Duhovnost, cerkvenost in pripadnost Cerkvi so enake

Škofovega vikarja za slovenske vernike v Gorici g. Karla Bolčino smo obiskali med Božičem in novim letom. V nabrežinskem župnišču, kjer je od lanskega avgusta upravitelj, smo ga zmotili pri delu. S pismi v rokah, ki mu jih je tisto jutro dostavil pismonoša, je malo potožil, da se morajo tudi duhovniki čedalje več ukvarjati z birokracijo, ki jim jemlje veliko časa.
Da je g. Bolčina prijeten in zato iskan sogovornik, dokazuje dejstvo, da je istega dne odgovarjal na vprašanja še drugih dveh časnikarjev.
Kako ste se pripravljali na praznovanje božičnih praznikov?
Rekel bi, tradicionalno. Mladi in starejši so pripravili v vseh cerkvah, ki so jih tudi okrasili, jaslice. Duhovniki smo v adventnem času naše biblične skupine, ki delujejo po naših župnijah, usmerili v branje prvega in drugega poglavja evangelija po Mateju, ki govorita o Jezusovem spočetju, rojstvu in detinstvu. Tako smo poskrbeli za duhovno pripravo na praznike. Vsak dan smo imeli tudi odprte spovednice.
Božič je minil ob delovnih obveznostih. Noč sem doživel na Krasu, dan pa na Goriškem. Maše so bile lepo obiskane. Lahko rečem, da sem doživel umirjen in lepih občutkov poln Božič.
Letošnji zbornik Goriške Mohorjeve družbe objavlja prispevek, ki je nastal izpod vašega peresa, z naslovom Izzivi goriške Cerkve. S katerimi izzivi se ta srečuje?
Prvi izziv je, da je kristjanov vedno manj. Drugi izziv je, da so se kristjani oddaljili od Cerkve. Tretji izziv pa, da se manjša število duhovnih poklicev, zaradi česar združujemo moči. Če bo Cerkev živela pošteno, se ji bodo kristjani spet približali.
Pred več kot tremi leti ste postali škofov vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji. Ali nam lahko predstavite to svojo zadolžitev?
Čeprav primerjave niso nikoli dobre, ko sem bil mlad duhovnik, je škofov vikar na poseben način predstavljal vez med škofom in slovenskimi duhovniki ter posredno slovenskimi verskimi občestvi. Danes se je to popolnoma spremenilo, ker je mojih sogovornikov med duhovniki zelo malo. Preštejemo se lahko na prstih obeh rok. Tudi glede slovenskih cerkvenih skupnosti se je stanje zelo spremenilo: nekoč smo imeli samo slovenske župnije, danes imamo redke slovenske župnije, imamo pa mnogo narodno in jezikovno mešanih župnij. Opažam, da imam kot škofov vikar vlogo povezovalca slovenskega in italijanskega življa. Skušam torej iskati tiste poti, ki oba naroda povezujejo, in skrbim za to, da ni nihče v ozadju. Tudi slovenska komponenta mora zaradi svoje identitete imeti pomembno vlogo.
Škofov vikar skrbi tudi za sodelovanje s cerkvenimi predstojniki v Sloveniji in ne nazadnje vzdržuje stike s posameznimi slovenskimi verniki. Ti prihajajo po kakšen nasvet, s kakšno prošnjo, ko želijo deliti kaj lepega in od časa do časa tudi kaj problematičnega; če pride do kakega kontrasta, mora vikar zadevo pretehtati in uravnovesiti. Slovenski verniki posredujejo škofovemu vikarju vse želje in potrebe, ki bi jih sicer posredovali škofu.
Ali se na vas obračajo tudi laiki?
Lahko rečem, da se v 95 % primerov name z raznimi prošnjami obračajo laiki. Veliko želja za pogovor je povezanih s porokami oziroma ločitvami. V preteklosti je bilo tega veliko manj, danes pa je postalo nekaj precej navadnega.
Kaj prinaša novega lanskoletna reforma goriške nadškofije?
Beseda reforma je po mojem nekoliko težka. Rekel bi, da je prišlo do nekakšne reorganizacije. Cerkev na Goriškem se namreč spreminja glede na potrebe časa. Nekoč smo imeli velika cerkvena občestva, kar je bilo najbolj razvidno pri bogoslužju, danes pa so se ta zelo skrčila. Da bi dosegli nekdanje število obiskovalcev nedeljskih maš, smo združili tri ali štiri skupnosti. Župnije so pri nas vedno ostale župnije – bodisi kot skupnost bodisi kot upravni element -, vendar smo jih pastoralno povezali.
Zaradi pomanjkanja duhovnikov se vsak dan v več župnijah ukvarjate z verskimi in upravnimi zadevami. Ali so ti premiki naporni?
Da. Župnik sem v Štandrežu, župnijski upravitelj v Nabrežini, Šempolaju in Zgoniku, zakoniti predstavnik župnij pa v Mavhinjah, Sovodnjah, Rupi-Peči, Gabrjah-Vrhu. Naj navedem primer, ki je zgovoren. Nedavno sem na avtomobilskem servisu prosil za pregled, ker sem z novim avtom prevozil prvih deset tisoč kilometrov. Vprašali so me, kdaj sem kupil avto. Ko sem jim odgovoril, da septembra, so me vprašali, ali je to bilo leta 2017 ali 2018? Nikakor niso hoteli verjeti, da sem v pičlih treh mesecih prevozil 10 tisoč kilometrov…
Glede na to, da delujete tako na Goriškem kot na Tržaškem, ali opažate kakšne geografske značilnosti pri ljudeh, s katerimi sodelujete oziroma jih srečujete?
Duhovnost, cerkvenost in pripadnost Cerkvi so enake, saj sta tudi Devin-Nabrežina in Zgonik del goriške nadškofije. Nekdanja trdota življenja na Krasu je pa gotovo oblikovala značaj ljudi. Na tržaškem Krasu, v primerjavi z Goriško, opažam določeno značajsko, rekel bi plemenito, razliko. Včasih se je reklo, da so Kraševci trdi. Po mojem niso trdi, ampak trdoživi, kar je vrlina. Gre torej še predvsem za usidranost v lastni biti in tudi v narodni pripadnosti. Po drugi strani imam priložnost v Nabrežini, Zgoniku in Šempolaju doživljati in spoznavati vernost ljudi. Morda ne bo kakšna pobožnjakarska in sladkobna vernost, ampak bolj zrela in resna. Vidim, da če duhovnika ni, ga pogrešajo, kar pomeni, da ga želijo, iščejo in potrebujejo. Opažam torej, da je na tržaškem Krasu prisotna močna krščanska osnova.
Župnik ste tudi v vaseh, denimo v Nabrežini, v katerih se je prebivalstvo z narodnega in drugih vidikov precej spremenilo. Kako se sobivanje med avtohtonimi prebivalci in prišleki odraža v življenju cerkvenih skupnosti?
Težko govorim o tistih župnijah, v katerih sem manj fizično prisoten. Če se osredotočim na Štandrež, kjer sem župnik že skoraj 30 let, opažam veliko dinamiko. Zelo močno se tam krči slovensko prebivalstvo in vedno bolj se povečuje število italijansko govorečih. To zaradi tega, ker so domačini, ki so opustili kmečko delo, imeli na razpolago njive; te pa so mnogi prodali. Na teh površinah so nastali stanovanjski bloki in vrstne hiše, v katere so se v glavnem priselili bodisi meščani bodisi ljudje od drugod. V cerkvenem smislu se veča tudi število starejših oseb.
Kar se tiče tržaškega Krasa, je dvojezičnost prisotna zlasti v Nabrežini, kjer opažam, da stari slovenski živelj, kljub temu da je skrčen, iz tradicije ohranja vse to, kar je bilo v preteklosti. Nanj lahko kot župnik računam. Italijanski živelj je nekoliko odmaknjen, ker se še vedno ne čuti tako močno sprejet. Italijani v cerkveni skupnosti sodelujejo posamično in precej obrobno.
Kako ocenjujete nedavno odpravo papeške tajnosti v primeru spolnih zlorab mladoletnih s strani duhovnikov?
Papeške tajnosti ni glede tega nikoli bilo. Obstajajo zakoni cerkvenega prava, ki te zadeve ugotavljajo in tudi, če je potrebno, zahtevajo izvedbo sodnega postopka, vendar v zaprtem prostoru, ne v javnosti. Papeška tajnost, o kateri so mediji napačno govorili, je čisto nekaj drugega. Vsa ta kriminalna dejanja smo po kazenskem cerkvenem pravu skušali urejevati v Cerkvi sami, kar pomeni, da niso šla v javnost. Papež je to zdaj odpravil. Četudi se je tako dejanje zgodilo v Cerkvi in spada torej pod cerkveno pravo, bo odslej to najprej obravnavalo civilno pravo in nato tudi cerkveno. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Matej Caharija: Pogovor / G. Karel Bolčina

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme