DSI /Grozota skozi otroške oči

Ko je umrl moj oče – Quando mori' mio padre je razstava, sestavljena iz 26 dvojezičnih panojev velikega formata, na katerih so spisi in risbe otrok taboriščnikov, starih od sedem do trinajst let. Internirani so bili v koncentracijskih taboriščih na italijanski vzhodni meji med letoma 1942 in 1943. Ko so se po prestanem strahu, požigu lastnih domov, ogorčenju nad trpinčenjem, bežanju po gozdu pred Italijani, veliki lakoti in mrazu ter brez staršev vrnili domov, je bila vas le pogorišče. Partizanske učiteljice, ki so jih imele rade, so si prizadevale, da so našle oblačila, obutev in nekaj hrane ter da so lahko bili pri pouku. Opazno je bilo, da tem otrokom manjka del znanja, a bile so jim ob strani in jih podpirale. Leta 1944 so partizanske učiteljice, na pobudo šolskega nadzornika Bogomila Gerlanca s Kontovela, predpisale otrokom ustvarjalno risanje in pisanje, s katerim so lahko spregovorili o svojem trpljenju. Mapo z risbami je hranil Arhiv Republike Slovenije, panoje pa je finančno podprl Posoški zgodovinski inštitut Gasparini iz Gradišča ob Soči.
Ob teh risbah se je Metki Gombač, Borisu M. Gombaču in Dariu Mattiussiju porodila zamisel o razstavi, ki je nastala dvojezično, leta 2005. Doslej je gostovala v več kot tridesetih krajih: najprej ob italijansko-slovenski meji, kjer so bila taborišča, katerih se v Italiji ni hotel nihče spominjati, torej Gonars, Visco, Treviso, Padova, nato v Sloveniji, Avstriji, Srbiji in Hrvaški. Objavo slik, spisov in fotografij sta omogočila Arhiv Republike Slovenije in Muzej novejše zgodovine Slovenije.
O tem, kako je prišlo do risb in zapisov, sta zakonca Metka in Boris Gombač napisala knjigo Trpljenje otrok v vojni. Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč. Poleg opisa posledice šoka otrok v italijanskih taboriščih vsebuje knjiga tudi daljše intervjuje. Metka Gombač se je zadnje desetletje srečevala z žrtvami druge svetovne vojne in opravila z njimi veliko pogovorov, sama pa je zaposlena na Sektorju za varstvo arhivskega gradiva druge svetovne vojne pri Arhivu Republike Slovenije, o katerem pravi, da ima izredno bogato gradivo. Pred tremi leti so odprli razstavo v Ljubljani, na katero so povabili nekdanje otroke taboriščnike, ki so po sedemdesetih letih dočakali javno obravnavo in potrditev svojega trpljenja, saj so dotlej bili pozabljena skupina. Avtorica knjige je dejala, da vojno škodo z lahkoto evidentiramo in naredimo njen obračun, ko pa vojna udari po civilnem prebivalstvu, je to težko dokazati, zato so pričevanja otrok o trpljenju neprecenljiva. Tem otrokom so uradno priznali status žrtev vojnega nasilja šele leta 1995.
Avtor knjige je v pogovoru z Ivom Jevnikarjem dejal, da so na začetku načrtovali predstavitev razstave učencem v šolah, a v Sloveniji ni bilo velikega zanimanja. Takoj pa se je pokazal vpliv medijev, saj potem ko so spregovorili o tem po televiziji, so ju začeli vabiti na proslave ob dnevu spomina in na simpozije. V tržaškem Il Piccolo je Ivana Godnik objavila recenzijo knjige, posneli so tri filme, Jože Dežman pa je sporočil, da je v pripravi italijanski prevod knjige.
Šin

Na večeru sta zakonca Metka in Boris Gombač spregovorila o knjigi Trpljenje otrok v vojni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme