Kultura

Dve pomaranči, čokolada in sneg

Dve pomaranči, čokolada in sneg

Piše Majda Artač Sturman / Sladka zimska zgodba

V knjigarni se je trlo ljudi. Prihajali so kupovat Miklavževa in božična darila za otroke in odrasle. Malo so pobrkljali po policah, se odločili za knjigo glede na ceno in živahnost naslovnice, drugo jih ni zanimalo. Malo se jih je ustavilo na predstavitvi zmagovalcev literarnega natečaja za najbolj izvirno krajšo pripoved z božično tematiko. Spletna stran znane tovarne, proizvajalke čokolade, je pred meseci razpisala natečaj, na katerega se je odzvalo lepo število literarnih navdušenk in navdušencev. Naslov Čokolada te ima rada, za nagrado velika škatla čokolad, polnjenih z različnimi nadevi, in čokoladnih poljubčkov (v vrednosti 300 evrov), objava nagrajenega besedila na spletu in v antologiji uveljavljene slovenske založbe.
Plavolasa Vika je butnila v knjigarno zadnji trenutek. Srce ji je ob pogledu na vrvež poskočilo visoko pod beli strop, da ga je s težavo spet ujela. Kdo je najboljši? So morda že začeli? Počutim se slabo, dušim se od toplote, šumi mi v ušesih. Bom kar šla, nima smisla, gotovo je zmagovalka med temi puncami z višje… Jaz sem prestara, prvi letnik univerze, medicina, moje sanje …
“Tretje nagrade ne bomo podelili, drugo ex aequo prejmeta Vanja Artusi za novelo Moč čokolade in Leda Geremia Radonis za kratko zgodbo Teta Lada, marmelada in čokolada. ”
Topel aplavz in dvojna slastna nagrada: pet škatel najkvalitetnejšega kakava in ogromna lešnikova čokolada.
“Pozor, prva nagrada! Najbolj je komisijo prepričala zgodba, ki jo je napisala Vika Dišan, z naslovom Dve pomaranči, čokolada in sneg. ”
Vika je okamenela. Končno, toliko pisarim, pošiljam na natečaje, pa nikoli nič. Zdaj pa se je končno izšlo, zdaj se lahko tudi jaz pohvalim z nagrado. Da se ne bo bahala samo tista antipatična Leda, ki vedno pobere vse nagrade, kar jih je, tako na smučarskih tekmah kot tudi na literarnih natečajih ob Prešernovem dnevu.
Vroč aplavz in utemeljitev osladno nasmejane profesorice: “Vabim vas, da prisluhnete zgodbi, ki s filmsko tehniko in v izbranem slogu prehaja od slikovitega dogajalnega okvira do zamegljenega zornega kota prvoosebne pripovedovalke”.
K mikrofonu pristopi dolgolasec v vinsko rdečem suknjiču, s sunkovitim gibom strese čop las, ki mu silijo v oči, in se zagleda najprej v Viko, nato v list z besedilom.
Je prav lep, ma prav tak, ku mi dopade. Ma ku da je pršu iz prejšnjega stoletja, tipo Beatles, prešine vznemirjeno Viko, ki ne ve, kam naj bi usmerila pogled. V profesorico ali v dolgolasca?
Kmalu jo začenja božati njegov žametni glas. Prebira znane besede, vdihuje jim življenje, medtem ko se njene sive celice sprehajajo od sladkosti do sladkosti, od čokoladnih poljubčkov do njegovih mehkih ustnic, na katerih se topi njen pogled.
“Bilo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko še ni bilo ne pametnih telefonov ne računalnikov ne interneta. Tudi avtomobilov na cestah je bilo zelo malo, ljudje so se premikali iz kraja v kraj peš, s kolesom, z avtobusom ali z vlakom.
Zasnežilo je že zgodaj novembra, zgodaj je pritisnil mraz in jezero se je obleklo v debel leden plašč, da so se otroci in odrasli veselili sprehodov in drsanja po zaledeneli plošči. Vsi so nestrpno pričakovali praznike. Mah za jaslice so pobirali bolj na skrivaj, o Božiču se ni govorilo v javnosti, bilo pa je veliko okrašenih smrečic oziroma novoletnih jelk povsod, pred hišami, na postajah, še največ pa na televiziji. Božično vzdušje je kljub temu radostno prevzemalo večino družin, čeprav je bil božični dan v državi delavnik.
Na božično vigilijo (na srečo je bil petek, tako da so lahko skupaj praznovali tako Božič kot Štefanovo) je Jelena pospravila urad, zapustila praznično razsvetljeno mesto in na avtobusni postaji v nepopisni gneči in po dolgem čakanju končno dočakala avtobus. Imel je večurno zamudo, saj po obilnem snežnem metežu komunalcem ni uspelo počistiti cest (in pločnikov) v doglednem času. Veselila se je prihoda domov v dolino. V torbici je nosila skromen dar za mamo, očeta in brata. Ni bilo veliko: dve pomaranči in čokolada.
Nad dolino je vztrepetala brezmesečna noč, svetloba se je odbijala od visoko zapadlega snega. Snežilo je namreč nepretrgoma tri dni in tri noči, kot v pravljicah. A zrak ni dišal po pravljici: mraz je grizel nohte, ledeni piš je bičal obraz, sneg je turobno ječal pod gojzarji. Jeleno je čakala pot po gozdu mimo razvalin nekdanjih fužin preko mostička do gozdarjeve domačije. Tam je bil zdaj njen dom. Njen oče gozdar se je pogosto z družino selil z enega konca do drugega, s trebuhom za kruhom, ali bolje z žago nad hlode.
Ko ni bilo snega, je bilo do doma dve uri hoda.
Smreke so se lesketale v ivju in ledu, drgetajoč pod plaščem, posutim s srebrnimi zvezdami. Tu pa tam v snegu odtis vejice, posute z biseri. In tišina, zdaj prepletena z bežnim frfotom, zdaj prebodena z laježem. Postavica išče znano pot, išče gaz. Ni je, zeva praznina brez človeka. Postavica skuša pohiteti, noga se vdira v visoki sneg, išče smer … Samo konj par metrov pred njo, odtis kopit, odmev hrzajočih nozdrvi… In živalski, nečloveški napor. Vse je potonilo v žametno lepoto mraka in tone v gluho praznoto noči. Sama, v torbici dve pomaranči in čokolada. Za mamo, atka, brata. Strah jo hromi, strah, da zabrede, da zgreši smer, da se izgubi. Da otrpne, da od trudnosti zaspi, da zmrzne, da umre… Strah ima včasih majhne oči, njene drobne oči, pošastno hladne, da dih zaledeni.
V treh urah bom doma, četudi je nametlo toliko snega. Neverjetno, koliko se ga je nagrmadilo! Mogoče meter, dva? Ne, ne, pretiravaš. Ne more biti toliko. Vse ena sama nerazločljiva gmota … oh, tu na levi že vidim obris razvalin.
Hodim, hodim, hodim. Uro ali dve, ne vem. Tavam, tavam, tavam. Konjiček, hvala Bogu, da mi utiraš pot. Koliko časa sem že na poti? Nič, bom pojedla pomarančo, bom prinesla domov samo eno. Saj ne morem lupiti, premraz je, roka me ne uboga. Joj, samo krhelj, sladek, in drugega nič… Kako leden je ta pomarančni sok!
Ali bom zmogla? Noge se mi ugrezajo v sneg, ne morem jih dvigati. Noga me ne uboga. Kaj zdaj? Diham, da si ogrejem roke. Kako reže ta mraz! In tema se mi reži! Kje si zajček dolgoušček? Ptička belolička, pridi, ponesi me na svojih krilih domov! Pridi, olupim še drugo pomarančo, vzemi si krhelj. Ne morem, prsti so otrpli, nohti, ali jih še imam? Padla pomaranča v sneg … Kje, ne vidim … pa saj je tu malo bolj svetlo, obrnem se in pogledam v tla.
Tema. Se sveti oranžno? Sanjam, draga pomarančka, ali sem te res našla? Lupiti se ne pustiš, a jaz te bom. Za ptičico potičico, da mi pokaže pot do doma. Sneg je previsok, bela zimska pravljica, ne čutim rok, ne čutim nog, črna noč, mrzla, grda, črna pravljica. Na, ptička, pij, pomarančni sok dober, sladek je, ti dobro de. Da me odneseš domov, izgubila sem moč. Ali morda pot.
Kje pa sem? Konjiček je še pred mano, hrope. Ne čutim rok, ne čutim nog. Je tukaj potok, reka? Mostiček? Ali nov gozdiček? Ali je samo konjiček? Ali poje prepeliček? Ne, ni pomlad…
Radovna šumi.
Na pomoč, na pomooč, na pomoooč … odmeva na mostičku noč, zmanjkuje mi moč, ptičice ste odletele proč, okrog senc me stiska obroč. Doma me čaka napitek vroč. Čaj z medom, lipov čaj ali zeliščni, velika skodelica vročega maminega čaja, pod nogami se mi zamaja, sneg se ne otaja.
Imam še čokolado, ljubi Bog… Skoraj ne otipam je, samo vem, da je… zašelesti srebrn papir… Zaledeni … Kockico čokolade, samo kockico … Ne lomi se, vse ledeno je, kako mi utripa srce, da mi le ne umre!
V ustih se stopi, kockica en, dva, tri. Pa druga. In tretja. Še eno odlomim, vzamem, poližem, pojem … Ne, ne smem. Kaj bom prinesla domov? Prišla bom praznih rok, a da le pridem, da ne zaidem, da ne skrenem … Čokolada, Jelena mlada te ima rada. Čokoladna energija led razbija, daje moč, pa če je še tako ledena noč…
V ustih se je košček za koščkom stalila vsa čokolada. Okamenela postavica je skozi tišino teme le pritavala do doma, do gozdarjeve domačije. Mamica, atek, brata so bili že hudo v skrbeh, ker Jelene dolgo ni bilo domov. Nenadoma je bilo pred vrati slišati top udarec. Kot pade pod žago debelo deblo. Gozdar je odprl, na prag se je zgrudil na pol zaledenel, še živ hlod. Pritekla je mama in povlekla otrplo, blodečo Jeleno v toplo kuhinjo. Dolgo jo je otirala z brisačo, z mlačno, nato toplo, vročo, pa spet izmenično z mlačno in hladno vodo. Skuhala je toplega čaja, ji ga dajala piti z žličko, po požirkih, da se je ogrela in polagoma ovedela. Pokrita z ovčjimi kožami je Jelena na toplem vso noč presanjala, da je bila v raju.
Zjutraj se je zbudila kot v raju. Bila je vendar živa in (skoraj) zdrava, staknila je le prehlad. Štiri ure v mrazu, ledu in snegu, ponoči v temi – pravi čudež, da ni zabredla in zaspala.
Rešila jo je čokolada. Čokolada te ima rada”.
Dolgolasec je odmaknil pogled z lista in pomislil: In tudi jaz te imam, tako si simpatična!
Vika je na sebi začutila topli pogled s prijetno ostrino pomladnega sončnega žarka. Vzhičena predsednica ocenjevalne komisije ji je namenila nekaj besed pohvale, direktor čokoladne firme pa ji je izročil polno škatlo sladkih dobrot. Vika je rdeča kot kuhan rak (zaradi dolgolaščevega vztrajnega pogleda) komaj izdavila jecljajoči hva … hvala lepa.
Ploskanje. Vika se je umaknila v kot, se sprehodila po rubriki pametnega telefona in končno zašepetala: “Živio, babi, sem jaz, Vika. Sem zmagala na natečaju. Hvala za zgodbo, se spomniš, tisto o čokoladi, dveh pomarančah in visokem snegu. Sem jo malo predelala po svoje. Te kličem še enkrat pole … Čau”.
Dolgolasec v vinsko rdečem suknjiču ji je pomežiknil.

25.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!