjih letih je z drevesi (in dodatnim oljčnikom v najemu) narasla tudi količina in z njo tudi krog navdušenih odjemalcev. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Kat

Pogovor / Miloš Čotar

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme