Dve vstopnici za nebesa

Piše: Andrej Vončina

Proti koncu cerkvenega leta precej premišljujemo o onstranstvu, nebeškem kraljestvu in o poslednjih rečeh, vendar dobimo vedno znova opozorilo iz očenaša, da je pravi cilj: “kakor v nebesih tako na zemlji.” Kristus tako ne kraljuje samo v nebesih, temveč tudi na zemlji, podrobneje bomo o tem sicer še imeli priložnost razmišljati. Z blagri, ki začenjajo njegov “govor na gori” (5. -7. poglavje Matejevega evangelija), naš Gospod poudarja sicer res duhovno naravo nebeškega kraljestva, vendar tudi, da mora vse naše zemeljsko delovanje stremeti k duhovnim ciljem. V krščanstvu pa to nikdar ne pomeni zanemarjanja telesnega, ampak vključitev vsega tega v neki širši načrt, kjer je vse usmerjeno ne samo v nebesa, temveč konkretno v tistega, ki v nebesih kraljuje, to pa je najprej Kristus, vendar pa Sina nikdar ni brez Očeta in Svetega Duha. Naš cilj je postati Božji, čim bolj se “priličiti” Kristusu, zato pa nam blagri predstavljajo najboljši povzetek krščanske morale, v tem času pa so kot nalašč, da bi lahko videli in gledali onkraj vsega tega, kar se nam dogaja, ker seveda ni absolutno vse tisto, kar nas pesti, ampak tisti, ki vse drži v svojih rokah, to pa je Bog. Ravno v takšnih časih je še toliko bolj pomembno “povzpeti se na goro”, ki ponazarja kraj Božje bližine. Mi smo tisti, ki moramo priti bliže Bogu, saj je on že tu pri nas, trka na naša srca in želi stopiti v odnos z nami (Raz 3,20), vendar pa spoštuje našo svobodo in čaka, da bomo mi tisti, ki bi mu odprli. Gospod izpostavi drugačnost s tem, po čemer hrepeni ali celo hlepi svet s tistim, po čemer naj bi hrepeneli Kristusovi učenci. Tako nas prvi blagor uči nenavezanosti srca na stvari tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski nas uči, kako naš strah izhaja prvenstveno iz naše ljubezni, kjer je ljubezen mišljena najprej kot tisto prav najosnovnejše človeško čustvo navezanosti. Navezani smo pa ne samo na ljudi, temveč tudi na stvari tega sveta, proti temu pa nas opozarja prvi blagor. Večkrat omenjeni ameriški eksorcist, g. Ripperger, je pred nekaj tedni lepo opozoril, na kaj vse je navezan današnji človek, poleg ljudi, za katere se boji, da jih bo izgubil, morda zdaj toliko bolj za kako babico ali dedka oz. starejšega sorodnika. Ampak seveda to ni edino in danes je bolj težava v tem, da se sicer potem pričenjamo bati tudi zase in za ljudi, kako bo, a smo hkrati precej navezani še na marsikaj drugega, zato pa smo ujeti v tem svojem svetu navezanosti. Tako vidimo danes navezanost na živali, ki je postala že skoraj bolestna, a imamo še druge navezanosti. Ripperger pravi, da če smo navezani na nekaj, iz tega potem izhajajo vsa druga čustva, tako strah kot tudi žalost, jeza in podobno. Tega dandanes res vidimo ogromno in je resnično postalo sobivanje ljudi zelo težavno, sedanja kriza pa je stvari še zaostrila. Če tako pogledamo na te navezanosti, je po mnenju ameriškega duhovnika-eksorcista želja po dobrem počutju, po domače povedano, da bi nam nič ne manjkalo, ampak bi vse imeli na dosegu roke. Tako je tudi tista osnovna želja po biti zdrav že prešla v neko navezanost, kjer pa se, kot smo že dejali, vidi predvsem želja po tem, da bi ne imeli telesnih bolezni, da ne bi imeli bolečin, trpljenja in podobnega. Na duhovno plat zdravja se pa kaj dosti ne gleda, saj v resnici ni najslabša stvar ne zboleti, pravzaprav niti umreti, a ne znamo videti onkraj tega. Radi bi samo bili večno zdravi, verjetno tudi večno mladi in fit, da nas ne bi prav nič skrbelo za karkoli drugega: “Duša, jej, pij in bodi dobre volje” (Lk 12,19). To je težava, ne neko zdravo hrepenenje po nekem osnovnem zdravju in dobrem počutju, vendar seveda ne smemo absolutizirati. Vse to mora torej biti sredstvo in mora biti usmerjeno naprej od samo telesnega. Navezani smo tudi na “normalno” življenje, za kar smo pripravljeni storiti marsikaj, da se vanj spet vrnemo. Potem se zlorablja naša navezanost na informacije, da se nam ponujajo vnaprej pripravljene asociacije, da bi spodbujali vsa ta naša osnovna čustva in nagone. Lahko samo omenimo naše politične navezanosti, naše cerkvene navezanosti in podobno, o čemer bomo še imeli priložnost govoriti. Vse to je potrebno premagati in biti res čim bolj ubogi v duhu, da bi bili podobni vsem tistim, ki so v nebesih, nekoč pa se jim tudi mi pridružimo.

Preberi tudi

V Gospodu je zaspala sestra Celina

Kristjani in družba

80-letnica Franca Pohajača

Tržaška

Vloga ženske v Cerkvi

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme